Odkar sem pri forumu, se mi dogajajo stvari, ki se mi v življenju še niso dogodile in delam stvari, ki jih v življenju še nisem naredil. Ena takih se mi je zgodila na včerajšnjem teku. Naredil sem nekaj, kar nisem zmogel niti takrat, ko sem bil v najbolj gibčnih letih in sem bil prepričan, da česa takega ne bom nikoli zmožen. Toda na teku se vedno dogodi kaj nenavadnega, čeprav po sili razmer. Ampak, pojdimo po vrsti.
Čeprav ni bilo preveč mraz, je rezek severni veter ustvarjal vtis precejšnjega mraza. Ker pa je sonce sijalo tako vabljivo in kazalo, da je že bližje pomladi kot zimi, mi ni bilo težko odločiti se za tek. Ker pa sem se počutil bolj melanholično, sem se odločil za tek po bolj samotnih gozdnih poteh, ki pa so skrivale svoje pasti. Večinoma so bile ceste suhe, le tu in tam je bil kakšen desetmetrski odsek popolnoma leden. To so bili ostanki taljenja snega na višjih pobočjih, ki so v času sončeve talilne moči, iz snega pritekali na cesto in se preko noči strdili v gladko ledeno površino.
Tek mi je dobro šel od nog, koraki so postajali vedno bolj dolgi in hitri, razpoloženje pa je pripomoglo, da sem se zazibal v sanjarjenje. V mrzlem zimskem jutru, ki ga je še bolj hladil precej močan veter nisem čuti mraza, toplota, ki jo je oddajalo brezhibno delujoče telo je pripomogla k odličnemu počutju. Kot nalašč za meditiranje in čas mi je tekel, ne da bi vedel da se sploh kaj premika. Dokler nisem še ves v sanjarjenju z vso brzino, ki jo zmorem in z vso težo, ki jo imam, z dolgimi koraki naletel na ledeni odsek ceste, na drsalnico, vredno umetnega drsališča.
Meditacija še ni povsem popustila, tako da sem imel občutek kot v risanki o palčku Smuku. V kolku je najprej nekaj počilo, pod podplati je zašumelo, v grlu je nekaj zaklokotalo in v glavi se je nekaj zabliskalo, preden sem ugotovil, kaj se dogaja. Ena noga mi je ušla naprej, z drugo sem zaviral zadaj in obstal v položaju, ki ga ne zmorejo niti nekateri umetnostni drsalci. Na sredi ceste sem obsedel v položaju špage in z obema povsem razkrečenima nogama na široko počez zasedal vso cesto. To je bila moška špaga, eno nogo naprej, druga nazaj, ženska špaga je za devetdeset stopinj drugačna, ena noga levo, druga desno. To sem najprej razmišljal, ko sem ugotovil v kakšnem položaju sem. Potem mi je padlo v glavo, da kaj takega še nisem nikoli naredil. Naslednja misel je bila, kako bom vstal. A najprej sem se nekaj minut občudoval v pozi, kakršno je komaj zmogla Nadia Comaneci v njenih najboljših letih.
Ko sem tako zasedal vso gozdno pot, je zaradi mene moral ustaviti kombi, ki je peljal gozdne delavce na delo. Nekaj jih je izstopilo in eden je dejal: »Dobar s, fotar!« Žalostno sem ga pogledal in rekel: »Kr mat mn reč!«, saj je bil sedaj moj največji problem, kako naj vstanem. No, s skupnimi močmi gozdarjev, ki so me občudujoče gledali, sem se spravil na noge, potipal kosti, koščice, kite in mišice, če je vse na svojem mestu in hitro tekel dalje. Gozdarji so mi ploskali, pa tudi sam sem bil zadovoljen, saj sem prvič v življenju napravil razkreko s povsem razširjenimi nogami, po domače in strokovno, napravil sem špago. Tega ne bi bil zmožen, če ne bi vsak teden dvakrat treniral v fitnesu. Še en tek, ki mi bo za vedno ostal v spominu kot svojevrsten podvig.
