Ljubljanski maraton je bila spet zelo lepa tekaška prireditev. Po lanskoletnem mučenju v mrazu in samoti je letos vreme omogočilo pravo tekaško vzdušje z množico navijačev. Sploh v prvem krogu jih je bilo ogromno, a presenetljivo veliko tudi v drugem krogu. Navijači, super ste bili, hvala vsem!
Za svoj tek bi lahko rekla, da se je začelo tako, da je šlo vse narobe. Svojega zajčka Zdravka že na startu nisem niti videla (startal je čisto na začetku naše cone, jaz pa nekaj za njim, pa ker je bila precejšnja gneča, mi je ušel, še preden sem sploh prečkala startno črto
). Ker sem tekla malce hitreje od tempa za 4 ure, sem pričakovala, da ga bom prej ali slej ujela - a kaj, ko nisem vedela, da je tudi on tekel hitreje od načrtovanega tempa, tako da ga pač nisem mogla ujeti.
Druga stvar, ki je šla narobe, je ura. Ker smo toliko časa čakali na startu, se mi je ura iz načina "štoparica" samodejno prestavila v način "trenutni sredneevropski čas + 5 minut", in to očitno tik pred startno linijo (če bi prej, bi to opazila), tako da sem šele na 1. km opazila, da sploh ni merila časa.
Nekaj časa sem bila malo jezna zaradi obojega (zajčka in ure), potem pa sem se "sprijaznila z usodo" in začela uživati v teku. Vse do takrat, ko sem prvič začutila moč vetra, sem bila prepričana, da pod 4 ure ne bo smel biti problem - takrat pa sem prvič podvomila o tem. Posebej na Dunajski in še bolj zato, ker so nas redarji polmaratonce in maratonce drugače kot prejšnja leta ločili že takoj ob prihodu na Dunajsko - levo polmaratonci, desno maratonci, kar je za nas, ker nas je bilo manj, pomenilo, da smo morali teči čisto brez zavetrja, veter pa je bil močan.
Vseeno je tokrat prvi krog minil zelo hitro. Ponavadi se mi prvi krog vleče (ker imam stalno v glavo to, koliko je še pred mano), tokrat pa sem prav uživala ob poslušanju in gledanju navijačev. In izkazalo se je, da je zelo dobra pogruntavščina, če imaš na majici napisano svoje ime - toliko navijanja zase v življenju še nisem slišala, tako od znanih kot neznanih. Med njimi je bilo letos zelo veliko Hrvatov, pa tudi na progi je teklo kar nekaj hrvaških tekačev! Videla pa sem tudi Švicarja, Romuna, Makedonca ... - pa saj tole postaja pravi mednarodni maraton!
Prvi krog končam čisto po načrtih, po moji oceni (glede na tempo posameznih km - če ste pozabili, vas spomnim, da sem štoparico vključila šele po enem kilometru km) kaki dve minuti pod dvema urama. Ker kljub temu, da sem tekla hitreje, kot naj bi tekel moj zajček, in kljub ravni cesti še vedno nikjer pred sabo ne vidim ZdravkaC, se zdaj povsem odrečem temu, da bi ga skušala loviti. Grem dalje v svojem tempu, ki še vedno ostaja tak za končni čas pod 4 ure - dokler ne pritečem v vetrovno območje. Tam pa se počasi neha oziroma se tempo zmanjša preveč, da bi to lahko kasneje nadoknadila.
Vmes ugotovim, da dva maratona v enem mesecu nista nikakršen fizični problem, kajti telo ima dovolj časa za to, da se spočije. Je pa to lahko psihičen problem. Kajti tam, v vetrovnem delu proge, ko se tempo upočasni in postane očitno, da ne bom dosegla ciljnega časa, se začnejo nekje iz ozadja pojavljati misli "kaj pa je to meni treba?" in "pa še na Sladkih 6 sem se prijavila, pa kdo bo tekel 6 ur, jaz že ne!". V glavnem, motivacija je lahko problem. A se zberem in si rečem, da če že ne bom tekla po 4 ure, pa lahko končam vsaj tako, da izboljšam svoj predlanski rezultat z Ljubljanskega maratona (o lanskoletni polomiji namreč ne bi izgubljala besed
). Tako da mi je vendarle uspelo spet najti motivacijo!
In se prepustim teku, tam nekje po 30. km ne gledam več na uro, na kilometrskih oznakah samo še pritiskam "lap" za morebitno domačo analizo, a s tempom se nočem več obremenjevati. Gledam navijače, še vedno jih veliko vpije "Dajmo, Špela!", vidim ogromno znanih, nekatere znane spregledam, pa jih potem, ko sem že mimo, spoznam po glasu, nekatere sploh spregledam (pa se mi zvečer javijo na twitterju, da so me videli in navijali) - to je spregledam to, kdo so in da jih poznam, medtem ko mi njihovo navijanje ne glede na to daje dodatno energijo in veselje!
Okrog 34. km iščem Katarino in Igorja, dva soplavalca, ki sta rekla, da bosta nekje tam. Ne vidim ju - pa grem dalje. Potem pa mi malo pred prihodom na Dunajsko prideta nasproti na kolesih!
Zelo se ju razveselim. Nekaj km mi tako delata družbo s tem, da me zamotita z zgodbicami o kolesarjenju, surfanju in tako naprej, meni pa Dunajska v drugo zaradi tega subjektivno mine še hitreje kot v prvem krogu (čeprav sem objektivno v drugo potrebovala več časa). Hvala vama!
In že je tu zadnji km. Presenečena ugotovim, da mi je kljub vsemu ostalo še dovolj moči za pospeševanje. Pospešim in prehitevam.
Ob navijanju publike se to zdi prav otročje lahko.
Med publiko iščem in vidim mnoge znane obraze - pa raje ne bom naštevala, ker se zna zgoditi, da bom na koga pozabila, čeprav sem ga videla! Že je tu Kongresni trg, pospešeno stečem v cilj (in prehitim še enega tekača
) in slišim uradnega napovedovalca reči, da je v cilju "novinarka zunanjepolitične redakcije Radia Slovenija"!
(Gospod Filli, dobim kakšno nagrado za takšno reklamo?
)
V cilju me že čaka Kairos.
Tudi moja mama je tam, pa brat, ki je fotografiral tekače in med njimi tudi mene, vendar sploh ni vedel, da sem to jaz, dokler ni ob sebi slišal ene punce, ki je navijala zame.
Počasi se odpraviva domov, v vročo kad.
Letošnji Ljubljanski maraton je bil vsekakor eden lepših tekov sploh. Vzdušje je bilo enkratno in navijači izjemni!
Tole s Timingom pa je žal črna pika ... Ampak - ne bi o tem, to je druga zgodba, ki ne paše v moje subjektivno doživljanje maratona. Se pa zelo strinjam z vsemi kritikami!
Sramota na vsakem vaškem teku bi sedaj že imeli rezultate 
