Pa sem jo, drugič letos in dvanajstičv zgodovini. Zanimivo da sem na Šentiljski naredil že preko 600km.
No za danes sem si zadal, da jo opravim čimbolj po prenovljeni poti, kar ni najbolj enostavno, če po desetih tekih spreminjaš traso. Tečeš avtomatično in ko se zaveš si že mimo popravkov. No v glavnem mi je uspelo slediti trasi, kakšen kilometer več sem naredil, ko sem enkrat popravljal, se pravi naredil pot po stari se vrnil in jo opravil še po novi poti.
Blata na pretek, res sem užival. le protizdrsni gumb je bil ves čas prižgan.
55km in 2600 višincu mi je nameril I-got 800.
Med potjo izvedel, da je Čufi nekaj bolan, tako da sem ga pri Gaubeju deci za njegovo zdravje. Jutri boš kot nov ZdravkeC.
Začetni zaplet z novimi jarki sredi markirane poti sem rešil elegantno s pomočjo prijaznega Sladko vrhčana. Namesto da bi za Sladkim vrhom z asfalta zavil za Muro, sem nadaljeval še dvesto metrov in pred hišama zavil levo. Pot pripelje naravnost na travnik pod Sirkom in meni je ta varianta celo bolj všečna kot uradna, prekopana.
Je pa iz obiska v obisk več asfalta. Saj razumem ljudi, naveličani so blata, niso kot jaz, hahahaha. Tudi neprivezanih pasjih prijateljev je vedno več sploh po novi trasi. Pa nič kaj prijazni niso. Še dobro da nimam strahu, drugače bi bile spodnjice najmanj trikrat rjave.
Za konec pa, Šentiljska je lepa, vzeti jo je treba kot je in uživati v slehernem koraku. Še se vrnem, zagotovo.