Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#261053
Zečel sem , kot je že v moji navadi, prehitro. Samostojni se kar naenkrat pojavi pred mano, še hitreje pa za mano. Ujame me Drago in nadaljujeva v »prehitrem pogovornem tempu« naslednjih približno 10 kilometrov. Nekje na dvajsetem sem mu namignil, da je to po vsej verjetnosti prehitro zame. Pa kaj potem, bom že nadaljeval. Polzela, draga moja mp3 zadovoljna, da sem tako hitro tam. Seveda sem zadovoljen tudi sam. Vzpodbudi me, kar mi v nadaljevanju zelo pomaga. Kakšen kilometer ali dva pred Mozirjem me je že začelo »nekaj mučiti«. Tam me počaka Mateja, se preoblečem, najem, napijem. Mateja mi pove, kakšen plan ima ona za nadaljevanje. Nisem se preveč dobro zapomnil kako naj bi to bilo, samo »v redu« sem rekel. Pojem čokoladico, in odtečem dalje sam. Tempo je še kar približno enak prvih nekaj kilometrov po Mozirju. Potem so se mi pa zdeli tisti ovinki na cesti vsi enaki. Motivacija mi je padla, poskušam se osredotočiti na okolico in naravo, pa mi ne gre. Kolki me opozarjajo na prehiter tek. Tako preklopim na hojo, katere je pa vedno več. Ma bom kar v Ljubnem zaključil, sem si mislil. Težki so bili kilometri pred Ljubnim. Prehitevali so me tekači. Jaz pa sam s svojo trmo in miselnostjo. Samostojni mi »vrže kost za glodat«, pa se je nisem oprijel. Hodim več kot tečem. Ah, Ljubno. Policaj ustavi avto in mi reče naj grem na drugo stran ceste. Nekaj me je pa le poživelo. To namreč, da je policaj za mene ustavil avto. Še bregec do okrepčevalnice. Iščem Matejo pa je ni. Matr, kako sva se že midva dogovorila? Napačno sem si zapomnil, vse kaže. Jah, pol pa moram še do Luč. Ja pa grem no. Župca, katero sem srknil v Ljubnem, mi je dala novih moči. Na kolke sem malo pozabil. Je pa zato postalo prav fajn vroče. Naslednjih par kilometrov je bilo zame popolnoma identičnih, vsi so se enako vlekli. Začnem s kilometer in pol teka, nadaljujem s tristo metrov hoje. To parkrat ponovim. Tek seveda do prvega klanca, v katerega se pa sprehodim. V glavi imam cilj v Lučah. Postajam močnejši, kriza je za mano. Čutim pa pomanjkanje tekočina. Tako z drevesa odtrgam jabolko, ga z zobmi olupim in cuzam sok iz prestalega dela jabolka. V nadaljevanju mi ob poti na pomoč priskoči še Erov potovalni dom, hvala vama, in sem kar hitro pred bregom v Luče. Tam prehitim še tekača s spremljevalcem. Ta me vzpodbuja naj nadaljujem do konca. Moja trma pa si je pač zastavila cilj v Lučah, kjer me bo počakala Mateja, pa je. V Lučah prijavim moj cilj. Zasedel sem drugo mesto! Ni kaj, dober sem. Sam eden je bil vpisan pred menoj v Lučah, haha! Hm, kje pa je Mateja? Usedem se, čakam. Ero se usede zravem mene na klopico. Povem mu, da imam dovolj. V glavi sem se bal strmine od Luč dalje. Eru zaželim dober tek, pohod ali karkoli že. Pol pa pride Matejka s kolesom. Tako sva se dogovorila, pa se jaz nisem zapomil, kakšen je bil najin dogovor. Sem pač v Mozirju mislil, da bo tiste kilometre do Luč enostavno premagovati brez podpore. Hm, kako pa naj sedaj jaz pridem v Logarsko? Avtobus ne vozi, vsi vojaški avtomobili so že v cilju, lahko pa štopam? Nakar se čudežno prikažeta Nana in Milenko, najlepša vama hvala, in me potegneta do cilja. Med vožnjo proti Logarski gledam cesto in si mislim, pa saj tu ni nobenih klancev! Mi je bilo prav žal ,da nisem odtekel do konca. Samo misli so bile tako naravnane, češ tam je veliko brega, le kaj bi se trudil v tisti breg, ko pa ni potrebno.
Vsaj za drugo leto vem, kakšno je stanje klancev od Luč naprej.
Hm, najbolj zanimivo je to, da nisem utrujen in da sem imel še dovolj moči, da bi lahko končal vseh 75 km. Pa mi pač miselnost v tistem trenutku ni dovoljevala tega.
Ni kaj, prehitro sem se lotil ultramaratona, logistike z mp3 nisva najbolje uredila, vse ostalo pa je bilo v redu. Naslednje leto sem bom pa lahko ponašal z diplomo. Letos se z njo nisem mogel, ker sem pretekel »samo« 58 kilometrov

Doživel sem pravo "malo šolo" ultratekov :!:
#261057
Bravo vsem, ki ste zmogli ta matr, moj favorit je bil seveda Raf, me pa vse boli že od branja Radolcinega poročila. Ampak kot jaz to berem, je šlo za klasično pomanjkanje goriva - to se najprej 'spravi' na voljo.
#261061
Nekaj s sobotnega potepanja

https://picasaweb.google.com/1097969348 ... DV9_HppgE#

Dobra družba, lepo vreme, hiter tek v hladu, počasnejši okoli poldneva, skratka po planu. Škoda je je ogrelo že takoj po Mozirju. Ni vrag, da enkrat odtečemo to progo pri lepih 15C. Seveda sledi ponovitev v 2012.
Za spremembo lepe tekaške majice, le štartne št. bi bile lahko kvalitetnejše, ob mokroti ki jo zlivam po sebi, vedno prinesem na cilj le kup zmečkanega in raztrganega papirja, tako da je spominček res dotrajan. :D
#261078
Celje - Logarska......drugic

V Celje sem se odpravil s ciljem, željo in pobožno željo.. Hvala AVIju in Andreji za prevoz.
Prispeli smo casovno ugodno in prevzeli stevilke. Veliko zananih ultra obrazov. Malo smo se pomenili, pošalili in pocasi je bilo treba na start.

Robocop je bil spremljevalna ekipa Natasi in je imel na kolesu tabelco, ki je bila usklajena z mojo pobožno zeljo, tako da sem se odlocil, da sploh ne bi bilo slabo da se kar drzim Natase :-) In prvih 10 km je bilo tako. Slo je po planu, celo kako minuto prehitro.

Par ultra tekov imam ze za sabo, tako da bi se takihle zacetniskih napak res lahko odvadil. Po prvih 10 km, sem si nataknil v usesa slusalke in glasba ustrezna za polovicko me je seveda odgnala naprej. Prehitel sem AVIja in miroR, kar bi ze tako ali tako moral bit jasen znak, da se to ne bo dobro koncalo. Ampak OK, bili smo na speedu in vse je zgledalo fajn.Okrpecevalnice dovolj pogoste in lepo zalozene. Na vsaki sem popil en izotonik in eno vodo. Pojedel par banan. In je letelo dalje. Do Mozirja sem rabil 2 uri in 44 minut. Naslednji znak, da se to ne bo dobro koncalo.

Naprej do Ljubnega je slo dokaj dobro. Brez kakih večjih problemov. AVI me je prehitel tam nekje pri drugi kontrolni tocki. V Ljubnem me je čakala familija s sendvičem kot smo bili dogovorjeni. Potem naj bi krenili v Logarsko in me pocakali na cilju. Sendvic je teknil, prav tako par pozirkov piva. Sem pa v Ljubnem naredil drugo vecjo napako. Glede na to da so bile za moj okus do sedaj okrapcevalnice dovolj pogoste si nisem dofilal flase z vodo.

Nekaj km po Ljubnem smo zacel "safr furat". Sonce kej je tebe treba bilo. A bi lahko vsaj kak oblak od kej prisel. Pa kje je zdej naslednje okrepcevalnica, ker vode mi bo vsak cas zmanjkalo.Nic, tam pred drugim mostom, ko gre trasa nazaj na glavno cesto, sem skrenil s poti in lezel dol cez gmajno do Savinje. Namakanje je pasalo ko hudic. Tudi piti se jo je dalo. Za vsak slucaj si nisem polnil flase, ker mogoce prevec reke popit ni najpametneje, pa se okrepcevalnica bi morala bit zdej vsak cas. Ja je bila okrepcevalnica moj ku.... Do Luč nič. Oziroma kot mi je Ferbo povedal v cilju, je bila skrita tam pri neki ostariji za neko ograjo. OK, nima veze. Bomo nekak pregural do Luč. In res smo gural. Pocasi, nikakvo, kr neki, z obcasnimi postanki v Savinji kjer se je le dalo.

Luče. Končno. Malo juhe, napolnjene zaloge z vodo in odkrevsljam dalje. Prvic v tekaski karieri (no sej niti ni tako dolga) sem imel krce. Nic strasnega sicer, ampak enkrat me je zagrabilo v levo stegno in dvakrat v desno mecno misico. Stanje po Lučah se kar ni hotelo popravit. Tud oblaka ni bilo od nikjer. Malo pred 61. km sem ze sedel v senci ob cesti in precej resno sodeloval na okrogli mizi na temo: "Zakaj se mi ze tole gremo?" Argumenti da se ne bi sli vec so bili vse krepkejsi. Pobozna zelja je bila ze zdavnaj pozabljena. Natasa je odbrzela mimo. Še marsikdo je odbrzel mimo. Tudi zelja in cilj sta se zdela oddaljena, ceprav v normalnih razmerah casovno se povsem sprejemljiva. Ampak glede na safr v zadnjih kilometrih je bilo vse videti precej crnogledo.

Kar na enkrat pa se mi za hrbtom znajde moja draga. V Lucah so ih zadrzali policaji, ker so morali cakat start. In ko so me vidli sedeti ob cesti so ustavili na prvem kraju par metrov naprej. To mi je pomagalo, da smo razgnali okroglo mizo. Skupaj sva sla par sto metrov naprej, kjer je bila okrepcevalnica. Mrzla voda in predvsem prisotnost mojih domacih mi je povrnilo voljo. Ni bilo vec vprasanja ali grem dalje ali ne.

Naprej je slo sicer precej tezko, ampak veliko lazje kot zadnjih nekaj km. Spet sem prehitel par ljudi, ki so bili prej pred mano. Vsak km ali dva sem par sto metrov hodil. Noge so bolele. Ne sicer tako kot lani koleno, ampak bolj zaradi utrujenosti in vrocine.

In kot so napisali ze skoraj vsi pred mano, ko se odpre pogled v Logarsko, bolecine niso vec omembe vredne. Tu je slo spet brzinsko. Spodbujanje ljudi v ciljnem finisu, druzba Primoza ki mi je pritekel nasproti in sina me je nesla v cilj.

Cilj je bil dosezen, zelje in pobozne zelje zal ne. Po moji lastni neumnosti.

Pa drugo leto
#261082
Mojih prvih 75 km!

Ne vem kaj bi rekel....

Vstajanje ob 2.40 uri, prvi kilometri čudoviti vsakič, ko sem za hrbtom opazoval sončni vzhod. Pogovor s prijateljem in sotekačem Romanom ter drugimi naključnimi sotrpini (ki jih na žalost osebno še ne poznam) je omogočil, da je prvih 50 km-jev minilo neverjetno hitro. Nato.... kriza na krizo. Boli desni kolk, nahrbtnik mi goni kožo na ramenih (nisem ga niti enkrat odprl - pa sem imel notri sendviče s pršutom, ploščice, pa še bi se kaj našlo...), čutim črne nohte v prihodnosti... Romana pošiljam naprej ker sem čutil, da ima več moči pa se ni dal!
Na dveh okrepčevalnicah sem skoraj prekucnil vse skupaj, tako sem se naslonil na mizo.

15 km-jev do konca, jaz pa zase cilja sploh nisem videl. Gnala me je le še glava, telo je dalo svoje skozi že davno nazaj. Veliko spodbudnih besed sotekača. Tekla sva brez spremstva. V tem trenutku pa ga potreboval.
11 km-jev do cilja. Šlo mi je že malo na jok. Ne vem zakaj. Od bolečin ne, ker nisem nič več čutil. Morda od sreče ker sem čutil cilj, morda zato, ker se mi dogaja nekaj, kar sem si že dolgo želel... Bilo je veliko spodbudnih besed, tudi hoje, pa tudi teka...
3 km-je do cilja. Pridruži se nama Marko, s katerim smo se srečavali skozi ves tek. Nor pogled na hribe, katerega pa nisem mogel užiti. Čustva so bila nekja... Ne vem kje ker takih občutkov še nisem doživljal...

Cilj - pokleklnil sem, ker je bil čustev preveč, da bi me vsi opazovali. Vstanem in s pogledom iščem moji punci. Žal sem bil prehitro na cilju in sem ju prehitel.
Vse kar se je dogajalo naprej je bilo le počasno dojemanje vsega v zadnjih dobrih 8. urah

Celo pot sem se prehranjeval le s tem kar je bilo na okrepčevalnicah. Velika zahvala prijatelju Romanu, da je preživel z menoj ves ta čas in vsem ostalim na progi ki so našli dobro besedo

Uf, bom raje nehal, tole pisanje postaja že malo preveč pocukrano :D
#261089
V soboto zjutraj na startu sem se spraševala ali sanjam, ali res stojim na startu 75 km razdalje. :shock: Svež začetek in dobra glasba v ušesih so me na začetku precej potegnili. Kar nekajkrat sem bila deležna prijazne opombe »prehitro greš« V nadaljevanju mi je bilo prekleto žal, da nisem še bolj upočasnila. :bum: Prvič se je začelo že kmalu po 40 km. Sonce, vročina, bolečine. Motivacija je padla. Trener je pobral kar precej ostrih besed. Ne samo on, tudi nič kriv sotekač, ki se je slučajno znašel v bližini, je raje naredil varnostno razdaljo, čeprav nobena beseda ni bila namenjena njemu. Pogovor, bolje rečeno trenerjev monolog, predvsem pa kratek postanek na bencinski črpalki v Ljubnem sta mojo glavo nekoliko uredila in skoraj do Luč je šlo več kot idealno. :roll:

Vendar grozna vročina je naredila svoje. V moji glavi je že bil narejen načrt. Luče so letošnji moj cilj. Ko sem načrt tudi besedno obelodanila, je na sceno ponovno stopil trenerjev motivacijski monolog. V Lučah sem bila poslana na kratko masažo nog, kozarec juhe in dobesedno nagnana sem bila naprej. :?

Kmalu mi je bilo zelo žal. Spet je sledil pogovor, najprej s trenerjem, potem pa zelo krepak pogovor še z mojo glavo. Dva kosa domačega jabolčnega štrudla sta namesto koristi naredila zgago v mojem želodcu. Ni bilo druge morala sta ven. :|

Kako sem se privlekla do oznake 3 km niti ne vem več dobro. Vem samo to, da sem zadnjih 500 metrov v cilj tekla, čeprav sem bila prepričana, da ne tečem več niti koraka. To kar mi je govoril Ečo, da me bodo čustva, vzdušje in spodbuda na cilju potegnili sploh nisem hotela slišati. Je imel prav!!! Predvsem pa je zaupal v mene in v moje sposobnosti. Če sem poštena jaz nisem čisto povsem. Brez njegove prisotnosti bi najbrž končala že v Mozirju in ne bi vedela kako sladki so občutki, ko ti uspe izpolniti cilj. :--( :clap: :clap:

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA