Tekač je lahko vsak. Ampak tisti pravi tekač v srcu, ki mu gibanje v naravi nekaj pomeni, pa tudi narava sama in se zaveda, da narava in zdravo okolje nista namenjena samo nam, ki smo trenutno na Zemlji, pa ne more biti vsak. Pa če voziš velikega terenca ali malega Cliota, je vseeno. Pomembno je, kako ga uporabljaš. In kdaj.
Ne moremo in ne smemo soditi drugih ljudi na prvi pogled. Če ne vemo, kaj je v ozadju. To je tako, kot da bi jaz zašimfal svojega soseda, ki ga ne maram, pa bi potem vsi pljuvali po njem, pa mogoče revež sploh ni bil kriv.
Mogoče pa ta z terencem mora v službo priti v obleki, čist, dišeč, ker ima odgovorno funkcijo. Ali se slabo počuti. Mogoče pa je samo len in ne mara hoje. Ali samo hrani svoj ego. Kdo ve?
Če bi jaz imel 1,5 km do šihta, bi hodil v vsakršnih razmerah peš, drugi avto pri hiši bi pa prodal.
Sedaj imam 126 km v eno stran do službe in nimam izbire. Imam srečo, da se nas vozi več skupaj, pa še malega dizla imam (Fiesto).
Obeta pa se mi premestitev v Maribor, do koder bom imel 30 km v eno stran. Pa brez skrbi, da bom šel marsikdaj z cestnim kolesom. Če bo le vreme pravo.
Ne pravi tekač, ampak odgovoren do sebe, sočloveka in narave je tisti, ki se zavestno odpove motornemu prevozu, če je le mogoče.
Caballo Blanco je živ!
V naših srcih živi, ta je res bil pravi tekač!
