- 01 Okt 2010, 09:37
#234819
Tokrat sem se prvič tekme udeležila kot spremljevalka. Biti spremljevalec je zanimivo in tudi naporno. Moja prva in najpomembnejša naloga je seveda bil Bogdan, ostali čas pa sem predvsem posvetila opazovanju drugih tekačev in seveda tudi tekačic. Že na štartu je bilo zelo zanimivo opazovati obraze tekačev. Med fotografiranjem so bili vsi nasmejani in veseli, a ko so se fotografi skrili se je iz obrazov, dalo razbrati "spoštovanje do proge" in tudi strah pred njo. Seveda razumljivo.
Vsi so komaj čakali, na začetek štarta. In ob poku pištole, se je vse skupaj začelo.
Eni so začeli počasi, drugi so se pognali, kot da tečejo na 10 km ........le tem, se je že kmalu poznala utrujenost.
Bogdanu je šlo zelo dobro, edino kar me je zmotilo nekje na 40 km je bil njegov trebuh....saj je bil kar precej napihnjen, potrdil je, da ga napenja, ampak ni panike.
Ustavljali smo se na okrepčevalnicah, pomagali Bogdanu in navijali
za vse udeležence. Bilo je čudovito doživetje......................., ki se je končalo na 132 km.
Bogdan je na 132 km pritekel še dobre volje in nasmejan......a se je kmalu pokazalo, da je vse pogostejše "hodenje na veliko potrebo" popolnoma izčrpalo njegovo telo
.
Težko opišem svoje občutke, ko sem ga gledala popolnoma nemočnega......bila sem prestrašena in že rahlo panična.......človek ne ve kako reagirati oz. kaj narediti......v takšnem trenutku. V mislih sem imela najina otroka....in upala, da bo vse O.K. Hitro smo ga preoblekli in ga poskušali ogreti s toplo juho......na srečo se je vse dobro končalo....
Seveda vprašanja o tem ali nadaljevati sploh ni bilo.......tekma je bila zanj končana.
Po težkih mukah smo prišli do zdravniške pomoči.......in po nasvetu zdravnika smo se znašli v bolnišnici v Tripoliju....kjer nas je čakalo pravo "balkansko presenečenje"....ampak to je že druga zgodba. Rečem lahko le, da živimo v raju.
Bogdan je po 8 steklenicah infuzije prišel k sebi in skupaj smo se odpeljali v Šparto in z grenkim nasmeškom na ustnicah gledali kralja Leonidisa.
Takšna je bila naša zgodba Spartathlona in glede na število odstopov je bilo podobnih še več....vsem skupaj pa
.
Še enkrat čestitke vsem našim Špartancem Lojzetu, Zdravkecu, Mirotu, Zdravku B., Toniju in seveda Bogdanu , da so si upali na štart.....še posebej pa seveda finišerjem .
Vsi so komaj čakali, na začetek štarta. In ob poku pištole, se je vse skupaj začelo.
Eni so začeli počasi, drugi so se pognali, kot da tečejo na 10 km ........le tem, se je že kmalu poznala utrujenost.
Bogdanu je šlo zelo dobro, edino kar me je zmotilo nekje na 40 km je bil njegov trebuh....saj je bil kar precej napihnjen, potrdil je, da ga napenja, ampak ni panike.
Ustavljali smo se na okrepčevalnicah, pomagali Bogdanu in navijali
za vse udeležence. Bilo je čudovito doživetje......................., ki se je končalo na 132 km.Bogdan je na 132 km pritekel še dobre volje in nasmejan......a se je kmalu pokazalo, da je vse pogostejše "hodenje na veliko potrebo" popolnoma izčrpalo njegovo telo
. Težko opišem svoje občutke, ko sem ga gledala popolnoma nemočnega......bila sem prestrašena in že rahlo panična.......človek ne ve kako reagirati oz. kaj narediti......v takšnem trenutku. V mislih sem imela najina otroka....in upala, da bo vse O.K. Hitro smo ga preoblekli in ga poskušali ogreti s toplo juho......na srečo se je vse dobro končalo....
Seveda vprašanja o tem ali nadaljevati sploh ni bilo.......tekma je bila zanj končana.
Po težkih mukah smo prišli do zdravniške pomoči.......in po nasvetu zdravnika smo se znašli v bolnišnici v Tripoliju....kjer nas je čakalo pravo "balkansko presenečenje"....ampak to je že druga zgodba. Rečem lahko le, da živimo v raju.
Bogdan je po 8 steklenicah infuzije prišel k sebi in skupaj smo se odpeljali v Šparto in z grenkim nasmeškom na ustnicah gledali kralja Leonidisa.
Takšna je bila naša zgodba Spartathlona in glede na število odstopov je bilo podobnih še več....vsem skupaj pa
.Še enkrat čestitke vsem našim Špartancem Lojzetu, Zdravkecu, Mirotu, Zdravku B., Toniju in seveda Bogdanu , da so si upali na štart.....še posebej pa seveda finišerjem
.LP, Nataša
To, česar ste se lotili in to, kar ste dali skozi, je itak samo za UauuuuuuuuuuuuuU. Vsi po vrsti, vsak na svoj način. 
