Dragi moji,
Tekaška preizkušnja prepolnega Roza busa TF-ovcev v sončni Palmanovi je bila čudovita pika na i letošnji sezoni. Ob nečloveško zgodni uri sem se pred Halo Tivoli počutil ko pšanc v zmrzovalniku (Vid, kakšen deja-vu, a? Ob 5:30 pač NI BUSA pred Halo, ne v soboto ne v nedeljo!)
Potem je prišel bus, mi na njega - in pademo direkt u pečico! Vroč zrak bi nas skoraj zazibal v sen...če ne bi izjemno moteča družba TF-ovcev (posebej izpostavljam dolenjski del z Matthewko na čelu) ves čas podirala mojo spalno koncentracijo in smo namesto spanca kresali globoko debato.
Športni park Palmanova je kraj mnogo grmičkov, kjer smo TF-ovci ob praznjenju mehurja izvajali spoznavanje narave in družbe. Omeniti moram, da so grmički pomanjkljivo označeni, saj me je kmalu nič hudega slutečega izza mojega pregnala Staša, češ, da so moški grmički na drugi strani avtobusa. V paničnem begu sem se na srečo uspel "upristojiti" in nisem poskrbel še za dodatno "paniko" (oz. sramoto)
Priprave na štart so minile ob debati, kako hladno bo. Iz -5 je počasi termometer lezel proti napovedanih +7, zato so flisi klmalu obležali na busu in tanki dolgi rokavi so zadoščali za optimalno klimo. Start je zamujal 20 minut, pred nami pa so ob gromkem aplavzu startali tudi invalidi na športnih vozičkih in rolerji. Ninočkina Stop-300SIT-šop ura je izmenoma kazala 10:20 - 21.11.2004 (izjemno pomembna informacija med tekom!

) , ko je počilo.
Start! Pot nas je vodila najprej skozi center Palmanove, nato pa skozi nekaj manjših mestec. Sonce in brezvetrje na ravninskem teku je skrbelo za visok tempo, na obzorju pa so se za požetimi polji in pravokotno nasajenimi gozdički bleščale italijanske Alpe. Ob ne prehitrem tempu je bil to čisti užitek!
Prvi del poti, do 12. km, sva jo skupaj kresala z Vidom, takoj za Nto in Borom Vodonoscem. Potem je mimo priplesala Ninočka in prinesla zvrhano dobre volje. Pulz sem po izkušnji prehitrega starta iz Varaždina spremljal in gradil počasi ob tempu 5:30, potem pa sem se pri 12.km priključil Ninočki in zvišala sva tempo na 5:20, pa 5:15, 5:10 in končno 4:55. Seveda je bila včasih malce prehitra zame, vendar je bila to zame motivacija in sem na zadnji krog na stadion prišel s kakih 150m zaostanka. Kljub pulzu 182 (94%) sem našel moč za finiš in jo do cilja ujel, izboljšal septembrski osebni rekord iz Varaždina za 7 min in si za dolgo narisal nasmeh na obraz!
Namesto lova za makaroni in potico sem za iztek zadnji krog spremljal še Nto in Bora, kmalu pa sta od naše četice iz začelja pritekla tudi Staša in Vid. Organizacija prehrane je bila malo manj učinkovita, saj smo od pijače dobili le pol litra vode ob prijavi, pašte pa je redno zmanjkalo in je bilo treba večkrat čakati, da se je skuhala nova. Od praktičnih nagrad (poleg skupinskega pokala!) je vsak dobil tudi smučarsko kapo. Na sončku smo posedali še kar nekaj časa, si ogledovalli "sconto" tekašče cunjice in upali na razultate. Zaman! Le nekaj naših je vseeno osvojilo pokale, saj so bili hitri kot strela! Vse čestitke!
Na poti domov (po obveznem fotošutu) smo se ustavili še na AnaLizi v Kompasu na meji, kjer so natakarice zamešale njoke in rezance, velikosti in tipe pic in sploh je bilo pestro. Aleš je zdravil naše bolečine, Bajsi je prispeval svoj opevani Cimetov Šejk, Bigfrik pa se res ni sekiral, da je bila pica malo večja, kot naročena. (Natakarca: "kaj je 100 SIT za vas?")

Nasploh je analiza v tako velikem številu še posebej zanimiva. Komaj čakam na Logarsko!
Borova sta nas nekaj begavčkov (Gaga, GTA in mene) nato prijazno razvozila po domovih (Postojna, Ravbarkomanda, Hala), sam pa je pohitel v službo. Dan se je uspešno zaključil in kljub temu, da sem komaj prišel do lifta, so danes kolena brez posebne magije skoraj že dobra. Počitek, torej, morda Dolsko... s supergami ali brez!
Vsem hvala za krasno družbo in Ninočki za izvrsten tempo!
Lep let, Pegaz

Lep let, Pegaz

Ahhh, I feel very Goladic today!