Dragi polžki moje videnje taka v Palmanovi in sreče na koncu, ko se je skoraj vse poklopilo.
Dan se po jutru pozna in lahko bi rekla da je res tako. Neobremenjena in brez vsakega pričakovanja sem se podala na pot. Edinstvena družba, topel avto in prijetno kramljanje nas je spremljalo. Megla ter posamezni poizkusi sončnih žarkov, da prodrejo na plano…. Sonce, ki nas je pričakalov Palmanovi, brez gužve pri prevzemu štartnih številk, topel čajček v družbi ŠRK-jevcev…. Vse kot v pravljici in prvo razočaranje, ki je seglo tudi meni v srce.
Poškodba, ki je onemogočila Franciju, da bi se podal na progo. Toliko načrtovanega treninga, samodiscipline in želje se razblini v delčku sekunde, ko se zaveš, da ne gre. Zrelost človeka in premišljeno dejanje, da na vrat na nos ne poizkušaš nekaj za kar veš, da lahko privede do še hujše poškodbe in daljšega okrevanja. Še bo priložnosti….
Z Alenko sva se na poti odločili, da štatrava levo in tako sva tudi storili. Po ogrevanju sva se podali v štatni prostor v katerem začuda ni bilo nikakršne gužve. Brez živčnosti sem se podala na pot. Ves čas sem s kotičkom očesa pogledovala preko rame, da slučajno ne izgubim Alenke. In tako se je pričelo. Počasi skozi obzidje in naprej po ovinkasti cesti. Dohitela sta naju zajčka zbaloni za čas 2 uri in sem malo za šalo in veliko zares pobarala Alenko, če greva z njimi. Seveda je bil odgovor negativen in, kot izkušeno tekačico in mojo zajčico v Palmanovi (sem jo kar sama določila, za nasprotovanje ni imela prava glasat, ker sem se je prijela kot ceka
) sem pridno ubogala. Tako so se baloni čedalje bolj oddaljevali in izginili. Nisem več mislila nanje.
Nekaj najlepšega se je zgodilo po slabih 2 km teka, ko se je reka tekačev z leve in desne združila v eno. Alenka mi je držala lep enakomeren tempo in sama sem sledila. Tekači so prehitevali in veliko pozdravljali in izmenjali besedo ali dve z Alenko. Sem dobila občutek, da pozna polovico tekačev. Tudi topel čajčak sva si privoščili na postojankah. Za nama so ostajali kilometri, meni pa se je teklo. V načrtu sem imela teči z Alenko ali vso progo, ali do 15 km. Tisti najbolj tihi scenarij na katerega od LM nisem niti sanjala več pa je bil teči z Alenko do 10 km nato pa počasi naprej. Na 10 km sem ugotovila, da sem še popolnoma spočita zato sem se odločila, da grem počasi naprej. Štartam na 10km in 1 km izteka. Tako sem si začrtala v glavi. Eno bogo 10 bom pa ja zmogla
. Na postojanki pred mirjenju časa sem se še okrepčala s tolim čajem in nato samo še gasa dalje. V glavi sem imela ves čas tisto 10 bom pa že oddelala. In tako tečem. Najprej zagledam daleč pred sabo rdečo majčko ŠRK in se odločim, da jo dohitim. Francija dohitim 6 km pred ciljem, pozdravim, povem, da imamo samo še 5 km in iztek, ter grem dalje. Z nasmehom prehitevam in tečem mimo postojank z vodo in čajem. Imam pač svojo zalogo. Na predzadnji ali zadnji postijanko z vodo in čajem srečam Katjo, jo pozdravim in grem dalje. Vse težje gre a sem tudi vse bližje cilju. V ospredju me vabijo balončki s časom 2:00 a so nedosegljivi. Zadnja 2 km poizkušam še nekaj malega dodati. Tiste Sandijeve besede vzravnaj se, dvigni zadnjico, dviguj noge mi preplavijo možgane in se poizkušam kar se da približati pravilni tehniki. Pred mano je obzidje in množica tekačev, ki se vrača do avtomobilov. Ko pritečem čez obzidje zagledam Francija, ki je ovekovečil tudi moj prihod v mesto in pred mano je samo še pot do sredine in čez cilj. Pogled na uro mi pove, da 1 spredaj ne bo a nič zato. Zavedam se, da je to v moji kratki tekaški karieri najhitrejša »lopovička« kot pravi Lenči.
V cilju sem bila v času 2:00:30, kar je za 6 minut in 16 sekund bolje kot moja LM in še dve minuti bolje kot v Sežani. Toliko lopovičk sem do sedaj pretekla
.
Kje sem pustila tistih 31 sekund, da bi bila spredaj 1 ne bom in si tudi ne želim vedet. Važno je, da sem srečna in zadovoljna, da imam željo po še in še km teka…..
Vožnja proti domu je potekala v prijetnem klepetanju in podoživljanju teka Alenkinega osebnega rekorda in mojega. Aje v zraku visela tudi grenčica, ker se Franciju ni izšlo. Skratka, če bi uspelo in se izšlo vsem trem bi bilo pravljično.
, sledil ji je Pajo 
aha, ob nedeljah tečem z Indyem, če nisem kje drugje, vmes pa še moram najti nekoga za družbo ob četrtkih za izi zelo počasne teke (takih tempov kot danes se decembra ne grem več 
).
. Upam, da se bom tudi sama kdaj udeležila teka v Palmanovi. Čestitke obema in seveda tudi drugim tekmovalcem. Sedaj pa na zaslužen počitek 
. 
. In celo hudega musklfibra ni, tisto fitnesiranje vmes ni bilo zaman 
. Ni čisto tako a prekticiram le čisto polžje variante in gre lepo. Nogice z uporabo kreme za segrevanje mišic ne bolijo, zato je tek ponovno čista uživancija 
