Se spomnite sobote? Kako se je bleščalo? Včasih me sonce prav moti. Rada bi spala, čimdlje, nadomestila vse izgubljene ure med tednom…rada bi se skrila pod posteljo, jaz in par zatohlih misli, nepomembne skrbi, ki me stiskajo pod rebri…
Se spomnite sobote? Vedno gledam skozi kuhinjsko okno…Brano in Planjavo in sedlo vmes. Logotip vsega, kar mi je znano, kamor hodim domov, včasih sploh ne, večinoma pa pozno, skozi temo utrujeno tipam za planinami, da se oprimem nečesa trdnega, kar je vedno tam. In me čaka. Kot v tisti Predinovi pesmi, ki me spremlja že celo večnost: »danes se mi zdijo zvezde…na prste stopim in so tu…polne žepe jih prinesem…verjame sreča vitezu«.
Tako je bilo v soboto. Mešanica starih, napol pozabljenih dogodkov, ljudi, čustev, premlevanje trenutka, v katerem sem, pa je, paradoksalno, pravkar minil. Pa sem se vendar počutila tako mirno kljub vsem spremembam in novostim, ki se plazijo za mano, mi trkajo po rami, šepetajo na uho…hej, tukaj smo, kaj boš naredila z nami?
Čakala sem, da se sonce spusti…še malo nižje…in potem smo se spet odpeljali na potep. Saj veste: klio in malo muzike in kapa za čez nos in jaz pod njo. Kakšna lepa kitarca…let the bells ring…nick cave mi je bolj všeč ob bluzovski kitari kot ob klavirju…čeprav mi je pravzaprav všeč tudi ob klavirju…ah, všeč mi je…pristaja takim sobotnim popoldnevom…gremo!
Najraje se peljem v Bistrico. Skoraj miže bi že lahko šla. Najprej po cesti za berutanskim zidom, za katerim je bilo včasih morje…ali indijanci…s čimerkoli me je pač naplahtal fotr, ko sem ga morila s tistimi neskončnimi vprašanji:«Oči, oči, pa kaj je tuki zadi? Zakaj je tihi ocean tko tih? Kaj je bilo z Ireno, ki je umrla v pesmi oda ireni?« Potem se peljem skozi tisto vas, kjer včasih zavijem k Poloni, ko greva na kamniški vrh razpravljat o življenju in politiki. Potem se peljem čez most, čez katerega poleti divjam s kolesom ali rolerji in kjer sem se že pri enajstih letih vozila na obisk s turkiznim ponijem, takim, s kakršnim se 5rca vozi po Ljubljani. Pri calcitu zavijem levo in preverim, koliko hriba so že spet obglodali stroji. Izza ovinka se začnejo kazati planine. Najprej velika planina, čist od blizu, da jo skoraj lahko zagrabim z mojo eno-prsto rokavico. Parkiram pri Gamsu, si zavežem ključ od avta med vezalke na supergi in grem.
Na začetku mi ni lahko. Noge komaj prestavljam eno pred drugo, srce mi razbija, telo se upira nenadnemu spravljanju v pogon. Gledam pod noge, žvečim izgovore, nerodno mi je, da grem tako počasi, da komaj grizem v hrib. Mimo se vozijo izletniki. Od časa do časa kakšen obris obraza iznad volana. Hej, to mi je pa znano! Od kod že….s Korzike, seveda…ko sem se prav tako počutla popolnoma izpostavljeno, brez tiste varovalne kovine, klime in nog, skritih pod armaturo.
Včasih postanem čisto paranoična, ko takole tečem in postavljam svoje napore na ogled. Vse obrazne trzljaje, gibalne nepravilnosti, nerodne korake in spodrsljaje, veliko rito, rudolfov premrli nos…Ampak teh občutkov je vedno manj in vedno bolj sem ponosna na to, da tečem, vedno raje se nazaj zasmejim komu, ki mi mimogrede zakliče kakšno bedarijo ali navdušeno hupa, vedno raje odgovarjam s kakšno dobronamerno bodico, včasih celo pokažem prst (pa ne palca), ko me kakšen fitipaldi skoraj ubije…pa ne okol govort! In ko sama v sebi vedno znova, na vsakem teku, opravim s predalčkanjem, sekiranjem in pretiranim skeniranjem okolice, se lepota šele začne. Včasih tega momenta sploh ni. Ampak –
se spomnite sobote?
…v soboto je bil…tam nekje pri vodnjaku, kjer se poleti ustavljajo kolesarji. Potem sem videla samo še planine. In svoje življenje, ki mi postaja vedno bolj všeč. In ljudi s foruma, ki mi puščajo pečate. In ljudi, s katerimi trenutno ne najdem stika. In divjino na drugi strani reke. In pobočja pod skuto. Skuta s snegom. Za čiščenje duše. Bi mi sploh lahko kdo verjel, ki ne teče, kako metafizično je vse skupaj? Tečem in tečem in ne gledam več v tla, malo se nasmejem sama sebi in če bi srečala znanca, bi ga boksnila pod rebra:«hej, super se počutim, pa ti?«
Pod gondolo zavijem na makadam, na pot s poletnega treninga. Takole pozimi tam ne srečam skoraj nikogar, ves čas poslušam svoje korake, ki se vdirajo v milimeter snega, oprezam za srnami, da mi ne bi spet katera s svojo svetlobno hitrostjo prečkala poti…pa jih ni od nikoder. Verjetno gledajo televizijo in se bašejo s čipsom. In jeleni jim kuhajo kavico…
Od koče je najlepši razgled na planine. Tam se ustavim in naredim nekaj vaj, zadiham, popolnoma nič mi ne manjka. Potem tečem naprej, skozi gozd, zdi se mi, kot da me že dolgo ni bilo doma, kot da se že ves dan preganjam med temi drevesi, v dobrem smislu, kot da tako mora biti. Popoldne, napolnjeno s kisikom. In mrazom, ki budi. Nad kanjonom zagledam tri adrenalince, ki se zavezujejo vrvi, potem pa se spustim čisto k reki na poti do konca doline.
Ko zavijem nazaj na cesto, se že temni, prsti mi že malo zmrzujejo in v glavi končujem tek, se selim domov pod odejo, pod vroč tuš…ko se kar naenkrat prestavim v realnost in zagledam belega kliota ob cesti, takšnega, kot je moj…ter se spomnim na ključ med vezalkami…ki ga ni več. O, hudiča!! Kaj pa zdaj…
Nimam telefona, do avta je kar nekaj kilometrov, do doma pa še več in ključ bi bil lahko kjerkoli ob poti. In rezervnega seveda nimam….klikerji so mi začeli delat sto na uro, adijo meditacija in občutki in lepote narave in tekaška doživetja…mrzlično sem razmišljala, kaj naj naredim. Naj tečem do doma, kjer bodo vključili svoje retorične sposobnosti na temo moje zmedenosti in izgubljanja stvari? Noup, ne bo šlo, ravno en dan prej so mati skočili v luft, ko sem na štedilniku prižgala dve plošči in na eno postavila lonec, z drugo pa ogrevala ozračje. En teden prej pa sem izgubila ključ od bajte. »Sej vem«, se razburja veliki inkvizitor »to ne moti velikih duhov!« uh, uf, domov ne grem. Kaj pa, če bi tekla do Polone in jo povabila na iskalno akcijo? Hm, to bi šlo. Kaj pa, če obrnem in poskusim vseeno stauhat ta ključ iz kakšnega jarka za cesto? Pa pojdimo. Enako pot nazaj. S pogledom sokolovim, v lahnem drncu, da se ne podhladim.
Ključa pa nikjer. Kako sovražim takšna srečanja z gospodom Murphyjem!! Mračilo se je, ključa nikjer, kilometri do avta in še več do doma, mraz do kosti…jest pa kupček nesreče v belem flisku. Vsa nesrečna sem odpeketala nazaj po cesti in vso pot pregledovala kupe listja za cesto, izdihovala tesnobo med rebri in se spraševala, kaj mi je tega treba bilo. Zakaj, hudiča, tlačim ključ med vezalke in v raznorazne žepe z luknjami in na zlomljene obeske in izzivam usodo?
Ko sem pritekla do avta, je le-ta prav nedolžno mežikal vame:«kaj pa je, jest nč kriv!« Okej, ti nič kriv, pa dajmo zaštopat naslednjega izletnika, da me pelje do Kamnika in grem v lov za rezervnim ključem. In preden sem dvignila palec, sem za vsak slučaj pogledala okoli avta, če mi ni ključ že tam padel iz superge.
Ma ne boste verjeli – ključ je bil v vratih!
Tisto bobnenje, ki se je v soboto slišalo iz Bistrice, je bil pa kamen, ki se mi je odvalil od srca.
P.s.: Fotr, nisem kolesarila po Radovni. Mislim, da to sam dobro veš in si izvedel le en ne preveč dobro prikrit poskus izbezati me iz kujavnika??!! Uspelo ti je
ampak to je vse, kar bom napisala.
