- 13 Maj 2013, 16:12
#305603
Moje prve (moške) trojke so bile odtečene točno pred 30 leti. Štart je bil takrat pri AMZS, proga pa je bila 1 km krajša.
Pred tem nisem odtekel nikoli več kot 10 km, tekaških izkušenj nismo imeli nobenih, niti z prehrano. Mladost je opravila svoje in sam Tof nam je v cilju moral povedati, da je čas pod 2.30 zelo dober za rekreativce, ker nismo imeli pojma niti o tem.
Takrat si nisem nikoli mislil, da bom trideset let kasneje lahko progo sprašil v dobrih treh urah. KLjub dolgotrajni poškodbi in premajhnemu obsegu treninga, se je (ker ni bilo vroče in je bil tempo kar prijazen) stvar kar presenetljivo dobro izšla, po dolgem času brez vsakih težav, vse do zadnjega kilometra, kjer me je za malenkost pobralo. Družba MojceZ in Oranžnega_slona v z(mešani) trojki je bila odlična. Hvala vama za lep dan. Štartali smo leteče (popolnoma in definitivno) zadnji, z ambicijo, pozdraviti čimveč trojk, smo se trudili, tako da na cilj nismo prišli na tem mestu. Nekaj (moških) trojk, ki smo jih prehiteli, je izjavilo, da bi tudi oni -- imeli pacemakerko oz. mlado tekaško (in če citiram dotično tudi blond) zajčico, kot sva jo imala z Oranžnim. Kaj naj rečem, treba se je pravočasno zagrebst
ali imeti tekaški šarm in slavo
. Skratka, da ne zaidem preveč kot je že povedal Oranžni_S, nekako naju je zelo rutinirano privlekla do cilja. Nekaj prostora za izboljšanje (predvsem pri enotni zunanji podobi trojke), nekoliko pa tudi pri doseženem času (Baščaršija je bila polna pozitivnih govoric) je pa ostalo - tako kot vedno do sedaj, še za naslednje leto.
Pred tem nisem odtekel nikoli več kot 10 km, tekaških izkušenj nismo imeli nobenih, niti z prehrano. Mladost je opravila svoje in sam Tof nam je v cilju moral povedati, da je čas pod 2.30 zelo dober za rekreativce, ker nismo imeli pojma niti o tem.
Takrat si nisem nikoli mislil, da bom trideset let kasneje lahko progo sprašil v dobrih treh urah. KLjub dolgotrajni poškodbi in premajhnemu obsegu treninga, se je (ker ni bilo vroče in je bil tempo kar prijazen) stvar kar presenetljivo dobro izšla, po dolgem času brez vsakih težav, vse do zadnjega kilometra, kjer me je za malenkost pobralo. Družba MojceZ in Oranžnega_slona v z(mešani) trojki je bila odlična. Hvala vama za lep dan. Štartali smo leteče (popolnoma in definitivno) zadnji, z ambicijo, pozdraviti čimveč trojk, smo se trudili, tako da na cilj nismo prišli na tem mestu. Nekaj (moških) trojk, ki smo jih prehiteli, je izjavilo, da bi tudi oni -- imeli pacemakerko oz. mlado tekaško (in če citiram dotično tudi blond) zajčico, kot sva jo imala z Oranžnim. Kaj naj rečem, treba se je pravočasno zagrebst





Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.