Berlin 2011...na 25.9. sem čakala celo leto, saj je odločitev za ponovni nastop v Berlinu bila sprejeta že na letalu proti domov po lanskem maratonu. Odlična proga, še bolj odlično vzdušje ob progi, toliko nepozabnih vtisov- mislim, da sem postala zasvojena z berlinskim maratonom. Lani sem se odpravila na pot v družbi sotekačev, letos pa sva si z mojim dragim privoščila 5dnevne počitnice v Berlinu- hvala ti, sonček moj zlati, brez tebe ne bi bilo vse tako enkratno, prečudovito in mmmmm.....

Priletela sva že v četrtek in si v teh parih dne ogledala veliko znamenitosti.
Že po prevzemu štartne številke sem že komaj čakala- kdaj bo start. Najraje bi kar preskočila 3 dni, le da vidim, kako bom tekla. Pa je minilo hitro in danes smo se prebudili v sončno jutro. Ob spominu na lanski maraton, sem začutila olajšanje- ne dežuje, ne dežuje...sonček je in jaz bom tekla maraton, jupi!!! Je že res, da zna biti vročina zelo zoprna, a jo prenesem laže kot brrrr dež.....Zbudila sem se po nekaj urah spanja in pod vtisom zgodovinsko obarvanih sanj. Po zgodovinsko obarvanih sanjah je sledil zgodovinsko velik dan. Po temeljitih 3urnih pripravah, sva se odpravila proti startu. Med ogrevanjem in pripravami na start sem ugotovila, da pas za bidončke nekako ne opravlja več najbolje svoje funkcije, zato sem si ga morala dobesedno zavezati okrog pasu. Za LM bo treba nabaviti nov pas. Dvajset minut pred startom sem se odpravila proti svojemu bloku, na poti obiskala grmovje (v nasprotnem bi najbrž zamudila start) in ob 8.56 sem splezala čez ograjo v svoj blok. Sledilo je par minut čakanja in že smo tekli. Neverjetno, start maratona v Berlinu- ohhhhh, tega pa res ne pozabiš nikoli, srečni in nasmejani obrazi iz celega sveta. Res je, ko pravijo- Berlin ist, wenn die ganze Welt zum Laufen kommt.

Že na začetku sem opazila veliko zanimivih tekačev, ki so izstopali po izjemnih outfitih in sporočilih- najbolj sem si zapomnila tekačico, ki je imela na hrbtu napis- Ich hab Krebs und na? Bravo, res pogumna, živi dokaz, da smo tekači neustavljivi in da našo moč ne more ustaviti niti bolezen!

Nekaj tekačev je bilo polepljenih s »protibolečinskimi« trakovi in podobnimi pripomočki- bolečina res ne more uničiti tega prečudovitega dne.

Sama sicer ne sodim v skupino pridnih tekačev, ki so načrtno trenirali več mesecev. Po maratonu na Dunaju sem se tudi sama borila z bolečino v stopalu (hvala ti, tekaški copat leta!) in sem trenirala bolj malo. Tudi potem, ko sem uspešno prestala fizioterapijo in je bolečina izginila- še vedno je bil prisoten strah- kaj pa če me spet začne bolet? Najdaljši tek je bil Ljubno – Logarska (27km) pa še ta dolgi tek se je končal z repertoarjem vseh možnih bolečin v obeh kolenih.

Ok, bomo rekli, da sem se pripravljala bolj v glavi, tudi to nekaj šteje, a ne? Stavila sem na svojo dobro »splošno pripravljenost« in si celo upala računati na 3'30 oz nekaj minut čez, kot običajno.
Prvih par kilometrov je minilo precej hitro, držala sem tempo okrog 5:00, noge so bile lahke, spočite, vse je bilo super, odlično, bila sem sproščena in nasmejana tako kot vedno med martonom. Sčasoma (mislim da je bilo okrog 5.km-a) pa je na moj mini-maratonski oder vstopila predstava- Moje nove super-elastične vezalke. Sprva sem ignorirala vse opozorilne znake. Ne, me ne zategujejo, to ni res.

Spomnila sem se, da so nekoč modri možje (nazadnje moj mož pred odhodom na start) povedali, da na dan maratona ni priporočljivo eksperimentirati z novimi, še nepreizkušenimi pripomočki. To že drži, a v primeru mojih novih super-elastičnih vezalk pa ne bo držalo- pa VSI so mi že povedali, kako dobre so, da so res zakon.

Hehehe, prepričana sem bila, da bodo tudi meni taaaaaako zakon že danes in da bo vrhunec težav predstavljala barva- namreč moje nove-super-elastične vezalke so za par odtenkov temnejše v primerjavi z mojimi belo-rdečimi tekaškimi copati.

No, okrog 10.km-a sem pogledala resnici v oči in si priznala, da sem si svoje nove super-elastične-temnordeče vezalke zategnila premočno- tako, da čutim bolečino na zgornjem delu obeh stopal, poleg tega pa me peče desno stopalo spodaj in levi palec. Bilo je auuuuččč....pa sem se prepričevala- pa saj bo šlo, pa zdaj ne boli več, bom pozabila na bolečino, ah pa nekako bo že. Na 12.km-u sem zgubila gel-bombico in takrat sem se ustavila prvič- in celo uspela dobiti nazaj svojo bombico. Po prvem ustavljanju pa mi ni več bila tuja ideja- ustaviti se in odtegniti vezalke....ali pa raje ne, bom probala zdržat. Prvo polovičko sem obrnila v napovedanem času 1:45, od 21.km-a dalje pa mi ni bilo več do smeha, počutila sem se zaskrbljeno. Na 24.km-u pa sem opazila tekača, ki si je veselo odvezoval svoje elastične vezalke-njegove so bile zelene barve.

V tem trenutku je padla odločitev- treba se bo ustavit in razrahljat tole napetost v copatih, sicer me čaka amputacija stopal v cilju. In sem se ustavila, odvezala svoje super-elastične-rdeče vezalke...
Nato se je obrnil nov list v knjigi današnjega maratona- sonce je ponovno posijalo, življenje je spet dobilo svoj smisel, vse je bilo lepo, prečudovito, krasno, nobene bolečine v stopalih, nič me ne peče, juhuuuuu.

Zadihala sem s polnimi pljuči, začela sem doživljati dogajanje okrog sebe, spravila sem na stotine krikov iz sebe....spominjam se na tisoče nasmejanih obrazov, na roke ob progi, navijačev, ki so me klicali po imenu in navijali, tako dobro je bilo. Po 30.km-u pa sem upočasnila in nisem bila niti najmanj nesrečna zaradi tega, saj sem vedela, kaj lahko pričakujem od sebe, glede na količino in dolžino tekov. Zato pa nisem izpustila nobene kamere, fotoaparata, pozdravljala navijače in nastopajoče ob progi in uživala, uživala, uživala v nepozabnih trenutkih. Še dvakrat sem se ustavila in dodatno zrahljala vezalke in po vsakem ustavljanju sem dobila nov zagon, še več pozitivne energije.

Noge so bile še vedno izredno lahke, tekla sem neobremenjena s časom, skratka bila sem presrečna. Kilometri so leteli in že sem zavila na Unter den Linden, nato pa sem vse do Brandenburških vrat tekla z rokami v zraku in vzklikala. Repertoar vzklikov: UNTER DEN LINDEN, UNTER DEN LINDEN!!! CILJ! CILJ! CILJ! ZMOREM! ZMOREM!! ZMOREM!! TO! TO!! TO!!! JUHU!!! Oh kakšen dan, koliko pozitivne energije, pred vrati pa se mi je čisto utrgalo in sem vpila, vpila...koliko energije vrnejo nazaj gledalci, pa to je res neverjetno!!!! Oh, kakšni nepozabni trenutki, spomini katerih nikoli ne bom pozabila, trenutki zmagoslavja....in nato Brandenburška vrata, še 195 cm in cilj....sreča, veselje, zmorem, zmorem, zmorem....okoli mene srečni obrazi, vsi zmoremo, vsi smo odlični, vsi zmagovalci, oh kako je lepo živeti, kako je lepo biti tekač, teči maraton v Berlinu....takrat smo bili najbolj srečni ljudje na svetu!!!
Nekaj časa sem se nastavljala vsem fotoaparatom, potem sem zadovoljna zapustila ciljni prostor in se srečala z mojim dragim, ki mi je povedal, da je SMS- rezultat iz polovice prejel z 1,5urno zamudo, na SMS s končnim rezultatom pa je še čakal..in sva ga dočakala šele po 17.uri. Ostali ste tudi dobili sms-e pravočasno ali je prišlo do tehničnih težav pri mojih sms-ih?
Bojne poškodbe- 2 žulja, nič hudega, se da preživet, vsi nohti normalni in zato sem še najbolj vesela. Neke posebne utrujenosti še ne čutim, popoldne sva izkoristila za oglede, sedaj pa počasi zasluženi počitek... Super-nove-elastične-rdeče vezalke bom uporabljala še naprej, ampak jih ne bom zategnila- naučila sem se na lastni koži, da je bistvo teh vezalk- da jih skoraj da ni treba zategnit, zdaj vem, zjutraj pač še nisem vedela..
Kaj naj rečem- prezadovoljna, presrečna, sicer je bil to moj najslabši dosežen čas na maratonu (3'43, 9 minut slabše kot lani), a še nikoli nisem prišla v cilj tako spočita, brez krčev, odlično!! Odločitev je že padla. Pridem spet! Berlin 2012 ne bo minil brez mene, pač tako je, če si zasvojen....pred tem pa še domači LM na 42km, spomladi računam na Barcelono pa še kaj se bo našlo na sporedu. Pozdrav vsem, ki ste tekli v Berlinu danes, upam da ste uživali tako kot jaz in da ste zadovoljni, super smo
