UTMB je končan, in jaz tudi:)
Že od 20. avgusta smo se z družino potikali po okolici Mont Blanca in uživali v prekrasnem vremenu. Bliže kot je bil čas štarta, bolj je postajalo jasno, da se bo prav v petek popoldan vreme pokvarilo. V glavi se mi pričnejo porajat razni scenariji - tekma bo skrajšana, odpovedana, prekinjena,....mogoče pa le ne bo tako slabo. V petek dopoldan pa SMS "štart prestavljen na 23:30, trasa ista, razen zadnjih 15km ko bo šla po dolini", SUPER, če prestavijo sart za 4 ure, potem že vejo da prihaja izboljšanje.
Petek 23:00, stojim na štartu, dežuje, vzdušje je popolno, nihče ne omenja kake spremembe trase, mimo pridesta dve ženski, ki pregledujeta opremo. Hitro pride 23:30 in štart, vzdušje je popolno.Po 8ih kilometrih ravnine se začne vzpon, še vedno dežuje, čreda 2300 tekačev pa se pogreza v blatu. Na spustu proti St. Gervaisu se fluorescentne obleke tekačev v celoti spremenijo v blatno rjavo barvo. Moje INOV8 se dobro izkažejo. Okoli treh ponoči preneha deževati, začenja pa se drugi večji vzpon na 2486m visok prelaz, kjer nas dočaka sončni vzhod. Počutje je odlično. Vreme se kmalu pokvari in začne rahlo snežiti, vetrovka in vetrne hlače se izkažejo za koristno opremo, zaradi mraza pa vseeno kar hitim naprej. Do Courmayeura je še kar nekaj vzponov, spustov, prelazov in po 14ih urah teka je 80km trase za mano. Posušim si mokre noge, preoblečem, zamenjam copate in čez eno uro nadaljujem.Čas res hitro teče in brez težav pridem do Grand Col Ferret (99km). Od tu naprej se začne zame novo poglavje UTMBja. Kot pravi ZdravkoC je vse v gavi in kmalu pomislim kako prav ima. V prepričanju da bo naslenjih 24km lahkih, saj bo večinoma rahel spust in bom s tem hitro opravil, nadaljujem pot. Namesto hitrosti in užitka pa se mi zdi, da ne grem nikamor, pride noč in megla, utrujenost, mraz v glavi pa se sprašujem kako bom pa hudiča naredil še 60km. Na 106km namesto okrepčevalnice zagledam vzpon. Sesedem se na tla, moram neki pojesti. Po cca 10ih minutah vstanem, od mraza (in še česa) se tresem da me kar prestavlja po travniku a vseeno "hitim" napej da se ogrejem.Prvič močno podvomim v to da bom prišel do cilja. Nekako se privlečem v La Fouly. Ura je 22:30, počutim se uničenega. Odločim se da grem spat zakako uro, potem pa vidim kako bo. Po 40ih minutah ležanja pod odddejami se ogrejem in v glavi se stvari poštimajo. Popijem 2 juhi, kokakolo, čaj,...vse kar mi pride pod roke in si rečem "mitja, vse je v glavi, pojdi po pameti, časa je dovolj, važno je priti na cilj, ne glede na to ali bom na koncu uvrščen med prvih 100 ali 1000, samo migaj pa bo". In res, nadaljujem brez večjih težav. Ob 3. ponoči pridem v Champex, kjer se spet najem, povijejo mi boleče koleno, zvem za ponovno spremebo trase- namesto nekoliko krajša, bo "malo daljša". Psiha dela v redu in pomislim, "saj je isti k... 166 ali 170km, itak bom uničen". Srečava s s Petrom, potem nadaljujem. Noge so težke a ubogajo, ves čas pazim da veliko jem in pijem, proti jutru malo dremljem kar med hojo, ob poti srečam dva tekača ki spita kar ob poti. Zjutraj pomislim- 130km je za mano, še malo veš kot 4 občine pa sem v cilju - super tolažba.
V Trientu me žulji že močno motijo, zato mi jih oskrbijo in od tu naprej sva s Petrom skoraj ves čas skupaj. Obema je lažje, sej med pogovorom pozabiva na klance in kilometre, počasi pa se v glavi pojavlja misel, da je cilj vse bliže. Zadnji šok sledi na zadnjih 9km proge, ko nas namesto pričakovane ravne, lepe poti po dolini čaka kamnita, korenin polna pot gor in dol, pa še nekajkrat gor in dol. Ko slišim Petra kako "prijazno" obrekuje francoze, ki so nam pripravili še to presenečenje se mi kar smeji.
Po 40ih urah se počutim kot star in len polž a veselje je popolno, dočakal se m ta trenutek sreče ko se lahko vsedem in si odprem pivo in ga pijem do onemoglosti.
In danes že brskam po internetu in iščem nove izzive:)