Da pristavim še jaz svoj lonček:
Res super dan.

Do Kosez me je sicer malo zeblo, vendar so Staša, Nataša in Davor poskrbeli, da nam je v prijetnem klepetu čas hitreje mineval. Nataša se je naskrivaj ustavila pri Drnovšku in je potem kar ni bilo več nazaj.

Tako smo nadaljevali sami, pogovor pa je s časom vse bolj zamiral (malo, ker ni bilo več Nataše, malo pa, ker so se nam jeziki že začeli zapletati med nogami). Staša je govorila, naj pohitiva naprej, jaz sem se pa delal, da bi sicer lahko, da pa vendar moramo ostati skupaj (to, da smo Natašo pustili samo, seveda ne šteje

). Kljub temu, da sem bil kar zmatran, smo jo z Davorjem in njegovo ženo ki se nam je pridružila v Kosezah (+ njun sin, ki nas je spremljal na biciklu), mahnili kar naprej. Odkrili smo kar nekaj novih "bližnjic", ki so nam prijetno popestrile in seveda tudi podaljšale pot. Na cilju smo se počutili ko zmagovalci. Na analizi pa seveda tudi.
