Še moje videnje mojega ognjenega krsta ali postala sem maratonka.
Lahko bi se reklo majhen korak za človeštvo a neprecenljiva izkušnja zame. Že veter in dež zvečer mi nista bila po godu, ko pa sem sredi noči zagledala še belino zunaj sem vedela, da bo pot do Celja, od koder imam organiziran prevoz v Ljubljano težka naloga. Prebudila sem se v snežno jutro in kaj hitro ugotovila, da bodo priprave na pot potekale v romantičnem vzdušju (beri z naglavno svetilko). Od nekod se je vzela tudi gospa elektrika in sem lahko pripravila celo čaj za na pot. Moj dragi se je ponudil, da me pospremi tistih dobrih 500 m v dolino. Očisti avto in gasa, vse do prvega ovinka. Tam pa panika

. Dva drevesa podrta čez cesto sta nama preprečevala pot v dolino. Kar na jok mi je šlo, ko sem klicala Lenči, da pač ne morem v dolino drugače kot peš. Pripravljeni so bili, da pridejo pome. Hvala Alenka in Franci - resnično in iz srca

. Tu se je spet izkazal moj dragi, ki mi je kar 2 km daleč nesel potovalko. No tam sem štopala soseda s sosednjega hriba, ki me je zapeljal do Celja, kjer me je že čakal Francimobil .
Pot je v prijetnem klepetu do Ljubljane je hitro minila.
Tudi tista slaba ura ob čajčku je odfrčala nekam. Prišel je čas, ko je bilo potrebno urediti še zadnje podrobnosti (vzeti čip, štartno številko, topel čaj…). Tokrat je bila moja štartna številka prvič tiste barva, ki je v manjšini.
Tistih nekaj minut pred startom sploh nisem imela občutka, da bom tekla, bolj, da čakam na vrsto na vlečnici, le, da smučk ni bilo….. Polivinilasta vrečka na meni je le opravila dobro delo. Preden smo se pognali v počasen dir vsaj zmrznila nisem. Potem pa se je pričelo. Tisto ta resno. Gužva levo in gužva desno in moj pogled levo in desno, da nisem izgubila svoje tekaške družbe. Z Lenči sva namenili vsaj prvi krog preteči skupaj. Če sem popolnoma odkrita sem imela težave od 8 in vse tja do 16 km z bodcem. Nekako se nisem in nisem mogla nadihat. Trma je botrovala, da sem bolečino nekako izgnala iz glave in tekla dalje. Na postojankah se nisem ustavljala, ker mi tista mrzla voda nekako ne steče po grlu. Raje sem po požirkih konzumirala čaj, ki sem ga nosila v bidonkah s seboj. Le ta se je tudi kaj hitro shladil a sem ga vseeno lažje spravila po grlu, kot ledno mrzlo vodo. Nekaj časa je pihalo, drug čas snežilo, pod nogami pa čofotalo, ko sem nepazljivo stopila v kakšno lužo sredi cesti. Na razpotju za cilj 21 ali drugi krog se je neverjetna gužva ustvarila in množica je želela po krogu v cilj. Midve z Lenči, pa sva ostali na začrtani poti. Že je zapiskalo pod nogami in kot bi mignil se je pričelo znova. Tokrat z bistveno manj tekači. Lenča si je popravila nogavice v copatih in me poslala dalje. Baje me je ves čas strokovno nadzorovala od zadaj. Skratka, taktično se je odločila, da sem v drugem krogu prepuščena sama sebi, da si dokažem, da zmorem, da sem v glavi dovolj močna. Naj povem, da 42 km v enem kosu še nisem oddelala. Najbližja kilometrina se je nabrala, ko sva družno letos tekli iz Celja v Logarsko dolino in najin trening končali na 37 km. Tako sem nadaljevala in spremljala km oznake ob poti. Na postojankah z vodo se nisem ustavljala, saj sem imela še nekaj svojega, prav tako mrzlega, čaja. Sem pa pridno konzumirala banane, saj me je iz km v km bolj zeblo. Na 25 km je je neverjetno pričelo boleti pod prsmi. Za kratek čas sem postala in hitro hodila, da sem se nadihala. To prakso sem potem morala ponoviti še enkrat. A je šlo imela sem še dovolj motivacije, da nisem odnehala. Nekaj dodatne motivacije in moči sem dobila, ko sem na poti srečala Rafa s svojo živahno družbo in z oddaljevanjem prisluhnila njihovim pevskim sposobnostim, ki so v kvalitetnem stanju. Z pesmijo Bela snežinka, , ki se je popolnoma ujemala z vremenom. Raf bili ste cari. Vse bolj in bolj je pihalo in snežilo. S tem pa so postajale moje noge vse bolj čudne. Proti koncu sem morala že tako polžji tempo še malo spustiti, saj sem se bala, da se bo ščemenje v nogah spremenilo v krče. S tem bi bilo moje tekme verjetno konec. Zadnjih 5 km se mi je vleklo kot jara kača. Ni in ni jih hotelo biti konec. Kosti pa so bile vse bolj in bolj premražene. Vendar sem imela ves čas v mislih punca zmogla boš, ne predaš se, cilj imaš pred nosom. In sem ga resnično imela.
Cilj letošnjega leta sem tako izpolnila. Za svoj letošnji 42 rojstni dan sem si po dveh letih tekanja sem in tja podarila svojih prvih 42 km teka na Ljubljanskem maratonu in ga ne glede na rezultat uspešno zaključila. Srečna sem.
Danes nekih velikih bolečin ni. Le zjutraj, ko sem vstala iz postelje je šlo po stopnicah navzdol lažje vzvratno kot naprej. In če sem včeraj rekla nobenega več, vse bolj premišljujem o tem, da bom v Ljubljani še kdaj zavila v drugi krog.