Čazma prvič, a sigurno ne zadnjič!
Družba, organizacija... fenomenalno! Vreme..... veter, mi je dal vetra
Z terorjem nad mano je začel že po treh kilometrih, ko mi je odneslo številko, kar me je prisililo, da sem tekel nazaj, potem mi je odneslo še kapo, kar je precej zabavalo nekatere mimoidoče. "Ne, to mi ne sme priti do živega, pot do Čazme je še doooolga", sem si ponavljal v mislih. Veter pa je še kar pihal in pihal, kljub tempu 4min se nikakor nisem mogel ogreti, kar mi sploh ni podobno. Tako sem že po pol ure sanjal o mojem brezrokavniku. A dogovorili smo se, da me support čaka nekje po 20km, tako sem ga šibal in upal da ju čim prej dohitim. Tako sem prvih 20km pretekel v tempu 4min. Supporta pa ni in ni bilo, po dveh urah sem jima že pripravljal "govor"
, potem sem se spraševal, če ni bilo kaj narobe, kje sta? Tempo je vztrajno padal, bil sem premražen, brez pretirane energije.
Po okrog treh urah sem se razveselil table 42,195km, to je bilo cirka 15minut hitreje od mojega uradnega maratonskega časa, na support sem počasi nehal računat, še vedno pa seveda upal, da se čimprej prikažeta. Po dobrih treh urah in pol pa sem v daljavi le zagledal yarisko, kako se mi prismeji naproti. Od veselja sem pokleknil pred njima... vsaka čast, daleč sta prišla
V cilju sta mi povedala, da sta v Zagrebu vprašala policista, kje gresta do Čazme, ta pa ju je poslal na avtocesto proti Reki, češ naj se peljeta pol ure proti Reki, potem pa bo nek izvoz, ki pelje do Čazme.
Hitro sem si oblekel brezrokavnik, pojedel en gel in se napil kokakole in že sem bil pripravljen na borbo z zadnjimi dobrimi desetimi kilometri. Nekako sem do cilja shajal z tempom okrog 5min ter v cilj pritekel z časom 4:42:04, kar je več kot zadovoljilo moj cilj okrog 5ur. Za posladek pa sem celo zmagal v kategoriji in prejel zelo lep pokal
Poleg že znanih ULTRAfac, oziroma v tem primeru SUPERfac, sem spoznal še nekaj novih FAC
Noro doživetje sodelovati med tako ELITO
V Čazmo sigurno še pridem
