Zadnje novičke

[Lučko]

Ehehehej Runer, to mi deli

[Barb]

Runner bravo in samo tako naprej.

[runner]

Drugi teden

Nedelja:
Iz sobote v nedeljo sem spal za en k… Nedeljo itak pol prespal. Ni bilo tako hudo.

Ponedeljek 1. Nov. (praznik)
Šel laufati na Rožnik. Andrejo srečal. Lahko hendlam vse situacije in ni večjih kriz. Zezam se s fake čikom ob kavici in smejim. Kava nima nobenega okusa ampak pivo super paše.

Torek in Sreda (2. in 3. Nov.)
Brez kriz. Kot da nikoli ne bi kadil.

Četrtek 4. Nov.
(pizza v Jurmanu) in druženje s TF-ovci. Super, kriza 0 bodova. Hej ljudi - Pa možda sam se skinuo!

Petek 5. Nov.
Tekel Kodeljevo s Ales123 20 krogov. Pogovorni tek (beri opravljanje) in super prespal noč.

Sobota 6. Nov.
Pot na primorsko. Nesreča med Uncem in Postojno. Dolge kolone ampak super razpoloženje v avtu. V Umagu s prijatelji (vsi kadijo) jaz pa cuzam svoj fake čik in z majčkano težavo (po treh pirih) kontroliram situacijo. V Portorožu - Mehiška restavracija mi se je fuuuuuull kadilo po Chili Con Carne. Ta pekoči okus mi zgleda sproži željo. Spet fake čik pomaga.

Nedelja in Ponedeljek (7. in 8. Nov.)
Dopoldan sem pretekel del PST-ja s Ales123 (cca 12 km) Cel dan napet. Nič ne pomaga. Popoldan, maraton v NY me je malo zamotil , da sem nehal misliti. Pred spanjem STRAŠANSKA kriza. Malo je manjkalo. Naredil sem par stvari katerih se sramujem in katere ne bom opisoval (sam sebe sovražim zaradi tega) ampak NISEM prižgal!!!
Tudi noč je bila taka… Jutro delovnega dne pa kot da bi me nekdo prebadal s iglicami. Tudi sodelavci so opazili. Dobim se večkrat kako tiščim roke pod pazduhe in se stiskam. Zvečer spet živčen kot pes šel k Kchrathowillu na dva piva, da lažje zaspim. Pismo, zdaj že na pivo moram misliti da bi zaspal. To bom tudi črtal s seznama, (kot hladilnik).

Torek 9. Nov
Kakšna noč … zbudil se na kavču. Pivo je očitno pomagalo, da sem zaspal (par uric) pol pa me je zbudila čudna toplota po stegnu. To še nisem doživel. Kot da bi mi nekdo polil vročo (ne vrelo) vodo po stegnu. Ne veliko - recimo pol deci vode. Prav čutil sem toploto na tem delu stegna. Hej, ko se tako živci igrajo s tabo se razbudiš in ni več spanja.
Ni dobro, ni dobro … Razmišljam da grem k zdravniku…

[Bor]

po moje boš kmal iz tahudga ven......

jest sem mel krizo 14 dni.....no in do danes še nisem prižgal...( 11 let)

[Lučko]

Držžžžž se Runer prijatelj moj, zdrž še mal prijatelj moj, sdrž.
PS
Bova ful velke face. Ns dva bojo g. faconarja klical

[pegaz]

Runner, Lučko, Mojcej77,

Heroji, evo kaj ste. Sem vedel, da sem prav glasoval za vas.

Runner, tvoj dnevnik je res šrauf u glavo. Zdrž še mal, pa pejt k zdravniku, če ti še on lahko kaj pomaga. Ampak če si šel skoz tak pekel je to boljš motivacija, kot ko pretečeš 36.km na maratonu.

Jaz sem z vami, all the way!
---
Žal ne morem dati boljšega nasveta. Sam nisem nikoli kadil, ker sem ugotovil, da sem prešibke volje in se lažje držim zunaj, kot da bi ven plezal. To sem potem privzel za vse odvisnosti in nezdrave skušnjave.
Sam pri teku sem noter padu. In to je TF kriv!
(POZOR: samopomilovanje z elementi prenosa krivde na druge. Tipični znaki šibkosti značaja).

[Miki]

Runneru moj,

zdaj je komaj tretji teden (pa še to na začetku) ... ne še prehitro slavit ... nisi se še skinil ... vem kaj preživljaš ... meni je bilo za pop....t. Najpomembneje je, da greš skozi prvo krizo (mani se pive, hrana je ob obilici teka popolnoma ok - čeprav ti poškodba malo narobe hodi, seks zelo priporočljiv ...). Potem bo fizično lažje, to pa je tudi vse ... še vedno pa bo težko-

V bistvu vam vsem trem želim povedati še eno malenkost iz mojega odvajanja, ki vam morebiti prav pride: po nekaj tednih brez cigaret sem se počutil dovolj "mišičastega", da bi lahko pokadil eno cigareto in potem spet nič, saj sem bil prepričan, da lahko v celosti kontroliram željo po kajenju. Torej menil, sem da lahko jaz telesu narekujem, kdaj bom pokadil cigareto in to "brez vsakih obveznosti v bodoče". Eeeeeeee vidi majke ti kretena, tu sem se nekoliko uštel. Skadil sem pol čika, bilo mi je slabo in potem se je začetna kriza spet ponovila, skoraj teden dni sem namreč potreboval, da sem se fizično in mentalno naravnal na normalne nekadilske smernice. Bilo je kot, da bi še pred kratkim redno kadil in tobak mi je spet popolnoma okupiral misli. Resnica je bila boleča: "Miki, nisi se še skinil, niti nisi še dovolj močen, da se ne bi prelevil v "povratnika", če bi le imel (jajca izkoristiti) priložnost."

Moj nasvet je torej tak kot pri teku: od začetka napreduješ precej hitro, potem pa se zadeva nekoliko ustavi oziroma napreduje z manjšimi koraki, zahteva pa še celo več treningov, končni cilj pa je praviloma še vedno preeeeceej oddaljen. Pri kajenju je enako. Sedaj sta oba prebrodila tisto prvo krizo in sta zdržala dva tedna brez cigaret, telo se je navadilo na novo stanje, išče pa seveda primerna nadomestila ... na noben način ga ne smeta spomniti, na prejšnje razvade/užitke.
Prva kriza bi morala trajati še nekako teden dni in potem sta "out", ob tem pa se začenja morebiti še večje breme večnega upiranja skušnjavi in preverjanju vajine osebne zmage nad kajenjem. Slavje pa se lahko klavrno konča ... jaz si recimo še vedno ne upam prižgat cigareta, ker vem, da nisem "ozdravljen"

Nekateri ljudje smo pač taki, da težje stvari lažje opravimo in nasprotno lahke precej težje izvajamo. Runner, ti mi s svojimi "mazo" inserti nekao na to formo nakazuješ, Lučkota pa ne morem tko ocenit, ker ga ne poznam dovolj ... Mojcej77 je v prednosti, ker je ženska in ima trdnejšo voljo od nas moških (da ne bi kakšnih neumesnih odgovorov zdaj sprožil zaradi te trditve, o tem kdaj drugič, zdaj debatiramo o cigaterih) in za njo me ne skrbi toliko.

Še vedno pa sem prepričan, da vama bo uspelo ... in pol ...

... in pol bosta trpela do konca lajfa gledajoč tiste ki kadijo in si ob tem govorila kolk sta vidva velika džeka (p(u)ši kao što govoriš), ker ne kadita več O tem pa čez par let, ko se srečamo na kakšni jubilejni "kavi" na temo odvajanja od cigaret

[miro]

Vsi odvisniki smo le zdravljeni- ne ozdravljeni, zato se omamne snovi ne smemo več lotiti , ker ona je vedno močnejša od nas , če ne takoj pa malo pozneje, zato je ne smemo izzivati misleč ,da smo zunaj, kajti ona vedno zmaga!
Miro

[pegaz]

Runner je uspešno premagal še eno "ognjeno" preizkušnjo. Bolje rečeno, sneženo zmrznjeno pivsko dogodivščino.

Mojcej77, kako gre pa kaj tebi? Že dolgo te ni videti...?

Lep let, Pegaz

[mojcej77]

Hojlahoj, Pegaz in ostali!
Meni je "prou ornk fajn" bi se reklo.
Preživela dva meseca brez, skupaj z onim "pol čika ko si misliš, da maš itak vse pod kontrolo in ti je pol slabo za znoret", Miki
Ostalo pa tudi štima.

lp,
m

[miro]

Hoj Runeru moj!

Za ta post sem dobil navdih , ko si pisal o motivatorjih , pa je bilo zame to tako tehtno , da nisem hotel tam "smetiti" , zato sem se odločil da ti tukaj napišem eno izkušnjo , podobno tvoji.
Tudi jaz sem kmalu po prenehanju pitja alkohola imel podobno izkušnjo, samo , da sem jaz sanjal travarico kako mi je to stekla po grlu, čutil sem okus , malo me je tudi "požgala" , vse kot da bi v resnici popil kozarček. Tudi jaz sem imel grozni občutek krivde ,preden sem spoznal , da sem samo sanjal - kakšno olajšanje.

Drugače pa ti čestitam za prispevek - izpoved pri motivatorjih!
Upam , da bova postala jarana!
Lp
Miro

[pegaz]

Cigareti! Hah! Zadnjič sem sanjal, da kadim. Čutil sem vse!! (takoj se spomnim Mikijevga prispevka o dekletu ki poljublja cigaret)... Torej, čutil sem vse. Dotik na ustnicah. Šušljanje cigaretnega papirja med prsti in tisti občutek, ko se ti čik zalima med kazalcem in sredincem. Pekoči dim na jeziku (garant sem sanjal Marlboro rdeče) pa inhalacija... aaaah po pljučih se mi je razlil dim in potem izdih. Piiiiihhhhh. Noro! Ko sem se zbudil sem imel tako slabo vest, da ti ne morem opisati. Zakaj sem to naredil. Zakaj sem prižgal. Koja sem jaz 3.14čka! In potem (po parih sekundah) ugotovim da sem to vse sanjal! Šhit kaj sem bil vesel.

...
samo , da sem jaz sanjal travarico kako mi je to stekla po grlu, čutil sem okus , malo me je tudi "požgala" , vse kot da bi v resnici popil kozarček. Tudi jaz sem imel grozni občutek krivde ,preden sem spoznal , da sem samo sanjal - kakšno olajšanje.

Fanta, sanje so poseben kraj, kamor gremo, ko gredo možgančki na pašo in gruntajo, kaj bodo novega ušpičili. Ko se nam izklopijo etične in moralne pregrade in "nam dogaja". Stvari, ki nas mučijo, zaradi katerih nam gori duša, ali pa jih potisnemo daleč v skriti kot zavesti. (psihologi(nje?) med nami bi vedeli definirati, kateri kos ida/ega/howaruja se nam takrat izklopi, tud brez brisalcev ).

Vsakič, ko se po takih sanjah zbudim in me (jasno!) takoj preplavi val krivde in samoobsojanja, se spomnim na Toma Waitsa: "You're innocent when you dream." Čeprav njegove besede zvenijo v drugem kontekstu, je tukaj dobesedni smisel pravi.

Če se spomnite fanta, ki se na koncu filma Heavy Metal odloča o povratku v resničnost: "Back there, I'm nobody. But over here, I'm *Dan*!" V sanjah (ali v drugih navideznih resničnostih) smo tisto, kar v resnici iz kakršnega koli razloga ne moremo biti, vendar se del nas še vedno poigrava s to mislijo.

In zato, Over here, I'm
Pegaz

[pegaz]

Dragi moji,

Na petkovi analizi mi je Lučkoprišepnil, da se jima s Tjašo že več kot mesec ne kadi več!

MOJE ČESTITKE IN SPOŠTOVANJE!!!

(Kaj pravita na to, Runo in Mojcej77? Res ste face, vsi po spisku!)

Lep let,
Pegaz

[runner]

Vem,

Njegova Svitlost in njegova lepša polovina so mi povedali.
Zmenili smo se, da smo tiho o tem ... vsaj en čas.

Mislil sem da bo Lučko potal to novico ampak od tega gobčnega letečega kljuseta ni prišel na vrsto. :-)

Hec Pego, hec... saj je prav da se pove in da se vsi mostovi zruše.

Sedaj se lahko zaderem:"SVAKA ČAST MAJSTOREEE!!!"
in to iz srca, ker vem skozi kaj greš.

Lučko in Tjaša, veste moj stav...
100% support! Če je kriza ... tudi ob 4 zjutraj je pravi čas za razgovor.

Jaz? Jas sem že 4 meseca brez čika. Aaah ... še vedno mi diši ... ampak je veliko lažje kot takoj po maratonu. Imel sem par hudih (lahko tudi recem kriznih) situacij - pa nisem prižgal. Iskal sem izgovore ampak NE. NISEM in ne bom.

Nazadnje sem na Hermesovi novoletni zabavi v GLOBALu skoraj podlegel. Alkohol. Spizdil sem na teraso in vdihoval mrzel zrak. Sedaj tudi to ne več. Sanjam pa redno, da kadim. :-) Kako se možgančki lepo igrajo z nami.

Lučko, majstore življenja, daj napiši besedo ali dve. Tek tako ...
da ti čujemo glas.

:-)

[Tjaša]

Lučko, majstore življenja, daj napiši besedo ali dve. Tek tako ... da ti čujemo glas.

E, pa nečete vi čuti njega, slušajte vi MENE!

Ja, res je, kar sta napisala runner in pegaz! V torek bo en mesec odkar sva z Lučkotom NEKADILCA.

Ko sem na TF prebrala tole:

Zato je padla, ampak res padla odločitev, da na dan Lj- maratona dne 24.10.04 prenehava kaditi.

sem bila zares jezna na Lučkota. Kaj hudiča provocira druge, ko pa niti sam nima ustreznih pogojev za tako dejanje. Fantje se premalo zavedajo, da so takšne odločitve sprejete v trenutku "zmanjšane prištevnosti", ki ji običajno botruje euforija trenutnega navdušenja, strah, sram, ali pa ima alko prste vmes… Dejstvo je, da so popolnoma nepremišljene! To povzročan recidivo Ko prenehaš s kakšno odvisnostjo, moraš imeti mir in čas zase, se temu posvetiti z dušo, ne smeš imeti sranja v službi ali nestrpnosti v družini. Tako pa je Lučko sprovociral runnerja, sam pa tiščal fige v žepu! Ne saj ni tako, prav sram ga je bilo, ker ni uresničil svoje napovedi (ampak žene pa tud nikol ne posluša, prou mu je! ).
Runner tebi pa vse čestitke tega sveta, ker si nasedel provokaciji in si zmogel to naporno odločitev (četudi brezglavo) realizirat.

Saj sva že tudi sama hotela o tem kaj napisati, a ni bilo prave vsebine. Runner je lepo opisal, kako se je soočal z nikotinsko krizo in težave, s katerimi se srečuje še danes. Z Lučkotom pa začuda nimava nobenih izstopajočih in vidnih abstinenčih kriz, razen da se je za domačimi stenami nivo strpnosti zmanjšal. Nobenih sanj o cigaretih, nič motečih občutkov ob kom, ki z užitkom vleče cigareto, tudi dim nama ne smrdi. Zdi se tako, kot da nikoli ne bi kadila.

Tko, underground, vsaj pri meni ni čisto vse tako idealno, zato se z nekadilstvom ne bi hvalila. Res ne čutim nikakršne potrebe po cigareti. Ker pa imam očitno kameleonsko naravo, eno odvisnost hitro zamenjam za drugo, zdaj ponovno tiščim glavo v hladilnik. Ž R E M! Čez dan imam idealno prehrano, jem 5-6x dnevno po malem, enakomerna kombinacija OH in B, malo maščob, veliko sadja in zelenjave. Ampak zvečer, ko pridem iz fitnesa, vam raje ne povem, kaj vse je moje majhno telesce sposobno konzumirat. Saj poznam to motnjo »kompulzivno prenajedanje«. , ki ga sploh ne povzroča lakota. Jem vseeno kaj, toliko časa, dokler v želodcu ne začutim občutka ugodja, ki ga seveda spremlja občutek neugodja ob tem, da me vse tišči. Prosim, ne mi moralizirat o teh dejanjih, ker tudi sama izgubljam samospoštovanje. Zelo prav pa bi prišel nasvet koga, ki se je s tem že srečeval.
Hec je, da ob tovrstnem nažiranju odpovedo možgani in se niti slučajno ne spomniš sklepov izpred petih minut ali optimistične slike o idealni postavi, ki ti je pred sekundo prešinila možgane. In mašoba se seveda pridno lepi na mojo, že tako okroglo rit! Kaj mi je storiti? Vem, da je to delikatna tema in da se predvsem ženske s tem ne želijo izpostavljati, četudi vem, da jih je s podobno motnjo OGROMNO. Torej, če bo katera zbrala pogum, naj mi piše na ZS, zelo ji bom hvaležna!

Ironija je v tem, da se s hrano bojujem že več kot 30 let in sem mislila, da sem to veščo s tekom ugnala , pa očitno ni tako ! Res pa je tudi, da zaradi poškodbe 6 tednov nisem tekla, sicer pa alternativno zelo veliko migala. Ampak včeraj sem začela laufat! Sicer še bolj počas, a težav ni sem imela. Bomo videli. Mogoče bodo zdaj moje težave zdaj kar izpuhtele!

Ob koncu pa hvala vsem, še posebno pa runnerju, pegazu (tudi za prisrčno pisemce) in Mikiju, ki je izginil iz obličja TF, mi je pa na začetku ideje o nekadilstvu poslal lepo in zelo spodbudno pismo.

Oprostite dolžini teksta "poredko in dolgo"!

Se beremo,