- 28 Jul 2013, 22:26
#310238
Živjo
To soboto je potekala druga izvedba še ene od prireditev, ki jo je vredno uvrstiti v koledar obiskovalca ultra gorskih oz trail tekov.
Če ne maraš nakladanja preskoči na konec.
Po treh urah in pol vožnje večino po avtocesti parkiram pri zadnjih vratih športne dvorane, kjer je tekačem na voljo tuš, WC, lokal s pijačo in makaroni, pa tudi spalko so nekateri raztegnili na tribunah. Ura je osem zvečer, termometer kaže 35 stopinj. Zakaj se nisem raje prijavil za tekmovanje v ležanju v bazenu. Nekaj kandidatov v kompresijskih oblačilih in s pisanimi kinezio trakovi po nogah že pardira pred odprtimi prtlajžniki. Nekateri ležijo v senci pod drevesi z ležalnik ali brez. Tudi za kamperje je dovolj prostora. Po dvigu štartnega paketa, se tudi jaz zavlečem v senco s flašo mrzle vode. Vse poteka vročini primerno počasi ampak vseeno tip-top. Še vožnja z busom, veselica, luna park, dremanje v parku pod palmo in odštevanje sekund do štarta. Ob enih ponoči se zasliši 3,2,1 GO. Še vedno je vroče. Če vsi tečejo, bom pa še jaz, bus je itak že odpeljal. Adrenalin te potegne, proga se postavi pokonci, vročina popušča, reka čelk se vije skozi gozd. Eden redkih tekov, kjer sem si želel, da bi noč čim dlje trajala. Jutro je minilo na mulatieri iz prve svetovne vojne z 52 tunelčki, ki so bili s svojim hladom prav prijetna osvežitev ob neusmiljenem soncu. Čez dan se je vročina le še stopnjevala in vzponi z več sto višinskimi metri so se vrstili eden za drugim. Na pol poti me skoraj povozi stampedo svežih tekačev na krajši razdalji. Že na prvem vzponu se jih polovica precej umiri.
Ko se pregrizeš čez vse večje klance, ti reče lovec, ki deli kokakolo: Najhujše je za tabo, samo 14km prek travnikov do naslednje okrepčevalnice in potem spust v dolino.
Sem sumil, da ne bo šlo tako zlahka. Slaba stran spustov je poleg tega, da niso prijazni utrujenim nogam, tudi vedno hujša vročina v nižje ležečih krajih. Zadnjih deset km so bile boleče noge sicer še sposobne teka, a mi je mašina pri 35 stopinjah večkrat dobesedno zakuhala. S hitro hojo in hlajenjem ob vrtnih ceveh prijaznih domačinov sem vseeno prispel v cilj, kjer je prijazno gospo za šankom tako skrbelo za moje zdravje, da mi je odrekla pivo.
Na tem teku sem se zopet naučil stvari, ki jih že vem, a jih premalo upoštevam. Prej predvidi razmere in se nanje pripravi. Jej in pij tisto, česar si navajen. (kar pomeni, da si moraš to tudi pripraviti in prinesti s sabo). Ključne stvari, kot so bili na tem teku elektroliti, imej s sabo. (sol so delili šele na okrepčevalnicah od 40km dalje). Vsaka tekma, sploh daljša, zahteva poleg fizičnega tudi psihični napor neglede na to, kaj si že pretekel.
TEHIKALIJE:
Tek poteka po predgorju dolomitov v bližini Vincenze. Na voljo sta dve dolžini: ultra 80km in 5500m n.v., ter "krajši" skymaraton 40km in 2500m n.v. Proga poteka večinoma po gorskih in gozdnih potkah, ter mulatierah. Nakaj je makadama in za vzorec asfalta. Je brez večjih tehničnih težav. Kdor ima dovolj v nogah in pljučih, lahko teče celo pot.
Letos je daljša razdalja štela tudi kot evropsko prvenstvo v ultra skyrunningu, zato je bila kar močna udeležba vrhunskih evropskih tekačev.
Slovenci smo imeli šest predstavnikov, tri na daljši in tri na krajši razdalji. Na daljši razdalji sva se dva uvrstila nekam na sredino lestvice. Bolje je šlo trem na krasjši razdalji, ki so bili tik pod vrhom.
Na ultri je ob odsotnosti Avija zmagal Kilian Jornet s časom nekaj pod devet ur, ko nas je bila večina navadnih smrtnikov še visoko v gorah.
http://www.transdhavet.it/
http://www.wedosport.net/live/classifica.asp
LP.M
To soboto je potekala druga izvedba še ene od prireditev, ki jo je vredno uvrstiti v koledar obiskovalca ultra gorskih oz trail tekov.
Če ne maraš nakladanja preskoči na konec.
Po treh urah in pol vožnje večino po avtocesti parkiram pri zadnjih vratih športne dvorane, kjer je tekačem na voljo tuš, WC, lokal s pijačo in makaroni, pa tudi spalko so nekateri raztegnili na tribunah. Ura je osem zvečer, termometer kaže 35 stopinj. Zakaj se nisem raje prijavil za tekmovanje v ležanju v bazenu. Nekaj kandidatov v kompresijskih oblačilih in s pisanimi kinezio trakovi po nogah že pardira pred odprtimi prtlajžniki. Nekateri ležijo v senci pod drevesi z ležalnik ali brez. Tudi za kamperje je dovolj prostora. Po dvigu štartnega paketa, se tudi jaz zavlečem v senco s flašo mrzle vode. Vse poteka vročini primerno počasi ampak vseeno tip-top. Še vožnja z busom, veselica, luna park, dremanje v parku pod palmo in odštevanje sekund do štarta. Ob enih ponoči se zasliši 3,2,1 GO. Še vedno je vroče. Če vsi tečejo, bom pa še jaz, bus je itak že odpeljal. Adrenalin te potegne, proga se postavi pokonci, vročina popušča, reka čelk se vije skozi gozd. Eden redkih tekov, kjer sem si želel, da bi noč čim dlje trajala. Jutro je minilo na mulatieri iz prve svetovne vojne z 52 tunelčki, ki so bili s svojim hladom prav prijetna osvežitev ob neusmiljenem soncu. Čez dan se je vročina le še stopnjevala in vzponi z več sto višinskimi metri so se vrstili eden za drugim. Na pol poti me skoraj povozi stampedo svežih tekačev na krajši razdalji. Že na prvem vzponu se jih polovica precej umiri.
Ko se pregrizeš čez vse večje klance, ti reče lovec, ki deli kokakolo: Najhujše je za tabo, samo 14km prek travnikov do naslednje okrepčevalnice in potem spust v dolino.
Sem sumil, da ne bo šlo tako zlahka. Slaba stran spustov je poleg tega, da niso prijazni utrujenim nogam, tudi vedno hujša vročina v nižje ležečih krajih. Zadnjih deset km so bile boleče noge sicer še sposobne teka, a mi je mašina pri 35 stopinjah večkrat dobesedno zakuhala. S hitro hojo in hlajenjem ob vrtnih ceveh prijaznih domačinov sem vseeno prispel v cilj, kjer je prijazno gospo za šankom tako skrbelo za moje zdravje, da mi je odrekla pivo.
Na tem teku sem se zopet naučil stvari, ki jih že vem, a jih premalo upoštevam. Prej predvidi razmere in se nanje pripravi. Jej in pij tisto, česar si navajen. (kar pomeni, da si moraš to tudi pripraviti in prinesti s sabo). Ključne stvari, kot so bili na tem teku elektroliti, imej s sabo. (sol so delili šele na okrepčevalnicah od 40km dalje). Vsaka tekma, sploh daljša, zahteva poleg fizičnega tudi psihični napor neglede na to, kaj si že pretekel.
TEHIKALIJE:
Tek poteka po predgorju dolomitov v bližini Vincenze. Na voljo sta dve dolžini: ultra 80km in 5500m n.v., ter "krajši" skymaraton 40km in 2500m n.v. Proga poteka večinoma po gorskih in gozdnih potkah, ter mulatierah. Nakaj je makadama in za vzorec asfalta. Je brez večjih tehničnih težav. Kdor ima dovolj v nogah in pljučih, lahko teče celo pot.
Letos je daljša razdalja štela tudi kot evropsko prvenstvo v ultra skyrunningu, zato je bila kar močna udeležba vrhunskih evropskih tekačev.Slovenci smo imeli šest predstavnikov, tri na daljši in tri na krajši razdalji. Na daljši razdalji sva se dva uvrstila nekam na sredino lestvice. Bolje je šlo trem na krasjši razdalji, ki so bili tik pod vrhom.
Na ultri je ob odsotnosti Avija zmagal Kilian Jornet s časom nekaj pod devet ur, ko nas je bila večina navadnih smrtnikov še visoko v gorah.
http://www.transdhavet.it/
http://www.wedosport.net/live/classifica.asp
LP.M
), organizator pa nas opozarjal da je vetrovka del obvezne opreme 
. Pred štartom smo še nekaj ur poležavali na travi(kmalu so nam sledili še številni drugi). Ob 10:30 je sledil nagovor organizatorja(v Italijanščini in nerazumljivi angleščini seveda). Ob 11:45 so nas napotili na avtobuse in proti startu tekme. Na samem startu pa so imeli Italijani vaško veselico 
. Začetek poti nas je vodil po mestu, kmalu pa smo že grizli v prvi vzpon. Nad 1000 metri je k sreči bilo malce hladneje in je korak stekel. Prvi vzpon so očitno imeli Italijani nekakšno privatno tekmo ker se je vsem tako zelo mudilo. Že drugi vzpon pa so vsi nekam zmatrano izgledali 
. In res je bil. Vzpeti se je bilo potrebno približno 800 metrov bo strmem melišču obsijanem s soncu.
. Na silu sem nekaj probal piti in jesti čokoladice, ampak nekako nič več mu ni pasalo. Nekako sem se privlekel do najvišjega vrha(2238 metrov) in se počasi spustil do naslednje kotrolne točke. 
