Sem kolebal a bi spisal kaj ali ne bi. In ker mi bo ta tek ostal v posebnem spominu, vseeno bom.
Za MMM 2013 sem imel visoke cilje, ker je pač tak tek, kjer ni veliko konkurence in sem ciljal na stopničke v kategoriji. Ker pa me je prejšnji teden zgrabil močan prehlad in kašelj (ki žal še vedno traja), sem se odločil, da ne bom tekmoval ampak turistično odtekel. Zato tudi nisem zmanjševal kilometrine in vsak dan treniral, nabiral kilometre za naprej, čeprav mi je bilo zaradi nahoda težko teč tudi pri počasnem tempu. Dva dni pred tekmo odtečem celo 21ko. Večer pred tekmo smo imeli še zaključek prve triade osnovne šole za hčero. Tam sta me dva vaška kalibra dobila v kremplje in runde so padale...Me vprašajo drugi pri mizi, ja kako pa misliš ti teč jutri? Ja, težko bo, ampak saj grem tako, malo za trening. Skratka, naslednji dan sem bil tako mačkast, kot že dolgo ne. Na startu mi je sotekač rekel, da zgledam tako, kot da sem se ravnokar zbudil, ura pa je bila 6 popoldne! E zdaj pa vam povem. Meni spominska medalja veliko pomeni, pa čeprav je iz papirja, gline, karkoli, samo da je spominska medalja. Ne vem zakaj, ampak tako pač je. Mogoče mi je to ostalo še od časov, ko sem v vrtcu zbiral prtičke

In razpis je bil tak, kot da ne dobimo spominskih medalj. Pištola poči, medalja mi gre po glavi, potem pa meni v glavi poči in si rečem

zgleda, gremo probat. Prvi kilometri oz. cel prvi krog je šlo težko, konstanten pulz čez 170. Tako ne gre...gre samo če si malo nor. Ma kaj malo, fejst moraš bit nor, ker tak pulz pri teh letih vzdržiš morda na teku na 5 km. No, ves čas gledam na uro, pazim, da tempo ne pade, ker izgubljenih sekund ne moreš nadoknaditi, noge utrujene od tekov prejšnjih dni...drugi krog. Tu pa se začnejo že borbe z glavo, tempo ne sme pasti, gelov nimam s seboj, ker nisem imel namena tekmovat. Na okrepčevalnicah vzamem banane, vodo, gledam sekunde...tempo ne sme pasti. Med tekom nekajkrat kašljam tako, kot da se bom zadavil. Boris, probaj imeti končni čas 1:30, to bi skoraj moralo zadostovati za kakšno medaljo v kategoriji. Počasi prehitevam enega za drugim. Zadnje kilometre dohitim nekoga, ki mu piše na majici Dejan. Ga vprašam, a si že 40? Pravi ne, 27 sem star. Ok, potem pa te ne rabim prehitevat, mu rečem. Nekaj časa tečeva skupaj, kakšno rečeva. Vseeno stisnem zobe in ga pustim zadaj, tempo ne pade. Cilj, nasmešek, zadovoljstvo, kot že dolgo ne. Tudi, če ne bo zadostovalo za medaljo, kajti spominske medalje SO bile

. Povrhu pa še ena za 1. mesto v kategoriji

Ne morem verjeti, da sem kljub celotni situaciji zmogel tak čas. Res velja rek, da kar ne dosežeš z veliko truda, nima prave vrednosti. Tako, da ima ta medalja zame veliko vrednost! O ja, MMM 2013 mi bo ostal v zelo lepem spominu.
Tudi sicer pohvale organizatorjem in domačinom za prisrčno navijanje. Vse je štimalo, pečena postrv po teku je tudi zelo prijala.
P.S. Grinhorn, hvala za slike!
