Četrto leto zapored se je zame misija UTMB razpletla ugodno.
UTMB, ki ima trenutno 168 km in 9600 višincev gor (in toliko dol) je osrednja dirka.
CCC se je pridružil kasneje kot mlajši bratec, letos je imel 101 km in 6100 višinskih metrov.
Še kasneje so dodali TDS (119 km in 7250 višincev). V sklop prireditve sodi še ekipna
tekma PTL, kjer gre bolj za treking varianto, dolžina proge je 300 km, višinskih metrov gor pa 24000.
Potem, ko sem se pred tremi leti v zelo deževnem vremenu uspešno spopadel s CCC-jem,
sem leto kasneje ponovno v težkih razmerah prišel v cilj UTMB-ja skupaj z Mitjo Gleščičem.
Lani so progo za UTMB skrajšali, potem, ko je vreme pokazalo krempeljčke še tretja leto
zapored. Uspešno sem opravil še s skrajšano različico.
Letos pa je bilo vreme sanjsko, sončno, z norimi razgledi. Tudi to me ni zmotilo, da
bi ne prišel v cilj.
Ko greš uspešno skozi žreb, se ti upravičeno odkotali skala od telesa. Žreb je vse bolj
težaven, saj je bil letos na UTMB sprejet vsak tretji, ki je dosegel ustrezne kvalifikacijske točke. Počasi sem začel s pripravami. Do 100 milj Istre, ki sem jo zaključil sredi aprila,
je bilo vse v redu. Potem sem imel namen dvigniti pripravljenost. Tega se nisem lotil
najbolj spretno. Že naslednji vikend sem tekel Naj 21 km po Polhograjskih dolomitih in dan
kasneje Ultra treking v Iški. Rezultat je bil zatečen, boleč gleženj. Moja ocena, napačna,
je bila, da se bo hitro uredilo. Odtekel sem veliko dirk, tudi zelo težkih (24 ur Primoža, Treking na 107 km v Ribnici, GM4O, Cortina Trail, Risnjak Trail, če omenim le nekatere).
Noga je še vedno zelo bolela. Obrnil sem se na svojo zdravilko Tatjano, njeni tretmani na daljavo so pomagali, a gleženj je še bil otečen. Šel sem k zdravniku in pristal na urgenci!
Rentgen je za desni gleženj pokazal: vidno stanje po zlomu med srednjo in distalno
diafizo mečnice.
Zdaj, ko bi moral biti sredi piljenja forme, ta pa bi morala biti kar solidna, spoznam, da
imam stanje po zlomu. Vsaj bolečino zadnjega obdobja sem razumel. Kaj storiti?
Od projekta UTMB se nisem bil sposoben posloviti. Kdo ve, kako bo z žrebom v bodoče?
Vdam se zlepa ne. A kako naj se pripravim? Nič, naredil bom, kar lahko. Potem pa bo, kar bo. Nogi bom dal končno možnost, da se zaceli. Vadil bom z gorskim kolesom, saj me na
njem gleženj ne boli. Bolje, kot nič. Odkrijem eno precej strmo varianto proti vrhu Rašice. In jo obdelujem z gorskim kolesom. V imenu priprav na UTMB.
Da bo telesna pripravljenost bolj kilava, mi je več kot jasno. Ostane um. Z 'napaliti se'
praviloma nisem imel težav.
Tako smo se z družino odpravili proti Chamonix-ju. Irena me je spremljala vedno, tokrat
sta šla poleg tudi oba sinova Marko in Matjaž.
Tako močna delegacija je prepričala vreme v okolici Mont Blanca, ki je strumno odzdravilo
z nekajdnevnim razkazovanjem sonca.
Kar hitro se znajdem med množico, ki čaka na Vangelisovo glasbo, ki vsako leto prijavi, da
gre zares. Po začetnem tipanju se prebijem do Saint-Gervaisa, kjer doživim pošten pretres svoje integritete. Tik pred kontrolno točko ugotovim, da nimam številke, torej čipa. Zaustavim se in začnem ljudem iz publike razlagati, da nimam številke. Potem se
obupano obrnem in se sprašujem, do kod bom moral iti, da najdem izgubljeno številko.
Ko se obrnem, navdušeno dvigne roke v zrak gospod približno sedemdesetih let.
Dopove mi, da sem si številko na elastiki zasukal in jo imam na hrbtu. Številko dam naprej. Gospoda objamem, gospe vrstnice so navdušene. Sam pa zaslutim, da je največji
stres na dirki za mano. Rad imam anekdote, ki se pošalijo z mano, če se dobro končajo.
Na La Balme-ju (39 km) se ne počutim najbolje. Na silo spravim vase nekaj hrane,
saj vem, kako stoji prazna vrečka. Ko grem mimo predstavnika medicinskega osebja,
me sumničavo premeri. Vpraša, če sem o.k., naredim se, da je vse v redu. Malo naprej
sem skoraj bruhal. Na srečo je bila to prepričljivo največja kriza na celi dirki.
Pa še ta je minila v par minutah. Spanec sem premagal z guarininim napitkom, ki si
ga lahko kupil na sejmu pred tekmo. Noč je bila precej topla in čeprav je bila luna
ša majhna, je bila noč tudi precej svetla in nebo jasno. Skušal sem se držati navodil
organizatorjev, ki so nam na pred startom zabičali, da naj uživamo vsak trenutek na progi. Gleženj me ni bolel, na trenutke me je zategovalo v prirastišču desne ahilove
tetive. Prav vsak trenutek res nisem užival, na trenutke je bilo težko. Ampak šlo je
presenetljivo dobro. V Courmayeurju sem si umil noge, preobul nogavice in šel dalje.
Od kod sem na postanku izgubil približno uro, je drugo vprašanje. Sledil je preboj
proti Grand Col Ferretu. Naredil se je neverjetno topel dan. Na 2537 metrih sem
bil v majčki s kratkimi rokavi. Pihalo je, a mi je bilo še vedno toplo. Še dobro, da
sem se skrival pod belo čepico. Zdaj smo prišli v Švico. Tu so se mi zdele okrepčevalnice
še posebej dobro založene. Na okrepčevalnicah so imeli dve vrsti hrane, sladko in slano.
Pod sladko so sodile pomaranče, banane, razne ploščice, pite in podobno. Slan je bil sir, salame, juha, krekerji, kruh, na primer. Od pijač si dobil vodo, energetski napitek, coca colo, kavo, čaj, celo malinovec. Na trenutke je bilo videti, kot dobro založena zabava.
V eni švicarski vasi, so male punčke pripravile štant s kozarčki vode, malo naprej pa
nekaj večji otroci še enega, kjer so ponujali razno pijačo, tudi pravilno ohlajen ledeni čaj.
Zadnji trije klanci so se tudi meni zdeli nekaj posebnega. Saj nisem prvič tu, pa vendar,
a so res tako strmi, so spusti res tehnično tako komplicirani? Najprej Bovine, ni konca.
Ko prideš so kontrole, se še kar vzpenjaš. Spust v Trier je kar prijazen. Če odštejem
lučko, ki mi je nagajala po nekaj urah, kar se ne bi smelo zgoditi. Bila je na novo
zamenjana pred tekmo. Rešil me je zastopnik Petzla, ki mi je zamenjal baterije
'for free!', kot mi je razložil. Tudi vzpon na Cantogne je bil nepričakovano oster, spust v
Vallorcine pa tehnično zelo zahteven, ker me je doletel ponoči. Pot je bila mastna in strma. Vseeno sem šel gladko mimo nekaterih (tudi dveh Hrvatov, ki sta ugotavljala, da
po takem ni 'gušt' teči). Mnogi so padli mimo mene. Kasneje sem izvedel, da je prav ta spust botroval kar nekaj odstopom, tudi David Krupička, odličen ameriški tekač je tu
padel in odtopil. Nekdo drug si je ob padcu poškodoval glavo. Potem se mu je vrtelo,
zdravnik mu je svetoval odstop. Sredi tega spusta na neki makadamski cesti opazim dva
džipa in živahno osebje okoli. Ko pridem bližje, vidim dva nepremična tekača zavita v črne
vrečke. En je Japonec. Sprašujem se, ali tako končajo nekateri, pa se to sploh ne razve.
Kasneje, na svoje veselje spoznam, da je šlo očitno za utrujene tekmovalce, ki so
potrebovali nekaj spanca. Še vedno mi je uganka, zakaj je to dogajalo sredi hriba.
V Vallorcinu grem jubilejnih desetič na toaleto. Kar je preveč, je preveč. Ob tem, da
sem pojedel štiri linex-e. Ki so prijeli šele 17 km pred ciljem. Če drugega ne, sem na
ta račun izgubil kar nekaj časa. Ko zapustim ta kraj, je v dolini ob reki nekoliko zahladilo,
oblečem topel anorak in grem še za zadnjič gor, proti Tete Aux Ventsu, 1000 metrov višjemu vrhu, ki leži v narodnem parku. Velik del poti je sestavljanka iz različno oblikovanih skal. Palice sem dal v eno roko in bolj kot ne plezal v strmino.
Sledil je spust do La Flegereja. Tu je bila zadnja točka pred ciljem, ki je oddaljen dobrih sedem kilometrov. Zamudil sem se toliko, da je po grlu padel kozarec coca cole, potem pa dir proti cilju. Prehitim kar nekaj tekačev, sprva mi sledi en Japonec. Kot senca. Na sredi spusta se ozrem, da ga vidim. A ga ni bilo nikjer več. Prijel se me je Anglež, ki me je
na koncu prehitel. Sem ga pa spravil v dobro voljo, saj je mojo spust izvedbo večkrat
tituliral z 'Amazing.'
Slaba dva kilometra pred ciljem me je pričakal mlajši sin Matjaž, ki je ugotovil, da mi gre
dobro. Nisem mu mogel oporekati, adrenalin je še bolj poskočil, nekaj nižje je bila moja
čudovita Irena, potem še starejši sin Marko. Zdaj smo tekli skupaj. Šlo mi je odlično.
Šokantno dobro sem se počutil. Kar letelo je, nobenih bolečin. Preplavila so me čustva.
Obkrožil sem mogočni Mont Blanc z venčkom visokih in bolj kot ne špičastih gora okoli.
In zdaj sem spet skupaj z družino. In naredil sem preizkus. Kljub ne najbolj naklonjemim
okoliščinam. Zdaj tečemo po ulicah Chamonix-ja. Še nekaj ovinkov je. Na koncu se je
kot že lani pridružil Marjan (sukar). V cilju pa še Avi in kepica. Skupaj smo pili zmagovito
kavico in pričakali še Marjeto in Srečka.
Misija je uspela v celoti. V prelepem vremenu, ki je še kar vztrajalo smo z družino ostali
še nekaj dni, ob tem smo se z gondolo povzpeli na 3842 metrov in Belo Goro gledali direktno med oči. Peš smo osvojili še dobrih 2500 metrov visok Brevent in se polni čudovitih vtisov vrnili domov.
Tudi daleč od doma je bilo videti, da ste na tekaškem forumu pridno spremljali tekmo.
Čestitke ostalim soborcem iz Slovenije: Avi-ju, Toniju, Mitji, Tadeji, Marjeti, Srečku in Marjanu.
Prepričan sem, da smo dostojno branili slovenske barve.
In velika zahvala Ireni, Marku in Matjažu. Čudoviti družini, s katero sem lahko delil ta prekrasen dogodek.
