- 27 Okt 2013, 20:05
#315634
Hojla,
no, tudi jaz sem crknla dons. Sploh se ne morem primerjati z lanskim letom. Razmere so bile slabše, moj čas pa več kot 40 minut boljši. LANSKO LETO. LETOS PA - Ne vem, kaj je bilo... Trenirala sem redno, močno, ampak malo drugače. Imam veliko dela s samoanalizo.
Na polovički bi šla najraje kar v cilj. Potem sem imela dvoboj same s seboj. Sicer ne tako slab polovični čas, ampak napram lanskoletnemu pa zelo. Sem tekla mimo, češ, saj nisi pussy. Teci, saj hočeš. Pravi tek se začne šele v drugem krogu. Mogoče mi pa zalaufa. Pa ni zalaufalo. Tempo je kar padal. Noge težke. Noro. Vsak klanček sem čutila. Kakšen km malo bolje, pa spet ne. Ves čas sem imela gel iz 7 km v ustih. Navijači fantastični. Sem na viču spet hotela kar zaviti na Prešernovo pa proti cilju, pa sem spet sama sebe nahrulila: maraton je boj! Teci! Ne letiš vedno, včasih se tudi plaziš. Zmagaš le če prideš skozi cilj. Pa je nekako šlo, počas, počas, težko... Kot bi imela zid že na 17 km. Vsi so me prehitevali... groza!! Na 29 me vprašata dva mlada fanta: Oprostite! Kateri km pa je to? Pa povem: 29. "O! A že!" "NE, ŠELE!" Počutila sem se kot na 129.km. Razmišljam prvič med maratonom, kar sem velikokrat slišala, prebrala: Le kaj je res meni tega treba? Zakaj nisem med navijači? Zakaj hudiča se matram? Pa zagledam kot iz nebes poslanega navijača na kolesu ki kriči: "Dajmo! To so sladke bolečine! Zdržat je treba! Dejmo!" HVALA NEZNANEC! Uf! Res je! Spomnim se let 2010,2011 ko zaradi zdravja nisem mogla na maraton. Tečem. Tečem maraton. Sploh ne tako slabo. Tečem. Čas ni važen. Važen je tek. Dihaj, teci, glej to reko ljudi. Listje na poti. Glej nebo! Lažje mi je. Dobim svojo novo mantro od 30 km: BREZ POPUŠČANJA sem zamenjala z: ČE NE HITR PA POČAS. Pa je šlo. Zelo počas. Sem tekla mimo koga, ki je shodil in bi se mu kar pridružila. Pa se je moja Trma spet oglasila: a si pussy! Teci! Teci maraton, saj ga lahko! To je privilegij. Če ne hitr pa počas. Naj ti ne stopi v glavo lanskoletni rezultat. Maraton je dolg- vsi ti to govorijo: marsikaj se lahko zgodi. Le po pameti lepo počas do cilja. Zaskrbi me za mojo družinico. Upam, da je ta mala dobro odtekla svoj prvi polmaraton. Ni hotela ure! Rekla je, važn, da tečem. No, odtekla je odlično. Končno Dunajska al Slovenska ne vem več kaj(sem še iz časov Titove), piha kot hudič, gre mi na živce, ampak če ne hitr pa počas, zanič tehno muska - fuj, gre mi na živce, če ne hitr pa počas, ampak muska pa je, takt ti da, če ne hitr pa počas, zaslišim hrup iz cilja, če ne hitr pa počas, zavijam v ciljno ravnino. O ŠIT! Vsaj pod 4 ure bo, ampak moram zašprintat. Pa sem. Če ne htr pa počas!
SREČNO!
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČEhttps://tekaskinasveti.com/