Preden bo teden naokoli, je pa že prav, da tudi jaz kaj napišem o svojem prvem
Preteči cel krog po PST-ju je bila zame še ne dolgo nazaj le spokojna želja. Pred leti sem ga prehodila v sedmih urah in bila tri dni fuč...dej nehi, to je za "norce"
S pripravami na Dunaj so tudi zame prišli na program dolgi teki. Cel PST je kar hitro postajal realnost. Z Mojculjo sva se pogovarjali, da enkrat pa greva celega. No, njen trenutek je prišel malo prej. Če zmore ona, zmorem tudi jaz. To je bila zame velika vzpodbuda.
Vendar jaz sem rabila družbo, ker poti ne poznam v celoti. Kaj boljšega, kot TF družba. Čeprav sem se bala, da ji ne bom mogla slediti, sem se prejšnjo nedeljo pridružila. Sem kmalu dihala na škrge. Meni je tempo 6.00 za dolgi tek (še) prehud

. Sem zelo pogrešala Mojculjo, s katero imava podoben tempo. Pa sem se do Golovca že nehala smilit sama sebi in si mislila "šla bom svoj tempo, dokler bom poznala pot, telefon imam v žepu, taxi me čaka, bus vozi, problema ne vidim..." Se ozrem in zagledam Razija in Sončko. Čisto sem pozabila, da je še kdo za menoj, zdelo se mi je, da so se vsi zakadili v hrib. To je bil pravi sonček zame v tem oblačnem dnevu. Malo smo se hecali, malo hodili, malo tekli in Golovec je bil premagan. Dobila nekaj maratonskih nasvetov, ki jih bom še kako potrebovala. Na "dolenjki" smo se ločili, Razi je ostal s Sončko, kateri se je začelo oglašati koleno
Sama sem tekla dalje, a kmalu za seboj zaslišim "dajmo Cormi", uf kako pa to paše

Razi, Maj in Maj ml. me dohitevajo, potem pa skoraj do Kosez tečemo skupaj. Vmes dvakrat v humanitarne namene (

) pretečem stopnice, ja, stopnice imam pa rada
Malo sem se bala, da me bo končna postaja Razija in Maja premamila, da odneham. Pa sploh ni bilo krize. Maca in Marjana sta ravno zaključili s postankom, želita me počakati, a jaz vem, da bi se preveč ohladili in ju pošljem naprej. Pojem pol banane, dotočim in odtočim

in grem dalje sama. Po Šiški je bilo pa malo iskalnic

k sreči je bilo dovolj dedkov in babic na sprehajanju in vsi še prav dobro pomnijo Pot spominov in tovarištva

ja, pa še klic v sili sem uporabila

Vmesni asfalt mi je malo najedal, ampak na Dunaju ga bo za 42km, bom ja tukaj zdržala teh nekaj kilometrčkov

Na Dunajski sem zavila na Petrol po malo čokolade

Naprej do Jarš je šlo lepo, le krči v mečih so se začeli oglašati

Pa spet smo se mal zgubil ane

Poti nisem krajšala, mislim da se je še kakšen kilometer podaljšala...Ampak zadnji štirje so bili pa dooooolgi

Tiste poti mimo vojašnice kar ni hotelo biti konec, pa tako lepa je sicer, ampak jaz je nisem hotela več gledat...v glavi pa sem imela, da zdaj ne odneham, pa če "tečem" 10 min/km. Zadnji kilometer mimo moje službe sem se tolažila, da nekateri morajo pa delat ta trenutek, pa še do večera bodo....zamišljala sem si, kako me na cilju vsi čakajo, pa ovacije in to....
...skozi zelenje pred fužinskim gradom vidim nekaj modrega, ja morda je Špela z zvezdico, ki je imela danes modro majico.... ja, ona bo ful vesela zame....ah ja, mal je blo pa že prividov izgleda..

.
Sama samcata sem bila na cilju, s krči v mečih, ponosna, utrujena, nasmejana, boleča....
Pa sem te, ti PST!!!!
Uf, kako sem bila dolga, no vsaj Tae bo zadovoljen
