runner napisal/-a: Lučko, majstore življenja, daj napiši besedo ali dve. Tek tako ... da ti čujemo glas. 
E
, pa nečete vi čuti njega, slušajte vi MENE!
Ja, res je, kar sta napisala runner in pegaz! V torek bo en mesec odkar sva z Lučkotom
NEKADILCA.
Ko sem na TF prebrala tole:
Lučko napisal/-a:Zato je padla, ampak res padla odločitev, da na dan Lj- maratona dne 24.10.04 prenehava kaditi.
sem bila zares jezna na Lučkota.

Kaj hudiča provocira druge, ko pa niti sam nima ustreznih pogojev za tako dejanje. Fantje se premalo zavedajo, da so takšne odločitve sprejete v trenutku "zmanjšane prištevnosti", ki ji običajno botruje euforija trenutnega navdušenja, strah, sram, ali pa ima alko prste vmes… Dejstvo je, da so popolnoma nepremišljene! To povzročan recidivo

Ko prenehaš s kakšno odvisnostjo, moraš imeti mir in čas zase, se temu posvetiti z dušo, ne smeš imeti sranja v službi ali nestrpnosti v družini. Tako pa je Lučko sprovociral runnerja, sam pa tiščal fige v žepu! Ne saj ni tako, prav sram ga je bilo, ker ni uresničil svoje napovedi (ampak žene pa tud nikol ne posluša, prou mu je!

).
Runner tebi pa
vse čestitke tega sveta, ker si nasedel provokaciji in si zmogel to naporno odločitev (četudi brezglavo) realizirat.
Saj sva že tudi sama hotela o tem kaj napisati, a ni bilo prave vsebine.

Runner je lepo opisal, kako se je soočal z nikotinsko krizo in težave, s katerimi se srečuje še danes. Z Lučkotom pa začuda nimava nobenih izstopajočih in vidnih abstinenčih kriz, razen da se je za domačimi stenami nivo strpnosti zmanjšal.

Nobenih sanj o cigaretih, nič motečih občutkov ob kom, ki z užitkom vleče cigareto, tudi dim nama ne smrdi. Zdi se tako, kot da nikoli ne bi kadila.
Tko, underground, vsaj pri meni ni čisto vse tako idealno, zato se z nekadilstvom ne bi hvalila.

Res ne čutim nikakršne potrebe po cigareti. Ker pa imam očitno kameleonsko naravo, eno odvisnost hitro zamenjam za drugo, zdaj ponovno tiščim glavo v hladilnik.
Ž R E M! Čez dan imam idealno prehrano, jem 5-6x dnevno po malem, enakomerna kombinacija OH in B, malo maščob, veliko sadja in zelenjave. Ampak zvečer, ko pridem iz fitnesa, vam raje ne povem, kaj vse je moje majhno telesce sposobno konzumirat. Saj poznam to motnjo
»kompulzivno prenajedanje«. , ki ga sploh ne povzroča lakota. Jem vseeno kaj, toliko časa, dokler v želodcu ne začutim občutka ugodja, ki ga seveda spremlja občutek neugodja ob tem, da me vse tišči. Prosim, ne mi moralizirat o teh dejanjih, ker tudi sama izgubljam samospoštovanje. Zelo prav pa bi prišel nasvet koga, ki se je s tem že srečeval.
Hec je, da ob tovrstnem nažiranju odpovedo možgani in se niti slučajno ne spomniš sklepov izpred petih minut ali optimistične slike o idealni postavi, ki ti je pred sekundo prešinila možgane. In mašoba se seveda pridno lepi na mojo, že tako okroglo rit!
Kaj mi je storiti? Vem, da je to delikatna tema in da se predvsem ženske s tem ne želijo izpostavljati, četudi vem, da jih je s podobno motnjo OGROMNO. Torej, če bo katera zbrala pogum, naj mi piše na ZS, zelo ji bom hvaležna!
Ironija je v tem, da se s hrano bojujem že več kot 30 let in sem mislila, da sem to veščo s tekom ugnala

, pa očitno ni tako

! Res pa je tudi, da zaradi poškodbe 6 tednov nisem tekla, sicer pa alternativno zelo veliko migala. Ampak včeraj sem začela laufat! Sicer še bolj počas, a težav ni sem imela. Bomo videli. Mogoče bodo zdaj moje težave zdaj kar izpuhtele!
Ob koncu pa hvala vsem, še posebno pa runnerju, pegazu (tudi za prisrčno pisemce) in Mikiju, ki je izginil iz obličja TF, mi je pa na začetku ideje o nekadilstvu poslal lepo in zelo spodbudno pismo.
Oprostite dolžini teksta "poredko in dolgo"!
Se beremo,