že na sliki pred startom se na očeh vidi, da bo dirka trajala do cilja 
- 30 Avg 2011, 11:11
#260499
Vsem trem še enkrat čestitke že na sliki pred startom se na očeh vidi, da bo dirka trajala do cilja
že na sliki pred startom se na očeh vidi, da bo dirka trajala do cilja V dežju se tudi sonce vidi
- 30 Avg 2011, 20:41
#260576
UTMB je za nami. Po raznih spremembah trase se je na koncu nabralo celih 170km in 9700m vzpona. S PetromM sva po 40ih urah pritekla skupaj uspešno skozi cilj.
Bilo je NAJBOLJŠE!!!
Več pa ko pride duša in telo k sebi.
Bilo je NAJBOLJŠE!!!
Več pa ko pride duša in telo k sebi.
lp
mitja
mitja
- 31 Avg 2011, 07:13
#260593
UTMB je pod streho. Še dve leti nazaj česa takega ne bi storil niti v mislih. Lani se je zgodil CCC. Kaj sem pa hotel. Sem se letos prijavil na dolgo. Se pridno pripravljal. V prvi polovici maja opravil trilogijo treh resnejših preizkusov v dobrih trinajstih dneh. Z AVI-jem 24 ur škofjeloških vrhov, po nekaj dneh 20X na 24 ur Primoža. Še sedem dni kasneje sem imel možnost dobrih 20 ur uživati na K-24 v imenitni družbi z jan-janom in Matejem-jethrom. V začetku julija sem zelo lepo uredil še z Lavaredo Ultra Trailom. Tok dogodkov je bil na moj strani. Sredi julija sem se na Kamenjaku predolgo zadrževal v hladni vodi. Staknil vnetje mehurja, visoko vročino, 14 dni antibiotikov. Avgusta sem namakanje v hladni vodi uspešno obnovil v Bohinjskem jezeru. Dan pred odhodom v Chamonix sem po K-Rožniku nameril 37.8 vročine. Irena me po tantalovih mukah le spravi do zdravnice. Laboratorijski izvid pokaže na bakterijsko vnetje mehurja. Bakterij je več vrst. Zastopane so okrogle in paličaste. Veliko jih je. Kaj tem bakterijam ni jasno, da imam čez tri dni UMTB. Antibiotiki, ki jih dobim so zelo močni. Gospa v lekarni odsvetuje vožnjo in telesne aktivnosti. Z Ireno se odpraviva proti Beli Gori. Se nastaniva v hotel Les Houscesu. Z najinega balkona gledava Mont-Blanc direktno med oči. V četrtek grem po številko. Mojster me pogleda. Potežka nahrbtnik, naredi kljukice za opremo in mi reče naj se podpišem, če se strinjam. Čez nekaj minut se srečamo z Loni, Marjanom, Nejcem in Cvetom. Slovenija je zasedla srce Chamonix-ja. Še malo zanimivega sejma in uživanja v sončnem mestecu. V petek smo ugotavljali, da se obeta vreme podobno lanskemu. Edina razlika, ne nepomembna, je bila, da se je organizator na ta scenarij pripravil. UTMB smo začeli ob 23:30, s petimi urami zamika. Progo so nam pa spreminjali. Za zadnjo spremembo smo izvedeli iz SMS-a, ki smo ga dobili med dirko. Pol ure manjka do polnoči. Vzdušje je noro. Dežuje. Armada adrenalinskih odvisnikov pa čaka, da se bo začelo. Vmes sem se uspešno prepričal, da sem prav jaz tisti, na katerega antibiotiki nimajo resnejšega vpliva. Začel sem precej odločno. Po kakšnih dveh urah se malo umirim. Še precej je pred nami. Ko gremo na prvi visoki hrib, se ozrem. Vidim reko lučk. Čez kakšno minuto je ta reka še večja. In tako naprej. Impozantno. Zdaj se bliža se 60 km. Nekdo me je prehitel nižje, ujamem ritem. Gremo proti 2516 m visokem Col de la Seignu. Prehitevava. Odlično gre. Počutje kot v pesmici. Padajo drobne snežinke. Prej je že nekaj časa pridno deževalo. V enem trenutku se mi zavrti. Odnese me nekaj korakov v levo. Nimam kontrole. Levo ni prepada. Sicer teh vrstic ne bi bilo. Ugotovim, da močni antibiotiki vplivajo name. Zmanjšam tempo. Posebej navzgor. Cilj se zdi daleč. Nedosegljiv. Grem od hriba do hriba. Na nizke obrate. Na okrepčevalnicah se mi ne mudi. Vmes odpove sistem avtomatskega pošiljanja SMS-ov. Irena od organizatorjev izve, da sem še na progi. Malo zatem dobi SMS-e za nazaj. Se slišiva. Ji povem, kakšno je stanje. Drugo noč me kliče Marko, starejši sin. Me spodbuja in mi dviguje moralo. V klance grem s precejšnjo rezervo, a vseeno čisto dobro. V zadnji fazi srečam MitjoG. Je tudi v krizi. Ima temne podočnjake. Malo je spal. Nekaj časa se še gibljeva ločeno in se spet srečava. V Trientu jubilejnih osmič obiščem toaletne prostore. Še ena malenkost povezana z antibiotiki. Mitja si uredi žulje. Na zadnji veliki vzpon na Catogne združiva moči. Se pogovarjava, hkrati prehitevava. Telefon mi pove, da je čas za antibiotik. Ti primem palce, pravi Mitja. Izpolnim še to obveznost. Gor gre čudovito. Postane toplo. Doživeli smo vse letne čase. Dve noči. Dvakratno prebujanje dneva. Zdaj greva dol. Kolena so nabita. Čaka nas če še 15 km dolinske poti od Valorcina do Chamonix-a. Tako smo mislili. Dejansko so nam organizatorji želeli prikazati okoliške potke. Da ji je veliko. Gor in dol, da je okolica prepredena z njimi. Si rečem, zdaj pa le še v mesto in v cilj. Smerokaz pokaže nekam gor. Še bolj gor. Še malo in tako naprej. Smo par sto metrov nad Chamonixom. Gremo mimo. Zagledava nekoga, ki teče nagnjen v levo, tik ob strmem robu. Trup ima nagnjen preko roba. Mi postane kar malo slabo. Kako mi je odleglo, ko sem ga kasneje videl v mestu. Z Mitjo sva zdaj v zadnjem spustu. Tam, kakšna dva kilometra pred ciljem čaka Irena. Tečemo skupaj. Kako lepo je bilo, ko je bilo vrh glave dovolj energije za pošteno preteči po ulicah Chamonixa. Ljudje so navijali in to kako. Za njih smo vsi zmagovalci. Silne emocije te prežamejo. Še par sto metrov. Nosi te. Vrisk ob prihodu v cilj. Stisk roke z Mitjo. Objem z Ireno. Čestitke organizatorja, ki je ugotovil, da sta pravkar v cilj pridivjala kar dva iz Slovenie.
Naslednji dan sem oblekel majčko s kratkimi rdečimi rokavi, ki smo jo dobili. In moder finisher brezrokavnik. In takšnih nas je bilo v mestu vsaj par deset. Malo smo šepali, v resnici pa hodili po oblakih. Ljudje so nam še vedno čestitali in nas gledali z občudovanjem. Še kavica in pogled na Belo Goro in Iglo in ostale čudovite gore. Čista slika po dežju. In vrnitev v svet dolinskega človeka. Ki za svojo dušo vsake toliko ušpiči kakšno, ki je še sam ne razume.
Čestitke vsem ostalim Slovencem, ki ste uspešno zaključili kroženje: Loni, Marjan, Nejc, Stojan in Mitja.
Cveto, ne vem kaj se ti je zgodilo, upam, da se čimprej vrneš v stare tirnice.
MitjaG, super je bilo soustvarjati s tabo zadnjih veliko ur, ki so kar padle. Sem vesel, da sem dobil novega tekaškega kamerada.
In hvala tebi Irena
. Tvoja podpora je neprecenljiva. In čudovito je vse to deliti s tabo.
Sicer pa nas je v cilj od 2369 prišlo le 1133. Manj kot 48%. Odstopili so tudi nekateri znani tekači (Scott Jurek, Geoff Roes).
Naslednji dan sem oblekel majčko s kratkimi rdečimi rokavi, ki smo jo dobili. In moder finisher brezrokavnik. In takšnih nas je bilo v mestu vsaj par deset. Malo smo šepali, v resnici pa hodili po oblakih. Ljudje so nam še vedno čestitali in nas gledali z občudovanjem. Še kavica in pogled na Belo Goro in Iglo in ostale čudovite gore. Čista slika po dežju. In vrnitev v svet dolinskega človeka. Ki za svojo dušo vsake toliko ušpiči kakšno, ki je še sam ne razume.
Čestitke vsem ostalim Slovencem, ki ste uspešno zaključili kroženje: Loni, Marjan, Nejc, Stojan in Mitja.
Cveto, ne vem kaj se ti je zgodilo, upam, da se čimprej vrneš v stare tirnice.
MitjaG, super je bilo soustvarjati s tabo zadnjih veliko ur, ki so kar padle. Sem vesel, da sem dobil novega tekaškega kamerada.
In hvala tebi Irena
. Tvoja podpora je neprecenljiva. In čudovito je vse to deliti s tabo. Sicer pa nas je v cilj od 2369 prišlo le 1133. Manj kot 48%. Odstopili so tudi nekateri znani tekači (Scott Jurek, Geoff Roes).
- 31 Avg 2011, 08:07
#260596
Ko berem vaša poročila mi gredo kocine pokonci.... kapo dol in globok priklon vsem!!!
Čestitke!!!
Čestitke!!!
I will run until my feet no longer run no more!
- 31 Avg 2011, 08:15
#260600
Bravo Peter, glede na tvojo voljo nisem dvomil, da ti ne bi uspelo...tako poklon in čestitke za doseženo...res, kapo dol. 
Ampak z vremenom pa res ni sreče...
Čestitike!!!!
Ampak z vremenom pa res ni sreče...
Čestitike!!!!
- 31 Avg 2011, 08:30
#260606
Bravo Peter in vsi ostali !!!!!!! Kapo dol!
in vsi ostali !!!!!!! Kapo dol!www.fitnosecka.si Vadba za nosečnice in poporodna vadba.
- 31 Avg 2011, 08:48
#260608
Bravo, iskrene čestitke vsem letošnjim udeležencem!!
Super se to bere..
lp
m
Super se to bere..
lp
m
Brez nič, ni nič. Oziroma je nič... No, no, ....
- 31 Avg 2011, 10:49
#260620
Bravo Peter čestitke za vse, kar si letos pretekel posebej pa za UTMB pri poročilu s tekme pa tako ali tako ostaneš brez besed Primož še vedno stoji in mi smo še vedno blizu in okoli njega 
LP Andrej
posebej pa za UTMB pri poročilu s tekme pa tako ali tako ostaneš brez besed Primož še vedno stoji in mi smo še vedno blizu in okoli njega LP Andrej
V dežju se tudi sonce vidi
- 31 Avg 2011, 12:44
#260638
Mi2 v cilju:
Za kako boljšo resolucijo bo treba malo v žep sečt.
No, se pa vidi, kaj vse sva nase navlekla. Kot tak medo še nikoli nisem prečkala ciljne črte.
Za kako boljšo resolucijo bo treba malo v žep sečt.
No, se pa vidi, kaj vse sva nase navlekla. Kot tak medo še nikoli nisem prečkala ciljne črte.
Miganje je naravni antidepresiv.
- 31 Avg 2011, 14:58
#260655
Ja čestitke vsem. Še dobr, da vas lahko spustimo tekat okrog, da potem lahko beremo, kaj vse se vam je zgodilo. Še enkrat lepo je, da ste vsi veseli, kljub mukam na poti in
Še dobr, da vas lahko spustimo tekat okrog, da potem lahko beremo, kaj vse se vam je zgodilo. Še enkrat lepo je, da ste vsi veseli, kljub mukam na poti in
- 31 Avg 2011, 18:38
#260668
UTMB je končan, in jaz tudi:)
Že od 20. avgusta smo se z družino potikali po okolici Mont Blanca in uživali v prekrasnem vremenu. Bliže kot je bil čas štarta, bolj je postajalo jasno, da se bo prav v petek popoldan vreme pokvarilo. V glavi se mi pričnejo porajat razni scenariji - tekma bo skrajšana, odpovedana, prekinjena,....mogoče pa le ne bo tako slabo. V petek dopoldan pa SMS "štart prestavljen na 23:30, trasa ista, razen zadnjih 15km ko bo šla po dolini", SUPER, če prestavijo sart za 4 ure, potem že vejo da prihaja izboljšanje.
Petek 23:00, stojim na štartu, dežuje, vzdušje je popolno, nihče ne omenja kake spremembe trase, mimo pridesta dve ženski, ki pregledujeta opremo. Hitro pride 23:30 in štart, vzdušje je popolno.Po 8ih kilometrih ravnine se začne vzpon, še vedno dežuje, čreda 2300 tekačev pa se pogreza v blatu. Na spustu proti St. Gervaisu se fluorescentne obleke tekačev v celoti spremenijo v blatno rjavo barvo. Moje INOV8 se dobro izkažejo. Okoli treh ponoči preneha deževati, začenja pa se drugi večji vzpon na 2486m visok prelaz, kjer nas dočaka sončni vzhod. Počutje je odlično. Vreme se kmalu pokvari in začne rahlo snežiti, vetrovka in vetrne hlače se izkažejo za koristno opremo, zaradi mraza pa vseeno kar hitim naprej. Do Courmayeura je še kar nekaj vzponov, spustov, prelazov in po 14ih urah teka je 80km trase za mano. Posušim si mokre noge, preoblečem, zamenjam copate in čez eno uro nadaljujem.Čas res hitro teče in brez težav pridem do Grand Col Ferret (99km). Od tu naprej se začne zame novo poglavje UTMBja. Kot pravi ZdravkoC je vse v gavi in kmalu pomislim kako prav ima. V prepričanju da bo naslenjih 24km lahkih, saj bo večinoma rahel spust in bom s tem hitro opravil, nadaljujem pot. Namesto hitrosti in užitka pa se mi zdi, da ne grem nikamor, pride noč in megla, utrujenost, mraz v glavi pa se sprašujem kako bom pa hudiča naredil še 60km. Na 106km namesto okrepčevalnice zagledam vzpon. Sesedem se na tla, moram neki pojesti. Po cca 10ih minutah vstanem, od mraza (in še česa) se tresem da me kar prestavlja po travniku a vseeno "hitim" napej da se ogrejem.Prvič močno podvomim v to da bom prišel do cilja. Nekako se privlečem v La Fouly. Ura je 22:30, počutim se uničenega. Odločim se da grem spat zakako uro, potem pa vidim kako bo. Po 40ih minutah ležanja pod odddejami se ogrejem in v glavi se stvari poštimajo. Popijem 2 juhi, kokakolo, čaj,...vse kar mi pride pod roke in si rečem "mitja, vse je v glavi, pojdi po pameti, časa je dovolj, važno je priti na cilj, ne glede na to ali bom na koncu uvrščen med prvih 100 ali 1000, samo migaj pa bo". In res, nadaljujem brez večjih težav. Ob 3. ponoči pridem v Champex, kjer se spet najem, povijejo mi boleče koleno, zvem za ponovno spremebo trase- namesto nekoliko krajša, bo "malo daljša". Psiha dela v redu in pomislim, "saj je isti k... 166 ali 170km, itak bom uničen". Srečava s s Petrom, potem nadaljujem. Noge so težke a ubogajo, ves čas pazim da veliko jem in pijem, proti jutru malo dremljem kar med hojo, ob poti srečam dva tekača ki spita kar ob poti. Zjutraj pomislim- 130km je za mano, še malo veš kot 4 občine pa sem v cilju - super tolažba.
V Trientu me žulji že močno motijo, zato mi jih oskrbijo in od tu naprej sva s Petrom skoraj ves čas skupaj. Obema je lažje, sej med pogovorom pozabiva na klance in kilometre, počasi pa se v glavi pojavlja misel, da je cilj vse bliže. Zadnji šok sledi na zadnjih 9km proge, ko nas namesto pričakovane ravne, lepe poti po dolini čaka kamnita, korenin polna pot gor in dol, pa še nekajkrat gor in dol. Ko slišim Petra kako "prijazno" obrekuje francoze, ki so nam pripravili še to presenečenje se mi kar smeji.
Po 40ih urah se počutim kot star in len polž a veselje je popolno, dočakal se m ta trenutek sreče ko se lahko vsedem in si odprem pivo in ga pijem do onemoglosti.
In danes že brskam po internetu in iščem nove izzive:)
Že od 20. avgusta smo se z družino potikali po okolici Mont Blanca in uživali v prekrasnem vremenu. Bliže kot je bil čas štarta, bolj je postajalo jasno, da se bo prav v petek popoldan vreme pokvarilo. V glavi se mi pričnejo porajat razni scenariji - tekma bo skrajšana, odpovedana, prekinjena,....mogoče pa le ne bo tako slabo. V petek dopoldan pa SMS "štart prestavljen na 23:30, trasa ista, razen zadnjih 15km ko bo šla po dolini", SUPER, če prestavijo sart za 4 ure, potem že vejo da prihaja izboljšanje.
Petek 23:00, stojim na štartu, dežuje, vzdušje je popolno, nihče ne omenja kake spremembe trase, mimo pridesta dve ženski, ki pregledujeta opremo. Hitro pride 23:30 in štart, vzdušje je popolno.Po 8ih kilometrih ravnine se začne vzpon, še vedno dežuje, čreda 2300 tekačev pa se pogreza v blatu. Na spustu proti St. Gervaisu se fluorescentne obleke tekačev v celoti spremenijo v blatno rjavo barvo. Moje INOV8 se dobro izkažejo. Okoli treh ponoči preneha deževati, začenja pa se drugi večji vzpon na 2486m visok prelaz, kjer nas dočaka sončni vzhod. Počutje je odlično. Vreme se kmalu pokvari in začne rahlo snežiti, vetrovka in vetrne hlače se izkažejo za koristno opremo, zaradi mraza pa vseeno kar hitim naprej. Do Courmayeura je še kar nekaj vzponov, spustov, prelazov in po 14ih urah teka je 80km trase za mano. Posušim si mokre noge, preoblečem, zamenjam copate in čez eno uro nadaljujem.Čas res hitro teče in brez težav pridem do Grand Col Ferret (99km). Od tu naprej se začne zame novo poglavje UTMBja. Kot pravi ZdravkoC je vse v gavi in kmalu pomislim kako prav ima. V prepričanju da bo naslenjih 24km lahkih, saj bo večinoma rahel spust in bom s tem hitro opravil, nadaljujem pot. Namesto hitrosti in užitka pa se mi zdi, da ne grem nikamor, pride noč in megla, utrujenost, mraz v glavi pa se sprašujem kako bom pa hudiča naredil še 60km. Na 106km namesto okrepčevalnice zagledam vzpon. Sesedem se na tla, moram neki pojesti. Po cca 10ih minutah vstanem, od mraza (in še česa) se tresem da me kar prestavlja po travniku a vseeno "hitim" napej da se ogrejem.Prvič močno podvomim v to da bom prišel do cilja. Nekako se privlečem v La Fouly. Ura je 22:30, počutim se uničenega. Odločim se da grem spat zakako uro, potem pa vidim kako bo. Po 40ih minutah ležanja pod odddejami se ogrejem in v glavi se stvari poštimajo. Popijem 2 juhi, kokakolo, čaj,...vse kar mi pride pod roke in si rečem "mitja, vse je v glavi, pojdi po pameti, časa je dovolj, važno je priti na cilj, ne glede na to ali bom na koncu uvrščen med prvih 100 ali 1000, samo migaj pa bo". In res, nadaljujem brez večjih težav. Ob 3. ponoči pridem v Champex, kjer se spet najem, povijejo mi boleče koleno, zvem za ponovno spremebo trase- namesto nekoliko krajša, bo "malo daljša". Psiha dela v redu in pomislim, "saj je isti k... 166 ali 170km, itak bom uničen". Srečava s s Petrom, potem nadaljujem. Noge so težke a ubogajo, ves čas pazim da veliko jem in pijem, proti jutru malo dremljem kar med hojo, ob poti srečam dva tekača ki spita kar ob poti. Zjutraj pomislim- 130km je za mano, še malo veš kot 4 občine pa sem v cilju - super tolažba.
V Trientu me žulji že močno motijo, zato mi jih oskrbijo in od tu naprej sva s Petrom skoraj ves čas skupaj. Obema je lažje, sej med pogovorom pozabiva na klance in kilometre, počasi pa se v glavi pojavlja misel, da je cilj vse bliže. Zadnji šok sledi na zadnjih 9km proge, ko nas namesto pričakovane ravne, lepe poti po dolini čaka kamnita, korenin polna pot gor in dol, pa še nekajkrat gor in dol. Ko slišim Petra kako "prijazno" obrekuje francoze, ki so nam pripravili še to presenečenje se mi kar smeji.
Po 40ih urah se počutim kot star in len polž a veselje je popolno, dočakal se m ta trenutek sreče ko se lahko vsedem in si odprem pivo in ga pijem do onemoglosti.
In danes že brskam po internetu in iščem nove izzive:)
lp
mitja
mitja
- 31 Avg 2011, 21:14
#260672
Z užitkom prebrana in posrkana vsaka vaša beseda. V mojih očeh ste vsi zmagovalci!!
- 31 Avg 2011, 21:37
#260675
BRAVO še enkrat vsem skupaj. Tako ali tako so vse razdalje ULTRA ultra 
Hvala za izčrpna poročila
Hvala za izčrpna poročila
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA