Človek pač prihaja v leta, pa imam včasih malo čudne ideje

V resnici pa sem prišel v Abrahamska leta in kako drugače to proslaviti kot s tekom, petdeset kilometrskim seveda.
Tako smo se Wega, Piskec in moja malenkost s spremljevalno ekipo, podali na pot. Od kje drugje kot pa od tam kjer sem bil rojen, Mariborske bolnišnice seveda in ob uri ko sem prijokal na svet, 9:40. Štart je bila seveda takšen, da bi nam še svetovni prvaki v zavidali

Cilj je bil seveda Sladki Vrh oz. Brod na Muri. Ker pa je do Sladkega Vrha "samo" 25 km je bilo potrebno seveda progo malo podaljšati. Tako je bilo potrebno narediti kar nekaj ovinkov. Prvega (neplaniranega) smo naredili že skorajda v začetku, ko smo pred Europarkom potiskati pokvarjen avtomobil

Glede na to, da je bil z Ljubljansko registracijo, bo šofer od sedaj naprej navijal še samo za vijoličaste
Smo pa se vseskozi prav fino zabavali, tudi kakšna otročja nam je prišla na misel

Najhujša je sicer tista ko sem skušal zlesti na leseno kravo, ki stoji kot okras pred eno izmed kmetij ob poti. Pa mi ni uspelo, ker sem v momentu, ko sem ji utrgal levo uho ( ki je bilo zabito samo z enim ubogim žebljičkom) padel direktno s hrbtom na tla, na srečo brez hujših posledic. Najhujša je ta,da imam še danes mavrično levo roko.
Sicer pa sem po natančno 38 km (točno tako kot pred dvema tednoma na Formaratonu) pri spustu iz Kresnice ponovno začutil tisto bolečino v zunanjem delu desnega kolena

. In to je bilo na žalost moje dokončno slovo od letošnjega Biela. Pa nisem bil nič žalosten, celo nasprotno vesel sem bil, da sem lahko izpeljal vsaj ta tek, ki mi je pomenil ogromno. Tako sem naslednjih 10 km opravil na kolesu, je tako Žiga, ki nas je vseskozi spremljal na kolesu prišel na svoj račun. Zadnja dva km pa sem le stisnil zobe in v cilj pritekel, oz. smo pritekli in kako drugače kot srčno

Za konec pa je sledila še analiza s podelitvijo zahval in pokalov. In tako je praznovanje bilo popolno!
GPS sledFotke