Z večino v uvodnem postu zapisanega se strinjam. Vsaka stvar ima svoje dobre in slabe plati in (v glavnem) je res, da pri teku običajno idealiziramo le dobre plati, o slabih pa piše le kakšen zagrizen anti-tekač, ki hoče prikazati, kako "neumni" so tisti, ki tečejo, v resnici pa hoče le opravičiti svojo nedejavnost...No, tudi idealiziranje teka, ne da na tehtnico vržemo slabe plati, me včasih moti.
Vedno obstaja
toda:
*kronična utrujenost: tudi jaz sem stalno utrujen,
toda 
občutek po dobrem teku (dobri turi, zlasti, če je malce daljša) je odličen, dobro vpliva na samozavest, nekaj sem naredil zase in vsaj nekaj časa mi daje polet;

če 14 dni ne tečem, nisem nič manj kronično utrujen.
*stalno neke bolečine: imamo različen bolečinski prag, nekateri hitro tečejo k zdravniku, nekaterim so razne bolečine postale stalnica, ki so jo že vzeli kot del življenja. Tudi jaz jih imam,
toda:

predvsem s križem je največji križ zjutraj, ko se poberem iz postelje. Kasneje se ogrejem in je bolje. Še najbolje je takrat, ko tečem.
(ne vem pa, če je dobro to sprenevedanje- "kot da ni nič").
*slabo počutje po naporih: ja, morda res,
toda:

slabo počutje po naporu ni nič v primerjavi s slabim počutjem po prekrokani noči ali po prenajedanju...
*slabokrvnost (nizek hb...)me spremlja že leta,
toda:

lahko jo ima tudi netekač s slabimi prehranjevalnimi navadami.
*poškodbe ja,
toda:

marsikatero lahko preprečimo s postopno vadbo, torej brez pretiravanja oz. hitrega povečevanja intenzivnosti, količine (za marsikatero, če malce pomislimo, lahko najdemo vzrok v svojem ravnanju).
Ali, kot pravi špela, odnos do teka...