Forum je namenjen objavi razpisov na tekaške prireditve, ki so pred nami.

Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons

#251843
Poročilce:
Lepšega vremena si ne bi mogli umislit :D
Start je bil umirjen, vzpon do Belvija v 56 minutah, nadaljevanje v odličnem tempu. Prijetno topla noč. Areh v dveh urah in naprej ... Malo smo tavali, spregledali smo eno smerno tablo in od Areha do Šumika porabili 1 uro in 40 minut :mrgreen:
Na Šumiku je zahladilo. Bolj ko smo bili daleč od vodnih virov, topleje je bilo. Proti pesku se razdelimo v dve skupini. Zvone je ostal ob Petru in sta maširala par minut za nama z Janijem.
Na Pesku si na hitro očistim vsebino tenisk, kar se je nabralo po poti in vsipljem pesek ven iz njih (zdaj vem zakaj se tukaj reče pesek). Po GSM kontaktiramo in Zvone pove, da ravnokar prihajata, a midva z Janijem sva jo počasi pihnila naprej. Na Jezerskem vrhu se že zdani in nevarna pot (nevarna za gležnje) postane veliko bolj pregledna. Tik pred Ribniško si Jani zvine gleženj, da ga kar zabriše po tleh. Nastane trenutek negotovosti, a Jani se pogumno poda naprej. Na Ribniški malo zmasira in namaže. Še meni da eno tabletko, saj sem imel precejšnje bolečine v predelu trebušnih mišic. In že se zaženeva na Črni vrh. Priložnost za par posnetkov in vdih pohorske svežine. Ob spustu z vrha se zasliši neznan vzklik, na katerega odgovorim. Iz gozda se prikaže Zvone. Pove, da je Peter na Pesku zapustil našo odpravo, menda je imel nekaj težav s koleni.
Preko Kop se spustimo do Partizanke, kjer v lepem jutru ni duha o življenju oskrbnikov. Tik pred Kremžarjem se spet razdelimo. Jani se odpravi preko vrha proti domu, midva z Zvonetom pa do koče pod vrhom. Zvone se odloči za topel zajtrk v koči, jaz pa se spustim v Slovenj Gradec po drugi del odprave. Na asfaltnem priključku me pričakata Vera in Tina. Malo pokramljamo in se zaženemo nazaj čez Pohorje. Po par 100 metrih srečamo Zvoneta, ki se spušča v Sl. Gradec. Skupina spet šteje štiri. ... nadaljevanje sledi po kosilu :D

Vzpon je bil počasen, na podplatu pa čutim, kot da bi se nameraval narediti žulj. Vztrajam do Kremžarce, kjer si preobujem zokne, prej pa še malo povazelinim. Izkazalo se je za odlično potezo. Pavza je bila kar dolga, vmes pa izvemo par anekdot iz Zvonetovih pustolovščin. Nadaljujemo in dobro napredujemo. Vreme pa vsak trenutek lepše. Fantastični razgledi in odlično vzdušje. Bolečina v trebušnem delu popolnoma pojenja, zamenja pa jo rahla bolečina v desnem gležnju, območje narta. Ta me spremlja vse do cilja.
Pot nazaj je bila v znaku čvekatlona. Tempo je bil sicer počasnejši, kot bi ga zmogli dekleti, vendar za klepet kar pravšnji.
Na Pesku si privoščimo topli obrok (z norimi gobami) in daljšo pavzo. Potem je spet letelo po cesti navzdol. Kot bi trenil smo na Šumiku. Moje noge so postale precej utrujene in ugotavljam, da bi bilo to zame dovolj za trening, a pot je še dolga. Kaj druge kot hoja ni več prišlo v poštev in še ta se je počasi spreminjala v polžji spust iz Belvija. Na cilj pod spodnjo vzpenjačo smo prispeli po polnoči. Torej že kar nekaj dni brez spanja. Zvone ni kazal znakov utrujenosti, moje življenje pa je bilo bolj podobno kepici sladoleda, ki je padla na tla. Še skupinska fotka in se razidemo. Komaj sem se pripeljal do doma. Zadnje atome moči sem porabil, da se stuširam. Žile na nogah so mi kričale, da naj se že enkrat uležem in tako sem storil. Ampak, in, seveda … počutil sem se odlično :D

Čestitke vsem sotrpinom. :juhuhu: :juhuhu: :juhuhu: :juhuhu: :juhuhu: :juhuhu:
#251853
Pohorje zelenoo... :laola

Ko sem slišala, da mami načrtuje, da se priključi ekipi v Slovenj Gradcu, sem se takoj navdušila in odločila, da grem zraven. Pot dolga približno 60 kilometrov. Zmorem? Dvomi, ali res zmorem, psihično, fizično, tudi zaradi formaratona, ki je bil samo teden prej, so se pojavljali že takoj zatem. Ampak, ko sem videla Zdravkota priteči iz gozda, sem vedela, da je odločitev prava. Štartali smo. Pot se je krajšala, čas je tekel... Fotkanje med rožicami, zvonenje, oddihi na kočah... Tisti občutek, da si daleč stran od vsega, da dihaš energijo narave, da začutiš čisti odklop. Noro. Vreme, kot bi ga naročili. Pa čvekatlon in vmes pavze, ko utihneš in se zalotiš v nekem odmaknjenem stanju. Pričakovala sem hitrejši tempo, v glavnem tek. Ampak fanta sta bila utrujena in glede na to, da sem po tej poti, takšno razdaljo in sam treking izkusila prvič, mi je v bistvu ustrezala hitra hoja. Topel obrok na koči... Nato pa akcija dalje. Miselni preklop, da bo prihod v Maribor v trdi temi in mi bomo nekje sredi Pohorja... Mrak se je spuščal in nemir me je grabil. Ampak se navadiš, sprejmeš temo, zaupaš... Si z ljudmi, ki pot poznajo in so to že počeli. In celo najdeš čar v tem. Belvi - samo še spust. Začutila sem utrujenost, kot da bi telo čakalo, da pride to točke, ki mu je znano. Polžji spust. Uspelo nam je!

Hvala Zvonetu za izvedbo, prijetno družbo in palice na koncu :) Za pripovedi iz tekem, mnogo informacij, nasvetov... Res je bilo fajn kramljati.

Hvala Zdravkotu za sendvič :) in za tisto pravo energijo, ki je z njim.
In super mamici, da sem bila edina brez nahrbtnika :), da je bil zmeraj smeh.

Prvega ne pozabiš nikoli :D
#251856
Na cilju smo. :laola
Misli pa uhajajo nazaj, na lansko leto, ko sem prvič tekla na Pohorskem gozdnem teku.
Poiščem svoj članek na TF in res najdem...

Citiram zadnje stavke zapisa iz dne 12. 9. 2010
Takole sem zapisala:

"Lepo je bilo. Zdaj, razmišljam, da bi morda enkrat, ko bom "velika" pretekla pot, ki sem jo kot deklica prehodila s svojimi starši.
Danes so to le sanje, ampak, kakor pravi Zdravko - iz takšne smo snovi, kot so naše sanje..... :D :D :D "

V sedmih mesecih sem uresničila svoje sanje. Sem postala "velika" ? Ne vem. Začela pa sem verjeti v sanje.

Zdravko, Zvone in Tina - imenitna družba. :laola
Če je Tina podvomila v svoje zmogljivosti, sem jaz verjela vanjo in vase, kar pa ni pomenilo, da se na pot ne bi pripravila z vso resnostjo, vendar nasmejana in pogumna. Zaupala sem.
Pot sem poznala iz mladih let, saj smo jo s starši prehodili skoraj vsako poletje, vendar v dveh dneh.
In Pohorje je bilo še vedno čarobno lepo, pomlad pa na višku. Vriskov veselja ob prelepi naravi seveda tudi tokrat ni manjkalo.
Vsekakor sta Zdravko in Zvone asa zase, saj sta imela 60 km poti za sabo, ko sva se jima priključili midve s Tino, polni energije, veselja, radovednosti.
Bilo je čudovito, kar sta zapisala že Zdravko in Tina. Prvič sem se pomerila s Pohorjem v enem dnevu in prav gotovo ne zadnjič.
Hvala Zdravku in Zvonetu, za druženje, za klepet, za pesem, za smeh...
Tina - najina pot se vedno prepleta in užitek je pokazati lastni hčerki pravo pot ....

In naj še enkrat zapišem stavek, ki sem ga zapisala že 12. 9. 2010 - in kakor pravi Zdravko : iz takšne smo snovi, kot so naše sanje :D :D :D
#251866
Pozdravljeni Ultraši in ostali čalani TF!

Slika

Slika

VEČ SLIK NA: https://picasaweb.google.com/zvonko.mezga/Extrem#5599226674084700866


Najprej hvala vsem (Zdravko, Jani,Tina, Vera in Peter) ki so bili zraven mene na tem prelepem treku!

Zdravko, Tina in Vera sp napisali vse. Upam, da bosta svoje dodala še Jani in Peter!

Potihem sem si želel, da na treku ne bi bil "spet sam", na koncu pa je udeležba bila prav impresivna.

Hvala Zdravko, Jani, Tina, Vera in Peter!

Bilo je res nepozabno in upam, želim si oz. prepričan sem, da bomo skupaj naredili še marsikatero podobno avanturo!
Lep pozdrav! Zvone
#251871
Ma, bravo punce in fantje!!!!
BRAVO!!!! :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap:

He, ko sem pogledala fotke, sem se spraševala, ( glede na to, da punc ŠE ne poznam ) :
Oštja, ma kjera je pa zdej tle mati? In kjera hči ? :?: :idea: :?:

Ma, vidiš, sem si rekla, szi športom se ukvarjaj, in boš večno mlada!

P.S. Ma ja, Zdravko, ma saj tudi ti fejst zgledaš, ne bit žalosten, no.... :--( :--
#251878
Moji predhodniki so napisali vse. :clap: :clap: :clap:

Dobra družba, jasna in spokojna noč, ki jo je vmes prekinjal veter z božanjem Pohorskih smrek. Šum Šumika nas je vabil k sebi in nam "kazal" pot, ko so markacije "pošle". Sončni vzhod na Ribniški koči, nikjer niti zaplate snega več. Le mir in tišina, ki me ob pomladnem prebujanju narave napolnita z novo energijo. Na Ribniškem vrhu sem nerodno stopil, a bo z gležnjem vse v redu. 8)
Na Črnem vrhu se nama z Zdravkotom pridruži Zvone in potem skupno nadaljujemo do Kremžarjevega vrha, kjer se moja pot po 60km počasi zaključi.
Hvala za družbo in čestitke vsem za opravljen podvig. :laola
#251918
Hvala še enkrat vsem za čestitke. :D :D :D
Res je bilo enkratno in nepozabno. :laola
Zdaj se pa takooooooo veselim, da se spoznam še z vsemi ostalimi, da bomo skupaj trekali.

ZZ topka, mislim da se spoznava na GM4O - in kot bi rekla ti :" Oštja se že veselim!" :laola

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA