Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
#28979
Vreme v Sloveniji ob 19.00;...... Brnik -5°C,......To sem prebral na Teletekstu, preden sem se spravil za tipkovnico in .... kaj bi drugega.... se prijavil na spletne strani TF.

Ob tisti uri sem bil nekako na polovici svoje današnje pločniške doze 8 km. Pa, niti ne preveč oblečen. Od dodatkov za mraz sem imel edino rokavice in kapo; današnji nakup na Čopovi, "supergin" komplet aktivnega perila pa bo izgubil nedolžnost, ko bo imel minus na Brniku dvoštevilčno vrednost. Vem, da mi ne verjamete vsi, ampak tudi pozimi uživam v teku, saj zelo dobro prenašam mraz, verjetno je to posledica "krutih" zimskih razmer med kakšno zimsko visokogorsko turo, katerih sem doslej "dal skoz'" že nebroj.

Verjetno se že sprašujete ..... kaj pa doživetje? ..... Ja, vse to je doživetje ..... med tekom sem v mislih povsod ..... in ne mislim le na tek .... tudi ubogega štirinogega ščetinkota rešujem...Dolsko ..... pa Logarska mi še vedno roji po glavi ..... med vzpenjanjem po edinem današnjem klancu se spominjam svoje prve tekme v Štanjelu ..... kako mi je služba včeraj preprečila tek z vami po Rožniku ..... in še in še in še ..... no, pa sem kar naenkrat doma... In to premočen, ne pa premražen. Še ena prednost štarta in cilja na svojem pragu...

Še suhoparna statistika: Krog okoli Drulovke - Zarica - Koreja - po krajšem klancu strmo navzgor - krog okoli Čirč - Delavski most - skozi Orehek - še en krog okoli Drulovke.
Uporabniški avatar
 Fotr
#29095
Na predbožični dan, pred iztekom starega leta se me loteva melanholija, še posebno, ker je zunaj idealno tekaško vreme, pa se moram malo šparati za Dolsko, da bom prišel na cilj.
:D :D :D :D
Misli mi uhajajo nazaj, na začetek sodelovanja pri Tekaškem forumu, ko sem ga odkril na internetu. Zelo malo sem vedel o teku, malo sem se družil z ostalimi tekači, na tekme sem hodil zelo poredkoma. Potem pa odkrijem bogastvo, ki se kaže v preprostih sporočilih na omrežju. Tudi sam sem imel veliko povedati, mnogo dogodkov sem doživel ob teku in zelo sem bil zadovoljen, da sem svoja doživetja nekomu povedal. Že takoj spomladi na teku na Socerbu je TF uspelo, da me izbeza izza mojih osebnih standardnih tekaških stez in me privleče v tekmovalne pogoje. Sicer sem komaj prišel do cilja, a že takrat, čeprav sem bil na tekmi prvič, se je pokazala solidarnost TF, saj me je Ero spremljal ves zadnji del teka do cilja.
:D :D :D :D
Povezovanja med tekači TF so se nadaljevala, vzpostavili smo ne samo tekaške, ampak tudi prijateljske odnose. Pomladanski tek TF je sprožil nova poznanstva, tekači smo se hitro sporazumeli med sabo in ugotavljali, da se poznamo že celo večnost, vsaj glede na odnose do življenja, do gibanja in do narave. Nepozabna so srečanja z Lučkotom in Tjašo v Gabrovki, tek zaupanja v Mojstrani z Mirotom, skupen tek z Matjažem in Stašo v Grosuplju, teki v Bevkah in Drenovem griču z Darkotovo pomočjo, izredna solidarnost in prijaznost Staše na Visoškem teku v Tavčarjevih Poljanah, enkraten in edinstven tek z Rolco na vozičku v Sežani, nepozabno doživetje na teku skupaj z Matejem na Bubinem teku, tekanje z Maniko in Poletovo ekipo po Tivoliju, spoznanja o teku in športu sploh, ki nam jih je podajal dr. Škof, druženje in prijateljevanje s tekaškimi navdušenci širom Slovenije. Veliko treningov in tekov smo opravili skupaj, vsak zase je bilo doživetje, vsako srečanje nepozabno.
:D :D :D :D
Če pomislim, koliko ljudi mi je poslalo dobre želje pred ljubljanskim maratonom, koliko sporočil sem dobil, da so z mojo pomočjo začeli teči, da so jih ganila moja doživetja, da sem jih vzpodbudil k aktivnejšemu življenju in gibanju, ej ljudje, pa to se dogaja redkim ljudem, to se zgodi vsakih tisoč let enkrat, meni pa se je dogajalo celo preteklo leto.
:D :D :D :D
Na tekaškem taboru v Rovinju so nepozabna srečanja s štajerskimi zvezdicami, pridobivanje novih tekaških spoznanj, takorekoč vsakodnevno so se odvijali tekaški dogodki, ki so jih spremljala sama pozitivna čustva in odnosi. Omogočeno mi je bilo, da sem del spoznanj lahko objavil v Poletu, da jih je spoznal še širši krog ljudi, ki jim tek in gibanje nekaj pomeni. Vse to odlično vzdušje skupaj se je pokazalo tudi na srečanjih članov TF na piknikih in krona tega je bilo srečanje v Logarski dolini. Mnogo lepih srečanj, dogodkov, poznanstev nisem omenil, kajti če bi napisal vse, bi imela debela knjiga premalo prostora za vse opise.
:D :D :D :D
Rečem pa zagotovo, da se nič ne da primerjati s pozornostjo, ki si jo medsebojno izkazujemo tekači, nič ni veličastnejšega kot solidarnostna pomoč tekača tekaču ali človeka človeku, majhne pohvale pomenijo več kot ne vem kako dragocena darila, malenkostni napredek pri teku je podoben dosežku svetovnega razreda. Iztekajoče leto mi je s tem, da se lahko družim in spoznavam s tekači Tekaškega foruma, naklonilo tako dragoceno darilo, da je ne samo nepozabno, ampak da presega vse lepote in krasna doživetja, ki sem jih doživel do sedaj. Jesen življenja ste mi spremenili v indijansko poletje življenja. Hvaležen sem vsem in rad vas imam!
:D :D :D :D
Uporabniški avatar
 Fotr
#29459
Zaradi objektivnih razlogov se nisem mogel udeležiti novoletnega teka v Tivoliju, čeprav sem do zadnjega mislil, da bo šlo. Potem, ko je odpadel skupinski tek v Novo leto, sem imel v načrtu, da bom naredil en solo tek v okolici in okoli polnoči, pa se je zopet pojavil objektivni razlog, da to ni bilo mogoče. Iz protesta sem šel spat takoj, ko so objektivni razlogi to omogočali. Ko sem šel med spanjem prvič scat, to pa je bilo kmalu, pa zaradi rahle jeze na vse skupaj, nisem šel nazaj v posteljo, ampak sem iz protesta pižamo zamenjal za tekaški dres in se podal v jutranji svit na tek.

Jutro je bilo res hladno, skoraj povsem jasno nebo je poskrbelo, da se je kmalu zdanilo. Ceste so bile prazne, le tu in tam sem srečal kakšnega zapoznelega praznovalca, ki je težko hodil ali zgodnega sprehajalca, ki mu hišni prijatelj ni dovolil dolgega spanja in ga je moral peljati na sprehod. Jutro je skoraj že vstalo, ko sem zavil na gozdno pot, ki je bila posuta z drobno plastjo zmrznjenega snega, ki je ostal od zadnjega rahlega sejanja snežink. Ob enakomernem teku je hrstelo pod nogami in ustvarjalo ritmičen zvok, ki me je počasi hipnotiziral in tekel sem kot v transu. Sonce je tu pa tam vrglo snop žarkov izza škrbinastih vrhov in kadar je sonce padlo v škrbino, je zasijalo, ko pa je zašlo za vzpetino, pa je nastala senca. Nihanje svetlobe se je ujemalo s hrstenjem snega pod nogami in je še dodatno prispevalo k bajnosti razpoloženja. Venomer mi je misli zapolnjeval spomin na preteklo leto, ki je zame mogoče najlepše od vseh preživetih let do sedaj. Nikoli namreč nisem tekel v taki dobri družbi kot preteklo leto, nikoli me ni bodrilo toliko ljudi, nikoli nisem doživel toliko spoštovanja in prijateljstva in nikoli se nisem tako dobro počutil med ljudmi kot med tekači tekaškega foruma. Res moram leto 2004 zapisati z zlatimi črkami v mojo knjigo življenja.

Tudi današnji tek mi je napolnil srce, mi očistil dušo in telo. Res je včasih lepo teči tudi sam, ampak nikoli se ne da samotni tek primerjati s skupinskimi teki po Tivoliju, po Golovcu, k Peričniku, na Brdu, v Grosupljem...in na različnih tekmah in treningih. Zato se bomo tudi v novem letu srečavali na mnogih tekaških stezah in tekali po širnih poljih.

Vsem, ki uživate v teku, bodisi, da svoja doživetja opišete, bodisi, da jih samo berete, želim veliko lepih sanj med tekom, želim, da vam je srce polno radosti, duša polna blagodejnosti in da vam je življenje prežeto z lepoto in prijateljstvom.
Uporabniški avatar
 primus
#29907
Pozno prihajam iz službe, tako da imam samo dve možnosti; da grem tečt po temi ali pa sploh ne grem. Ja, danes je bilo k sreči tisto ta prvo. Zdelo se mi je celo da je še kar toplo, ko se je delal mrak, pa je bilo na poti do Starega malna kar sveže. Zasluga tudi potoka, ki te spremlja ves čas poti. Opremljen sem bil tudi z naglavno lučko, ki sem si jo omislil za Božičkov tek. Najprej je bil občutek malo neprijeten, temna ozka dolina, kratek snop svetlobe, ki osvetljuje le nekaj korakov pred teboj, pa seveda nekaj glasov iz gozda. Ampak po nekaj minutah tesnoba izgine in tek je sproščen. Končno pogledam tudi navzgor - nebroj zvezd ! In ko sem tako tiščal glavo navzgor, sem si za trenutek domišljal, da s svojo lučko tudi jaz pozdravljam zvezde, tako kot one mene...


mal patetično, a ne, ampak včasih pride tko...

primus
Uporabniški avatar
 Fotr
#29926
Nekje sem prebral, da se še tako veličastno in brezrazsežno dogajanje v vesolju lahko skrije proti temu, kar se dogaja, ko se v nas, v naših možganih utrne samo drobna misel. Še posebno lepo mora biti, ko je ta misel povezana z vesoljem in se obe dogajanji, vesoljska in naša združita v eno doživetje. Primus, lepo doživetje in enkratno videnje lepote ti je bilo dano med tekom. Še zdaleč ni patetičen občutek, ampak zelo veličastno doživetje. Utrnilo se ti je nešteto misli...
Uporabniški avatar
 mojcej77
#29937
Četrtek, prvi teden, program vadbe za začetnike: 5 minut teka, 2 minuti hoje, ponovimo petkrat...35 minut aktivnosti, od tega 25 minut teka...pa 2 minutki hoje za ogrevanje, pa malo raztezanja prej in potem...
Kako znano se sliši...prebuja spomine za dve leti nazaj...me neprestano prestavlja v neko drugo zimo...v vzporedno vesolje...in riše, briše, na novo piše vse, kar je bilo vmes.
Veliko več vem o sebi kot takrat, pa sem vseeno na začetku.
Tokrat za dva obrata vesolja starejša...z nekaj bolečimi izkušnjami, ki so se iz krvavih zarez, bolj ali manj globokih, premedile v nekaj smejalnih gubic okoli oči...Oči so ogledalo duše, pravijo...
In zrem ven, v brezsnežno januarsko meglico zgodnjega dopoldneva...vprašanja, kako mi bo šlo, niti niso več skrbi, so le še odmevi nekih starih strahov.
Pišuka! Štoparica mi je crkn'la!!!
Čez rokavico povlečem tisto na kazalce, tudi sekundnega ima, samo minut in ur nima označenih, tako da sproti, vsaj približno, štejem vsak novi krog na modrem ozadju...in spet me prestavi v vzporedno vesolje, ko sem prvič stekla z mobitelom v roki...tisto zimo je bil sneg...in štopala intervale 5 + 2...
Do gozda je kak kilometer sive ceste....hitro stopim in zbiram pogum, da bi kar tukaj začela...in stečem...po dveh minutah znani občutek - telo se upira, kako bom odtekla vse skupaj, če pa že zdaj čudno gre...in vendar ta občutek poznam...pri meni izgine tam nekje po 15, 20minutah...
Počasi, korak za korakom, previdno, vsak krog na modrem ozadju doda novo srebrno številko v zavest...
Danes je vse srebrno.
Srebrne koprene se breztežno plazijo med temnozelenimi smrekami...travnik je svetlozeleno prav tak...srebrno zamrznjen.
Breztežna sem, ko v trdo pot ne zarišem nobene nove sledi...gledam tiste, ki so jih pustili pred mano v zadnjem toplejšem obdobju...kot neopazen vohun sem...srebrna meglica, ki je nihče ne pozna in nihče ne opazi, pa je hkrati povsod in nikjer.
Gozd je topel pozimi...poleti me je hladil...zdaj me pogreje...zame greje majhno plast zemlje, da v njej lahko tudi jaz pustim svojo sled...in da na moji supergi ostane njegov srebrn poljub...vabilo..."pridi spet, kmalu!!!"
 mojA
#29958
»Greva tečt?« Vidim se, kako si obuvam superge, stopim ven na zrak in zadiham. Se pričnem ogrevati in potem počasi teči. Teči, teči in potem teči s čistim užitkom. Čutiti veter na obrazu in občutiti neko nenavadno svobodo. In moč. »Ja, upam, samo da si zmerim vročino«. To sranje se mi vleče že skoraj 1 mesec. Vmes sem prekmalu začela spet teči, pa se mi je vse skupaj ponovilo. Sedaj imam antibiotike, mora ratat. Ampak po službi, pred tekom, preventivno zmerim vročino. Če je včeraj nisem imela, bo danes zagotovo. Ne upam pa v superge ne da bi bila vsaj en dan brez vročine. »Te zanima koliko km imam več od tebe?« »Ja«, čemerno odgovorim, mislim pa si, nočem vedeti. Bodi tiho, pleeeaaase ! »Samo 150« se škodoželjno reži izpred računalnika. »A te zanima koliko km imaš manj kot lansko leto?« »Ja, komaj čakam«, še vedno noče nehat. »100 !« Super, fajn. Pa naj se veseli, zadnji dve leti sem bila jaz tista, ki je vodila v km in bila zdrava kot dren. Hvala bogu, da je končno zdrav. Idealno bi sicer bilo, da bi bila oba. »Letos bom pa mogoče bolje odtekel maraton« se še dalje reži in izziva. Kar naj. Saj mu privoščim. Pogledam toplomer: 37,2. »Naj gre v …, sranje, drek!« Sem že v tekaški opremi, ko me čuden občutek spomni, da nisem v redu. Zgornji del prsnega koša mi nekako gori, glava ni prava. »No, super. Res je zoprno teči sam, posebej ponoči, ko se ti iz teme prirežijo kakšni beli pasji čekani! » mi govori in me čudno gleda. In nadaljuje »Res sem zadovoljen, sedajle greš lepo tečt – z antibiotiki ti bo šlo super. Potem pa spet zboliš pa bom imel še 150 dodatnih km. Ha ha ! » V meni pa kljuva slaba vest – sama ne vem več pred čim. Pred tem, da grem ali da ne grem tečt. Pomislim, da bi na TF poslala vprašanje: TEK Z ANTIBIOTIKI – nekaj normalnega ali norost. Pa se nekako zadržim. Medtem ko si slačim tekaško opremo se sama sebi smilim in se tolažim, češ, da je to edino pametno. Bom šla jutri. Izpod postelje mi pomežikne še tehtnica – češ: stopi gor, če si upaš. Pa jo ignoriram. Zakaj bi mučila samo sebe. Pomaham mojemu tekaču in zavzdihnem. Bom pa kaj med tem časom naredila. Pa nisem nič. Dober svež črn kruh me je priklical in hladilnik me je vabil. Kar na hitro sva opravila. Zajeten kos kruha pa salamca. Hrana, ki je sploh ne maram. Pa se kar bašem. Če sem pa lačna ! In telo rabi kalorije, da se pozdravi !! Utrujeno obsedim na kavču in zijam skozi okno. In tečem. V mislih. In v želodcu me tišči. Jasno, s polnim želodcem se ne teče. Grozno sem utrujena. Grem po čaj, čas je za antibiotik, da jutri ne bo vročine in da grem končno tečt. Zares. V supergah, z glavo na zraku, s polnimi ali na pol polnimi pljuči zraka. Mislim, da se brez teka tudi pozdraviti ne morem. Sicer pa: vse za zdravje !
Uporabniški avatar
 mojcej77
#30051
Na radiu so Queen-i...delovni vikend se izteka...in spomnim se, kako me je še v petek skrbelo, kako se bo iztekel...če sem hotela izvesti sobotni trening, je bila edina varianta, da grem teč ob petih zjutraj...in...tvegam popolno nenaspanost, ko rabim vsak kanček energije...
In tvegam vseeno...

Tek je bil ena sama srebrna črnina...nekaj časa nisem vedela, naj se potopim v vesolje zunaj mene, ali v vesolje v meni...a je v kratkem prišlo do zlitja obojega in nisem več imela težav...

In zdaj...nisem tako utrujena, ker sem po dolgem času danes odlično spala, pa čeprav v službi...zgodnja ura, tek in prebujena trma (resda je sicer še na majavih nogah, a dela trdne korake...)...kaj od tega?
Vse skupaj, seveda, kaj pa...
Lepo je, ko se človek lahko sam sebi nasmeji...ccc!!!...
Uporabniški avatar
 Fotr
#30100
Pravzaprav danes nisem imel namena teči, a prekrasno vreme, toplo sonce v mrzlem zimskem dnevu, ki je grelo kot spomladi, jasno nebo, umito in čisto in volja za tekom me je spravila izza računalnika. Obiskal sem znane tekaške steze v dolini Radovne.

Z avtom sem se odpeljal v samo središče doline, ker nisem vedel v katero smer naj tečem. Tam sem imel možnost teči v obe smeri. Cesta v Radovni je precej poledenela, ker se opoldne na toplem soncu snega in led talita, prijazne luže pa potem zamrznejo in cesta je podobna ledeni stezi. Bi bila podobna, če je ne bi prizadevni cestarji sproti posipali z gramozom. Vendar je treba biti pri vožnji zelo previden, še posebno ker včasih nasproti pripelje tovornjak, zvrhano naložen z debelimi, zasneženimi hlodi.

Podal sem se na tek, previdno prestavljal korake, da ne bi stopil na neposut del ledene ceste in v uživaškem tempu zasanjano tekel nekaj časa skozi gozd, kjer sonca ni bilo, tako da je januarski mraz prišel na svoj račun, nekaj časa po odprtem prostoru, kjer je sonce grelo tako, da bo zagotovo prevaralo naravo in bo ta oživela misleč, da je zime in mraza konec.

Seveda se ni dalo obenem sanjati in paziti na ledene odseke, zato sem se naenkrat znašel pod cesto, v snegu, ves zasnežen in debelo sem gledal in se spraševal, kaj se mi je zgodilo. Potem sem se zavedel, da mi je spodrsnilo in sem se prevalil pod cesto kot kakšen tovornjak, naložen z hlodi, čeprav sem se počutil kot posamezni hlod. Najprej sem potipal vse sklepe in ude, vse je bilo celo in na svojem mestu, zato se odtekel naprej, a sanjarjenja je bilo konec.

Kljub vsemu sem napravil 12 km uživaškega teka, sicer počasi, a z užitkom, s sanjami in občudovanjem zimske idile v naravi, ki misli, da je že nastopila pomlad. Ko sem se vračal, so po cesti že tekli potočki staljenega ledu, ki bodo popoldne, ko bodo zamrznili, še bolj zgladili cesto. Na sončnih krajih je že curljalo od dreves, ker se je talil led in sneg na njih, a v senci zima soncu ni dala do živega.

Napravil sem še nekaj razgibavanja, se usedel v avto in odpeljal. A najvažnejše doživetje šele pride. Na pol poti zagledam kolesarko, rumenolasko, ki veselo goni pedala proti Radovni. Ne vem, če nisem imel privida, ker mi je na forumu dolgčas po njej in jo pogrešam, ampak vse bolj se mi zdi, da je bila to naša Nta. Žal mi je bilo, da nisem bolj natančno pogledal, a bil sem že daleč naprej in možnosti za obračanje ni bilo. Vseeno sem skoraj prepričan, da sem srečal Nto. Škoda, da nisem šel teči malo pozneje, da bi zagotovo vedel, če je res bila ona.

Nta, povej, si danes kolesarila proti Radovni ali je bil to le moj privid in želja, da se zopet vidimo in srečamo, če ne drugače, da se vsaj beremo na forumu?
Uporabniški avatar
 mojcej77
#30172
10.januar 2005: pomlad.
Sonček je. Ptički pojejo. Samo še rožic ni.
Zemlja je mehka. Pod njo vre življenje, tja v drevesa sili, do najtanjših vej...čaka na listke, da se bo z njih vse zeleno lahko pognalo v nebo.
Mokro je...z vej kapljajo hladne kaplje...s čela vroče...
In z mene v luže oboje skupaj...spet v zemljo...pa v korenine...in do vej...in z vej spet name, ki pod njimi spreminjam barvo superg, hlač, lic in oči...
Vse štima, samo datum je nekam prezgoden.
Saj nimam nič proti...

m
 Nataša
#30176
Se spomnite sobote? Kako se je bleščalo? Včasih me sonce prav moti. Rada bi spala, čimdlje, nadomestila vse izgubljene ure med tednom…rada bi se skrila pod posteljo, jaz in par zatohlih misli, nepomembne skrbi, ki me stiskajo pod rebri…

Se spomnite sobote? Vedno gledam skozi kuhinjsko okno…Brano in Planjavo in sedlo vmes. Logotip vsega, kar mi je znano, kamor hodim domov, včasih sploh ne, večinoma pa pozno, skozi temo utrujeno tipam za planinami, da se oprimem nečesa trdnega, kar je vedno tam. In me čaka. Kot v tisti Predinovi pesmi, ki me spremlja že celo večnost: »danes se mi zdijo zvezde…na prste stopim in so tu…polne žepe jih prinesem…verjame sreča vitezu«.

Tako je bilo v soboto. Mešanica starih, napol pozabljenih dogodkov, ljudi, čustev, premlevanje trenutka, v katerem sem, pa je, paradoksalno, pravkar minil. Pa sem se vendar počutila tako mirno kljub vsem spremembam in novostim, ki se plazijo za mano, mi trkajo po rami, šepetajo na uho…hej, tukaj smo, kaj boš naredila z nami?

Čakala sem, da se sonce spusti…še malo nižje…in potem smo se spet odpeljali na potep. Saj veste: klio in malo muzike in kapa za čez nos in jaz pod njo. Kakšna lepa kitarca…let the bells ring…nick cave mi je bolj všeč ob bluzovski kitari kot ob klavirju…čeprav mi je pravzaprav všeč tudi ob klavirju…ah, všeč mi je…pristaja takim sobotnim popoldnevom…gremo!

Najraje se peljem v Bistrico. Skoraj miže bi že lahko šla. Najprej po cesti za berutanskim zidom, za katerim je bilo včasih morje…ali indijanci…s čimerkoli me je pač naplahtal fotr, ko sem ga morila s tistimi neskončnimi vprašanji:«Oči, oči, pa kaj je tuki zadi? Zakaj je tihi ocean tko tih? Kaj je bilo z Ireno, ki je umrla v pesmi oda ireni?« Potem se peljem skozi tisto vas, kjer včasih zavijem k Poloni, ko greva na kamniški vrh razpravljat o življenju in politiki. Potem se peljem čez most, čez katerega poleti divjam s kolesom ali rolerji in kjer sem se že pri enajstih letih vozila na obisk s turkiznim ponijem, takim, s kakršnim se 5rca vozi po Ljubljani. Pri calcitu zavijem levo in preverim, koliko hriba so že spet obglodali stroji. Izza ovinka se začnejo kazati planine. Najprej velika planina, čist od blizu, da jo skoraj lahko zagrabim z mojo eno-prsto rokavico. Parkiram pri Gamsu, si zavežem ključ od avta med vezalke na supergi in grem.

Na začetku mi ni lahko. Noge komaj prestavljam eno pred drugo, srce mi razbija, telo se upira nenadnemu spravljanju v pogon. Gledam pod noge, žvečim izgovore, nerodno mi je, da grem tako počasi, da komaj grizem v hrib. Mimo se vozijo izletniki. Od časa do časa kakšen obris obraza iznad volana. Hej, to mi je pa znano! Od kod že….s Korzike, seveda…ko sem se prav tako počutla popolnoma izpostavljeno, brez tiste varovalne kovine, klime in nog, skritih pod armaturo.

Včasih postanem čisto paranoična, ko takole tečem in postavljam svoje napore na ogled. Vse obrazne trzljaje, gibalne nepravilnosti, nerodne korake in spodrsljaje, veliko rito, rudolfov premrli nos…Ampak teh občutkov je vedno manj in vedno bolj sem ponosna na to, da tečem, vedno raje se nazaj zasmejim komu, ki mi mimogrede zakliče kakšno bedarijo ali navdušeno hupa, vedno raje odgovarjam s kakšno dobronamerno bodico, včasih celo pokažem prst (pa ne palca), ko me kakšen fitipaldi skoraj ubije…pa ne okol govort! In ko sama v sebi vedno znova, na vsakem teku, opravim s predalčkanjem, sekiranjem in pretiranim skeniranjem okolice, se lepota šele začne. Včasih tega momenta sploh ni. Ampak –

se spomnite sobote?

…v soboto je bil…tam nekje pri vodnjaku, kjer se poleti ustavljajo kolesarji. Potem sem videla samo še planine. In svoje življenje, ki mi postaja vedno bolj všeč. In ljudi s foruma, ki mi puščajo pečate. In ljudi, s katerimi trenutno ne najdem stika. In divjino na drugi strani reke. In pobočja pod skuto. Skuta s snegom. Za čiščenje duše. Bi mi sploh lahko kdo verjel, ki ne teče, kako metafizično je vse skupaj? Tečem in tečem in ne gledam več v tla, malo se nasmejem sama sebi in če bi srečala znanca, bi ga boksnila pod rebra:«hej, super se počutim, pa ti?«

Pod gondolo zavijem na makadam, na pot s poletnega treninga. Takole pozimi tam ne srečam skoraj nikogar, ves čas poslušam svoje korake, ki se vdirajo v milimeter snega, oprezam za srnami, da mi ne bi spet katera s svojo svetlobno hitrostjo prečkala poti…pa jih ni od nikoder. Verjetno gledajo televizijo in se bašejo s čipsom. In jeleni jim kuhajo kavico…

Od koče je najlepši razgled na planine. Tam se ustavim in naredim nekaj vaj, zadiham, popolnoma nič mi ne manjka. Potem tečem naprej, skozi gozd, zdi se mi, kot da me že dolgo ni bilo doma, kot da se že ves dan preganjam med temi drevesi, v dobrem smislu, kot da tako mora biti. Popoldne, napolnjeno s kisikom. In mrazom, ki budi. Nad kanjonom zagledam tri adrenalince, ki se zavezujejo vrvi, potem pa se spustim čisto k reki na poti do konca doline.
Ko zavijem nazaj na cesto, se že temni, prsti mi že malo zmrzujejo in v glavi končujem tek, se selim domov pod odejo, pod vroč tuš…ko se kar naenkrat prestavim v realnost in zagledam belega kliota ob cesti, takšnega, kot je moj…ter se spomnim na ključ med vezalkami…ki ga ni več. O, hudiča!! Kaj pa zdaj…

Nimam telefona, do avta je kar nekaj kilometrov, do doma pa še več in ključ bi bil lahko kjerkoli ob poti. In rezervnega seveda nimam….klikerji so mi začeli delat sto na uro, adijo meditacija in občutki in lepote narave in tekaška doživetja…mrzlično sem razmišljala, kaj naj naredim. Naj tečem do doma, kjer bodo vključili svoje retorične sposobnosti na temo moje zmedenosti in izgubljanja stvari? Noup, ne bo šlo, ravno en dan prej so mati skočili v luft, ko sem na štedilniku prižgala dve plošči in na eno postavila lonec, z drugo pa ogrevala ozračje. En teden prej pa sem izgubila ključ od bajte. »Sej vem«, se razburja veliki inkvizitor »to ne moti velikih duhov!« uh, uf, domov ne grem. Kaj pa, če bi tekla do Polone in jo povabila na iskalno akcijo? Hm, to bi šlo. Kaj pa, če obrnem in poskusim vseeno stauhat ta ključ iz kakšnega jarka za cesto? Pa pojdimo. Enako pot nazaj. S pogledom sokolovim, v lahnem drncu, da se ne podhladim.

Ključa pa nikjer. Kako sovražim takšna srečanja z gospodom Murphyjem!! Mračilo se je, ključa nikjer, kilometri do avta in še več do doma, mraz do kosti…jest pa kupček nesreče v belem flisku. Vsa nesrečna sem odpeketala nazaj po cesti in vso pot pregledovala kupe listja za cesto, izdihovala tesnobo med rebri in se spraševala, kaj mi je tega treba bilo. Zakaj, hudiča, tlačim ključ med vezalke in v raznorazne žepe z luknjami in na zlomljene obeske in izzivam usodo?

Ko sem pritekla do avta, je le-ta prav nedolžno mežikal vame:«kaj pa je, jest nč kriv!« Okej, ti nič kriv, pa dajmo zaštopat naslednjega izletnika, da me pelje do Kamnika in grem v lov za rezervnim ključem. In preden sem dvignila palec, sem za vsak slučaj pogledala okoli avta, če mi ni ključ že tam padel iz superge.

Ma ne boste verjeli – ključ je bil v vratih!

Tisto bobnenje, ki se je v soboto slišalo iz Bistrice, je bil pa kamen, ki se mi je odvalil od srca.

P.s.: Fotr, nisem kolesarila po Radovni. Mislim, da to sam dobro veš in si izvedel le en ne preveč dobro prikrit poskus izbezati me iz kujavnika??!! Uspelo ti je ;) ampak to je vse, kar bom napisala.
Uporabniški avatar
 miro
#30177
Nataša dobrodošla nazaj !!
Miro
Uporabniški avatar
 mojcej77
#30179
N'ta :laola :wink:
Uporabniški avatar
 Vlajko
#30180
miro napisal/-a:Nataša dobrodošla nazaj !!
Miro


Povratek.... in to v kakšnem veličastnem slogu. Bravo, Nataša :wink:
Uporabniški avatar
 Matevz
#30184
Nataša napisal/-a:...izbezati me iz kujavnika??!! ...


Čak, čak, kujavnk je pa čist moška zadeva :wink: Tam pa babnce nimajo kej pučet. One majo svojo kuhno. :D :D :D
  • 1
  • 33
  • 34
  • 35
  • 36
  • 37
  • 74

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA