Zadnje novičke

[lojzeP]

Ampak zvečer, ko pridem iz fitnesa, vam raje ne povem, kaj vse je moje majhno telesce sposobno konzumirat .....

Živjo Tjaša !

Pa, daj ti malo manj jamraj tukaj ! Bodo ljudje mislili, da resno misliš !!!

Ti kao, da imaš edina prebliske po prihodu s finessa domov, a ?

Povsem logično je, da človek, ki v razmeroma kratkem času ( cca 1 ura / cca 800 kalorij, ob ne prevelikem naporu; najboljša poraba kalorij sicer pri 60 - 70 % max. srčnega utripa ) izgubi večjo količino človeku potrebnih snovi, le-te želi čimprej tudi nadomestiti. Večkrat govorimo o pozni uri, ko po nekih kriterijih ni več pametno pretirano uživanje hrane.

Pa vendarle - telo bi ( mora ? ), glava ne bi ( ne sme ? ).

Večna težava med tem, kar je dobro oz. koristno, in kaj je prijetno.
Moje mnenje je, da naredi, kot tebi najbolj ustreza. Kriteriji, ki smo jih izoblikovali, so pač taki kot so. Naj ti ne bo glavna preokupacija, kaj si drugi mislijo o tebi - bodi to kar si.
Sedaj, ko dalj časa zdraviš LASTNO poškodbo - te je kdo kdaj peljaj k zdavniku, priskrbel ustrezna zdravila ali drugače pomagal ?
Čemu pa sedaj tako razmišljanje - ne spremeni se, kajti tako te imamo radi.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se včasih prav "napokam", ko pridem ob cca 21.30 domov s fitnesa.
Ekstaza lastnega zadovoljstva je bila "piksna kozla" in vrečka čipsa - tavečja, da ne bo pomote. Z užitkom sem vse "kresnu" ( ni bil le enkraten dogodek ), kajti vedel sem, da bom šel drugič še raje na trening, in imel še večjo obvezo, da se dobro prečistim.

Sicer pa so ena boljših hranil za regeneracijo rozine. Sam jih precejkrat jem v kombinacii z indijskimi oreščki. Problem je, če človek nima mere - pest vsakega naj bi zadostovala, da je telo po cca 8 urah regenerirano.

Moje skromno mnenje tudi je, da s tekom ni možno ne vem kako shujšati - telo se le preoblikuje. Potreba po hrani pa bo ostala - kdor troši, mora tudi nadomestiti, scer so poškodbe realnost.


Sicer pa je tu govora o NEkajenju

Glede Lučovega "uspeha" sem bil obveščen že zelo kmalu, ko se je zadeva začela dogajati, in kljub prvemu "odstopu" verjamem, da bo končni uspeh pravi, in na zadovoljstvo vseh.

[Vlajko]

.... zdaj ponovno tiščim glavo v hladilnik. Ž R E M! ....

Tjaša, sicer te še nisem uspel osebno spoznati, vendar ob branju tvojih postov (nobenega še nisem izpustil) vidim v tebi zelo, zelo pozitivno in močno osebo .

Dober nasvet ti, sicer, zelo težko dam, ker smo si med seboj preveč različni, da bi bil za vse rešitev "le en recept".
Pa bom vseeno poskusil, mogoče ti bo spodnji stavek zvenel kot šala, pa ni:
Neka moja kolegica je to zelo uspešno rešila tako, da je na svoj hladilnik obesila zrcalo,....resno

pies: Upam, sa se vidimo vsaj v Sežani.

[Barb]

Tjaša
...če ti bo kaj lažje ..........ob prebiranju teh post-ov je izginila cela škatla piškotov
....pa se imava zato še vedno radi, a ne

p.s.:aja,pa doma sem sama, da ne bi kdo mislil,da mi je kdo pomagal

[bigfrik]

Kaj bom pa jest zdej jedu???

[Barb]

Kaj bom pa jest zdej jedu???

Šel boš k Tjaši v Litijo in ji boš pokazal, kaj se to pravi jesti, ampak jesti z užitkom, pri tem pa se zraven vsega povsem nič obremenjevati.
Pa še ostati trlca

Tjaša,posodim ti ga ,ampak sam mal,...tok, da poje kaj namesto tebe.

[Tjaša]

Ma, dragi moji, vas mam rada, da je kaj! Takega odziva pa nisem pričakovala! Ampak vas moram mal pokomentirat (ha, ha, Lučkota spet ni doma – okupacija računalnika PRESS):

Pa, daj ti malo manj jamraj tukaj ! Bodo ljudje mislili, da resno misliš !!!

Lojze, jaz čist resno mislim in nič ne jamram – iščem rešitev. In ne ti meni pri 1,90 o veliki vrečki čipsa in kozlu, pa 800 kcal/h, malo morgen! Prvič se žrtje teb pri častitljivi višini nikjer ne pozna, kar pa se kalorij tiče, jih jaz samo pri teku, na maksimalnem pulzu skurim 500, na kolesu pa le sramotnih 300!!! Kar pomeni en nedolžen sendvič, požrem pa 3, pa ne nedolžne!!!
Sicer pa moje žrtje definitivno tiče nekajenja – drgač bi enga ali pa dva pržgala, pa nehala sanjat o sendvičih in čem še bolj bogokletnem.

Neka moja kolegica je to zelo uspešno rešila tako, da je na svoj hladilnik obesila zrcalo,....resno

Vlajko, a ti to misliš, da bi se morala jaz gola sprehajat po hiši… no ja, včasih, zdej pa ne več – pa močno dvomim, da bi zaleglo. Veš, ko imam jaz potrebo po dobrotah v hladilniku, dobim moč laserskega pogleda kar skozi hladilnik in sem prepričana, da tudi špegu ne bi nič pomagu! Pa vseeno hvala za dobro voljo! Takšne finte pridejo v poštev, ko vse drugo nima učinka! Bom pa za vsak slučaj vseeno obesla na hladilnik križ, pa še česen, mogoče pa bo... Čeprav jaz še vedno računam na tek - tudi na Sežano, da se spoznava!

...če ti bo kaj lažje..........ob prebiranju teh post-ov je izginila cela škatla piškotov, ...pa se imava zato še vedno radi, a ne

Barbi, a se ti mal hecaš z mano? Kot prvo je čist vseeno, tud če požreš tri škatle piškotov sama Dokler za teboj komentirajo kako lepo tečeš , da ne govorim o strečingu , ko moškim naraste testosteron do brade , ženske pa od zelene zavisti shujšamo vsaj za eno kilo! Seveda se imava radi, saj si sonček, če pa boš še naprej takšne klatla, se pa ne bova več imeli! AMEN

Tjaša, posodim ti Bigfrika, ampak sam mal,...tok, da poje kaj namesto tebe.

He, he, veš enga tazga že imam doma, ti boš pa še vidla, kaj za družinski proračun pomeni, če imaš v hiši termite! Je pa tko, če bi v trenutku mojega napada žrtja kdo želel meni najbolje in me skušal ustaviti pred usodnim dejanjem, garantiram, da ne bi preživel , še Lučko s svojo eskadrilo ostaja v defenzivi!

No, družba, v tem je bilo veliko heca, jaz pa imam RESEN PROBLEM in prosim tudi za RESNO POMOČ!

Pozdravček,

[Barb]

Barbi, a se ti mal hecaš z mano?

Čist nič.
Ker dober vem kak občutek je, ko zaradi poškodb ne moreš teči, tek po hrani pa ti ostane. Draga moja, doživljala sem to zadnjih nekaj mesecev.

.... da ne govorim o strečingu , ko moškim naraste testosteron do brade , ženske pa od zelene zavisti shujšamo vsaj za eno kilo!

lahko se pa zmenva, pa pridem jaz v Litijo delat streching, in če zgornje drži, boš ti hujšala že zaradi tega ker me boš gledala

Drugače pa Tjaša, dokler ti ne bo preskočil "kolešček" v tvoji glavi, ki ti bo rekel:"Halo Tjaša, tkole se pa res ne bova šla več naprej , kako boš pa tekla čez dober mesec v Sežani, če ne boš zadovoljna sama s sabo, in se boš med tekom ukvarjala samo še s tem, namesto, da bi bila pozorna na dihanje,.......do takrat draga moja, đabe vsi naši posti "

Zdej pa raje pojej eno banano, da se mal pomiriš hkrati pa tudi posladkaš.
Če ti pa paše, pa zaradi mene dodaj tudi kepico sladoleda.

Pa zbij si iz glave , da je to zaradi kajenja.Če ti ne bi hotela, bi ti lahko veš skozi kaj notri tiščali.

[lojzeP]

Ma, dragi moji, vas mam rada, da je kaj
....., jaz pa imam RESEN PROBLEM in prosim tudi za RESNO POMOČ!

Najprej o kalorijah.
Verjetno nisi spregledala, a največja poraba kalorij je na cca 60-70 % max. srčnega utripa ( kako ga določimo sigurno veš ).

Resen problem, draga Tjaša, boš morala rešiti sama, kajti vsi dobronamerni namigi, in ne vem kakšna ekspertna dognanja ti ne bodo pomagala, če ti, in samo ti, tega ne boš hotela - vsa skrivnost se skriva v tvoji glavi.

[mojcej77]

Evo še mene!
Tjaša, saj bi ti pisala na ZS, samo mi je boljše tako, ker mogoče nisi edina, ki se s tem ubada.
Naj ti samo namignem, da sem za rojstni dan od znanke za darilo dobila cd, na katerem je posneta oddaja "Polnočni klub" izpred treh, štirih let; tema: motnje hranjenja, med gosti sem bila pa tudi jaz. Moj tedanji problem? Kompulzivno prenajedanje z bulimijo. Sedanji? Strah, da bi se vse ponovilo s kombinacijo čustvenega hranjenja. Ali kako bi temu rekla. S tem mislim, da imam kako potrebo, ki pa se včasih manifestira v lakoti. Lahko sem žejna - pa mislim, da sem lačna. Lahko mi je dolgčas - pa mislim, da sem lačna. Lahko sem pod stresom - pa mislim, da sem lačna.
Pri tebi gre verjetno za kombinacijo prenehanja kajenja - faktor številka ena - cigarete dokazano zmanjšujejo apetit, prav tako so bile nadomestilo česa, kar ti manjka - pa se zdaj manifestira v lakoti.
Faktor številka dve - po fitnesu je logično, da ti manjka "futr" - tako da ga je treba pač pojest. Najti moraš samo zadevo, ki bo čimbolj zdrava, hkrati pa te bo čimbolj nasitila. Predlog:sajde, suho sadje in oreški. Zdravo je, nasiti, pa še dalj časa traja, da zadevo konzumiraš.
Faktor številka tri - morda si organoleptik. Ali kako se že reče. To naj bi v grobem pomenilo, da rada okušaš zadeve...si kot "veverica", rada grizljaš in tako naprej...(imamo recimo vizualce, pa tiste ki si zadeve zapomnijo po zvoku, pa po vonju....). Zato se morda tudi manifestira kaka neuresničena potreba v lakoti. In ne recimo v tem, da bi kar naprej rada ummm...recimo...kidala sneg...
Mogoče si samo utrujena. Zelo, zelo verjetno.
Prenehanje kajenja je stresna zadeva. Fitnesiranje tudi. Tvoja poškodba prav tako. Kako spiš? Kako je sestavljen tvoj dan? Preveč po urniku? Premalo po urniku?
Mnogo tega je. Najbolje je, če o tem razmisliš med tekom.
Mogoče je vredno razmišljati v tej smeri, ko se vračaš s fitnesa: če imaš dosedanji vzorec: jooooooooj, kolk sm lačna...ne spet, no...ne smem jest!šit kolk je že pozn!!!!
Poskusi z: jooooooooooj, kolk sm lačna! kolk sm bla pridna!...kaj bom prigriznila? mmmmmmmmm....kaka fajn energijska solata, pa pol malo grickanja....neki zdravega....mogoče kar Lučkotov uhelj....mmmmmmmm

lp,

m

pies: če ste še kaj zanima, ti kr!!!

[Tjaša]

Mojčeca, srce si!

Prav tovrstno pomoč sem hotela. Ne da bi druga mnenja dajala v nič, vendar ljudje, ki nimajo problemov prehranjevanja, tovrstne težave težko razumejo.

Naj za primer navedem današnji dogodek v službi:
Mama 23 letne hčere je klicala v službo, da je ne bo, ker je hči v bolnišnici. Ko sem jo vprašala kako je s hčerjo, mi je v trenutku šibkosti v solzah zaupala, da je zaradi bulimije padla v komo (popolna dehidracija, odpoved ledvic, jetr...) in je vsa obupana zmajevala z glavo, kako da ona tega ni opazila. Princip zanikanja, pa tudi umetnost prikrivanja vseh simptomov obolelega

Prav zato sem napisala moj post tako odkrito, da bi morda še kateri od nas tekačic pomagal s priznanjem podobne težave. Pot k rešitvi je, da si problem priznaš, se z njim soočiš in ga s prodobivanjem ustreznih informacij skušaš tudi reševati.
Vse, ki imate podobne težave vam povem, da so vsakršne diete neustrezne in škodljive in da je problem prenajedanja doživljenjski kot naprimer alkoholizem, odvisnost od drog, pa tudi od cigaret. To so BOLEZNI in ne slabe razvade, kot je še danes uveljavljeno v družbi in pristop odprave je zdravljenje in ne princip "karakterja"!

Mojca, hvala za razumevanje in pomoč!
Pravilno si ugotovila, da je moje prenajedanje čustvene narave zaradi pomanjkanja cigaret (sicer nezavedno) - pa še Lučko je tečen (abstinenčni sindrom), delno nezadovoljstva v službi, študijske obveznosti, ki mi to leto nikakor ne stečejo z veseljem, pa še poškodba, ki mi je v kosti nagnala strah, da bom izgubila vso kondicijo.
Anomalija se čuti tudi po tem, ker sem v strahu pred ponovnim pridobivanjem teže zaradi poškodbe precej povečala (časovno, manj pa učinkovito) treninge, da bi na ta način imela problem "pod kontrolo". Posledica pa je neučinkovitost in utrujenost.

Tako, zdaj grem v knjižnico po ustrezno literaturo. Če bom našla kak pameten odgovor na moj problem, ga bom objavila pod novo temo, in upam, da me Ero ne bo skenslal!

Pozdravček,

[tomaz.zupancic]

Vsaka čast ljudem, ki se na tak ali drugačen način spopadajo z težavami, ki jih pestijo.Eden izmed rešiteljev je tudi tek ali drug način športnega udejstvovanja.Torej med športno aktivnostjo ima človek čas če seveda ne teče hitro, da razmisli najprej o eni potlej pa tudi o drugih problemih, ki ga tarejo.Pri teku se lahko naučiš, da rešiš najprej en problem potem pa še drugega in tako naprej.
Dvigne se ti samozavest in jo tudi nadgrajuješ.
Držim pesti za vse, ki se hočejo dvigniti nad svoj slabi jaz, ki jih mori samo takrat, ko jim gre slabo.
Uživajte v vsakdanjem času že ko se zjutraj zbudite.Veselite se vsakega dne, ki ga doživite in preživite.
Dan je lep, zato naj se na vaših licih pojavi solza sreče!
ČAO!

[runner]

Mama 23 letne hčere je klicala v službo, da je ne bo, ker je hči v bolnišnici. Ko sem jo vprašala kako je s hčerjo, mi je v trenutku šibkosti v solzah zaupala, da je zaradi bulimije padla v komo (popolna dehidracija, odpoved ledvic, jetr...) in je vsa obupana zmajevala z glavo, kako da ona tega ni opazila. Princip zanikanja, pa tudi umetnost prikrivanja vseh simptomov obolelega

jao jao ... kar srh me preletava ... otroci dragi.

Tjaša, da se vrnem na temo.
Jaz sem žrl vse. Samo da sem se basal.
En večer sem z žlico spraznil celo Nutelo. (brez kruha).
Enostavno sem rabil nekaj. Nekaj, da mi da neki okus.
Rabil sem in masno in sladko in KOLIČINO.

Potem pa je želja po hrani sama od sebe izginila.

Seveda - 8 kg je ostalo. No sedaj tudi to gre počasi dol.
Samo sedaj res pazim zaradi JBGNGA holesterola.

Jaz se ne bi preveč sekiral. One thing at the time.

Prvo bom(sem):
- nehal kaditi (nočem več strupov),
- potem hrana (zdravo in holesterol free)
- alkohol (no, ne bom ga čist izključil )
- živčki (samokontrola, TM, gooosfraba :-)

BTW sedaj sem nekje med 2 in 3.

Ko je kriza ... grem teči. Ko je lahkota žrem stiropor (rižove ploščice). Ko se hočem nažirati jem solato. Ko me je strah za holesterol jem tofu. Ko se mi J*BE za holesterol jem tudi meso (pa ne masno). Alkohol mi pa nič ne predstavlja (razen da sem sedaj zadet od dva piva)

Še največ dela bom imel z živčki.

[Barb]

vendar ljudje, ki nimajo problemov prehranjevanja, tovrstne težave težko razumejo.

Tjašaaaa.......povedala sem ti(pa še Lojze), da dokler se sama ne odločiš,......iz te moke ne bo kruha
Veš kaj, mislim,da se po malem vsakemu to dogaja,...samo eni tule na forumu smo pač taki,da to obelodanimo, drugi pa so takšnega karakterja, da pač ne želijo o tem tu diskutirat, ker imajo to za svojo osebno stvar, ki se nas drugih ne tiče.
In prav je tako,......kam bi pa prišli, če bi tule vsi še samo jamral.
Zato se lepo pomiri,....trenutno ti pač paše,.....bo že prišel čas-če boš hotela,...ko te bo minilo, kot je minilo tudi runnerja,...pa še marsikoga.

... pa še poškodba, ki mi je v kosti nagnala strah, da bom izgubila vso kondicijo.

No, če boš imela trdno voljo in boš vztrajna-kar pa vem, da si, boš vse to pridobila nazaj.Zopet, če boš seveda TI HOTELA in zato TUDI NEKAJ NAREDILA.
Poglej samo mene-rekli so mi-kronično vnetje-halo--vsi vemo kaj to pomeni-NE,pa se ne dam, sem si rekla in počasi začela znova.
VSE SE DA, ČE SE HOČE

[Tjaša]

No, takole. Barbi, res hvala za vso prizadevnost, da bi mi bila v pomoč pri premagovanju mojega žrtja.

Vendar ti moram povedat, da tisto kar ti in večina razumete pod »prenajedanje« in kar občasno počnemo kar vsi, niti slučajno ni isto kot »kompulzivno prenajedanje« , ki pomeni kompenzacijo za neizražena in neizživeta čustva kot posledica ranljivosti v otroštvu, iskanje identitete v najstniških letih ali kot substitut za drugo odvisnost.

Res je tudi kot pravite »vse je v glavi«! A verjetno, če bi bilo tako enostavno ukazati glavi, kako naj razmišlja (no ja, razumska polovica že dojema, čustvena pa ne), ne bi bilo smrtnih primerov ali na robu preživetja. Motnje prehranjevanja so resen problem, ki ga je tako kot druge odvisnosti, potrebno reševati celostno in ne z dietami, prepovedmi in zapovedmi. Predvsem pa je pomembno, da sami te motnje ne sprejemamo z občutkom sramu ali družba s stigmatiziranjem (žal, nacionalni šport).

Jaz sem že velika punca in bom ta problem nedvomno rešila, kot že tolikokrat doslej. Pa tudi nič hudega ni, če malo pojamram. Ker pa moja težava sovpada s težavo hčerke moje sodelavke (kot sem že enkrat opisala, je njena bistveno resnejša), se mi je zdelo pomembno, da to glasno PRIZNAM z nekoliko duhovitosti in obelodanim, da to JE PROBLEM. Ne za tiste, ki te težave nimate, in ne zato, da bi tako zelo potrebovala pomoč (vem kje strokovno pomoč najdem) predvsem za tiste, ki si zatiskajo oči in starše najstnikov (med nami jih je kar nekaj), da bodo pozorni na spremembe prehranjevanja pri svojih otrocih in jih vzeli z vso resnostjo.

Saj veste, vse težave se dogajajo drugim, nam ne!

Če bi na TF pod lupo pogledali teh 900 in več članov, ima vsaj 1/3 tovrstne težave, le da jih »odpravlja« (navidezno) s tekom ali drugo vrsto športa. Tudi obsesija s tekom je ekvivalent (koliko kilometrov/dan/ mesec; v kakšnem času; merjenje napredka, … skratka pretežni del dneva razmišljanje o teku). Da ne govorimo o športnicah, pa tudi športniki niso izjeme!

Zdaj nimam časa, ampak slej ko prej odprem novo temo!

[Nataša]

Tjaša, prvo kot prvo: kako naj ti kdo pomaga, če pa si prepričana, da te noben ne razume? In to te sprašujem čisto brez cinizma...Verjemi, da Barb dobro ve, kaj misliš...in Mojcej...in jest, če smo že pri tem. Problemi s hrano so tako grozno razširjeni, da ne moreš verjet. Ampak o tem se zelo malo govori. Sama nočem govort o tem, vsaj na forumu ne. Lahko pa se kdaj dobimo, kaj praviš? In poznam še nekaj ljudi, ki pa bi ti dejansko lahko pomagali. Problemov s hrano se namreč ne da odpraviti ne s hrano in ne s pogovori o hrani, če je pa jasno, da je vzrok drugje. Velika razlika je med željo po hujšanju (ker smo pač opazili, da smo malo pridobili, pa bi radi izgubili ) in po tisti praznini, ki jo je treba zapolnit, ker vsako zrcalo pokaže izkrivljeno podobo.

zdej pa ponikam v temačni svet ZS-jev