- 07 Sep 2014, 20:00
#330240
Vzrok za udeležbo je bila brezplačna startnina. Na tekmovanje sta se prijavila še Indi in grb.
Vstajanje je bilo zgodnje, že ob 1:30, ker smo morali biti na cilju že ob 5h. Seveda brez zapletov ni šlo. Indi se je odločila, da bo po prireditvi šla v Ilirsko Bistrico s kolesom. Ker je razstavila kolo v temi, je izgubila majhno vzmet na osi zadnjega kolesa. Po 15-minutnem neuspešnem iskanju (šivanke v kopici sena), sva odšla še po grba in pravočasno smo prispeli na cilj.
Na cilju, v Livadah, so nas odpeljali v Portorož kjer smo ob 7h pričeli s tekom. Med potjo sem v glavi ponavljal: “Misli pozitivno, misli pozitivno… Teči tako kot znaš, tudi če boš bil zadnji...” Danes se res nisem počutil razpoloženega in sem rabil motivacijo.
Bodoči zmagovalec je močno potegnil naprej. Ko si gledal njega kako teče tempo 3:45, je izgledalo kot da se sprehaja, jaz pa sem za njim bil bitko s samim seboj. S hitrostjo imam pa res težave. Noben problem mi ni teči 20 ur 5:30, karkoli hitreje pa je mučenje. Nekako sem vseeno uspel slediti bodočemu zmagovalcu, sem pa pri prvem klancu ugotovil njegovo šibko točko, klance. Takrat mi je celo uspelo zmanjševati razdaljo in stalno je pogledoval nazaj. Seveda na ravnini nisem imel niti najmanjše možnosti. Izginil je kot kafra.
Na 22. km sem šel na WC (v grm). Že dolgo časa se mi ni zgodilo, da sem šel na WC na tekmi samo enkrat, običajno se mi to zgodi 2, 3-krat pa tja do 10-krat. Zakaj se mi to dogaja še nisem uspel razvozlati. Poskusil sem marsikaj, vendar sem bil vedno neuspešen. Sem pa danes vsaj še 4x imel “krizo” ampak sem bil tako trmast, da nisem zavil, saj veste kam.
Pred Bujami so nas speljali na popolnoma zaraščeno pot in sam sebi sem se smilil, ker na takem terenu praktično nikoli ne tečem in sem občudoval trekerje, ker je to za njih nekaj običajnega. V Bujah mi je uspelo ujeti štart maratoncev in na moje presenečenje sta me v prvih nekaj kilometrih uspela prehiteti samo dva tekmovalca. Kmalu pa so se začeli klanci in pentlje in ovinki in parkrat nisem vedel ali sem po tisti poti že tekel ali ne. Šlo je dol (15%), pa gor (17%), pa spet dol, pa spet gor in to se je eni dve uri ponavljalo. Meni se je zdelo, da klancev ne bo konec. Za nameček pa je teren postajal vse težji. Kamni na makadamu so bili tako zoprni, da nisem mogel razviti svoje “hitrosti”, tako pa sem se ukvarjal kako bom čimbolj varno tekel po klancih navzdol, da si pri tem ne bom zvil noge ali pa telebnil po vseh štirih. Pri prečkanju potoka sem z eno nogo zagazil v mrzlo vodo. Na enih strminah je bilo nemogoče teči. Na 42. km sem bil že 30 minut za svojim načrtom (pod 3. urami), prav tako je imel težave tudi zmagovalec, saj je bil, na moje presenečenje, samo 15 minut spredaj. Mislil sem, da sem za njim že vsaj pol ure. Do Grožnjana smo imeli zoprno 15 km ravnino, ki se je počasi dvigovala. Za nameček pa je bil teren tako slab, posut z ostrim kamenjem, da smo skakali na levo ali desno potko. Tukaj je bil na delu Murphy. Takoj, ko je bila potka lepa, takoj se je začelo kamnje. Ko si skočil na drugo stran, takoj se je začelo kamenje. Ker se je to tako vleklo, je tempo ustrezno padel in nisem vedel ali je bilo to res zaradi terena ali pa sem enostavno crknil. V glavi sem si ponavaljal, da nisem zastonj pretekel na tisoče kilometrov, da bi zdaj vrgel puško v koruzo. saj v bistvu nisem imel težav s pripravljenostjo ampak enostavno nikamor ni šlo. Ali sem sonce omenil? 2 mesece je bilo vedno oblačno, danes pa je bilo nebo brez oblačka. Vročina je dodala piko na i težkim razmeram. Trekerji bi rekli, da to ni bilo nič posebnega, jaz pa vem, da je teči 4:30-5:00 na slabi podlagi muka, ker noge toliko bolj bolijo.
V Grožnjanu sem ujel štart polmaratoncev, najbližji zasledovalec pa je bil 10 minut za mano. Očitno mi je tempo tako zelo padel, da sem izgubil vso prednost, ki sem jo nabral v prvih dveh urah. Ker je bila tam taka gužva, nisem videl nobenih puščic kam moram naprej, sem vprašal dekleta na okrečevalnici. “Levo, levo…” so dejale. Šel sem levo. Po 500 metrih pa so mi povedali, da sem v bistvu šel po bližnjici in si tako za 400-500 metrov skrajšal pot. Pekla me je vest. Nazaj nisem hotel, tudi če me diskvalificirajo. Edino kar sem si rekel, da če bo tretjeuvrščeni za mano manj kot 5 minut, mu bom podaril uvrstitev. To se seveda ni zgodilo, tako da imam čisto vest. Itak ni bila moja napaka. Jaz sem vprašal osebje ti pa so me poslali na napačno pot. Tako in tako se ne bi mogel prebiti skozi skupino ljudi, ker je bila gneča zaradi polmaratoncev in štafet zelo velika in si ne predstavljam, kako bi se prebil skoznje.
V glavnem, od tukaj pa je mi je šlo kot po maslu. Brez težav sem odtekel zadnjih 21 km. Tempo sem imel brez težav pod 5. Na vsakih 10 km sem pojedel en gel, pridno sem skakal iz leve na desno potko. Kamni. Ponekod so bili kamni tako veliki, da sem moral hoditi, če nisem želel zviti noge. Skozi predore sem hodil, ker je bilo tako temno, da nisem videl svojih nog. V glavnem sem se ukvarjal kako priti do cilja brez zvite noge in hkrati “hitro” teči.
Že dolgo časa nisem tako užival na kakšni tekmi. Celotno traso brez težav lahko uvrstimo v težko kategorijo. Višincev je bilo preko 1100 m. Še prekaljeni trekerji so dejali, da je bilo težko. Ko sem se na koncu pogovarjal z zmagovalcem, mi je dejal, da mu je bilo prav tako zelo težko, sploh v klancih in da je na koncu pogledoval nazaj kje sem, ker je začel popuščati. Meni se je tako in tako smejalo ker sem za njim zaostal samo za 23 minut in to za tekmovalcem, ki brez težav odteče (po ravnem) 100 km v 7. urah.
Grbu je danes zelo dobro šlo. Osvojil je 6.mesto, Indi pa 7. abosolutno in 2. v ženski kategoriji. Naš avto se je na koncu šibil ob dveh srebrnih medaljah. Haha.
Katjo smo zapustili v Kozini, od koder je odkolesarila do Ilirske Bistrice. Očitno se danes še ni dovolj utrudila
Vstajanje je bilo zgodnje, že ob 1:30, ker smo morali biti na cilju že ob 5h. Seveda brez zapletov ni šlo. Indi se je odločila, da bo po prireditvi šla v Ilirsko Bistrico s kolesom. Ker je razstavila kolo v temi, je izgubila majhno vzmet na osi zadnjega kolesa. Po 15-minutnem neuspešnem iskanju (šivanke v kopici sena), sva odšla še po grba in pravočasno smo prispeli na cilj.
Na cilju, v Livadah, so nas odpeljali v Portorož kjer smo ob 7h pričeli s tekom. Med potjo sem v glavi ponavljal: “Misli pozitivno, misli pozitivno… Teči tako kot znaš, tudi če boš bil zadnji...” Danes se res nisem počutil razpoloženega in sem rabil motivacijo.
Bodoči zmagovalec je močno potegnil naprej. Ko si gledal njega kako teče tempo 3:45, je izgledalo kot da se sprehaja, jaz pa sem za njim bil bitko s samim seboj. S hitrostjo imam pa res težave. Noben problem mi ni teči 20 ur 5:30, karkoli hitreje pa je mučenje. Nekako sem vseeno uspel slediti bodočemu zmagovalcu, sem pa pri prvem klancu ugotovil njegovo šibko točko, klance. Takrat mi je celo uspelo zmanjševati razdaljo in stalno je pogledoval nazaj. Seveda na ravnini nisem imel niti najmanjše možnosti. Izginil je kot kafra.
Na 22. km sem šel na WC (v grm). Že dolgo časa se mi ni zgodilo, da sem šel na WC na tekmi samo enkrat, običajno se mi to zgodi 2, 3-krat pa tja do 10-krat. Zakaj se mi to dogaja še nisem uspel razvozlati. Poskusil sem marsikaj, vendar sem bil vedno neuspešen. Sem pa danes vsaj še 4x imel “krizo” ampak sem bil tako trmast, da nisem zavil, saj veste kam.
Pred Bujami so nas speljali na popolnoma zaraščeno pot in sam sebi sem se smilil, ker na takem terenu praktično nikoli ne tečem in sem občudoval trekerje, ker je to za njih nekaj običajnega. V Bujah mi je uspelo ujeti štart maratoncev in na moje presenečenje sta me v prvih nekaj kilometrih uspela prehiteti samo dva tekmovalca. Kmalu pa so se začeli klanci in pentlje in ovinki in parkrat nisem vedel ali sem po tisti poti že tekel ali ne. Šlo je dol (15%), pa gor (17%), pa spet dol, pa spet gor in to se je eni dve uri ponavljalo. Meni se je zdelo, da klancev ne bo konec. Za nameček pa je teren postajal vse težji. Kamni na makadamu so bili tako zoprni, da nisem mogel razviti svoje “hitrosti”, tako pa sem se ukvarjal kako bom čimbolj varno tekel po klancih navzdol, da si pri tem ne bom zvil noge ali pa telebnil po vseh štirih. Pri prečkanju potoka sem z eno nogo zagazil v mrzlo vodo. Na enih strminah je bilo nemogoče teči. Na 42. km sem bil že 30 minut za svojim načrtom (pod 3. urami), prav tako je imel težave tudi zmagovalec, saj je bil, na moje presenečenje, samo 15 minut spredaj. Mislil sem, da sem za njim že vsaj pol ure. Do Grožnjana smo imeli zoprno 15 km ravnino, ki se je počasi dvigovala. Za nameček pa je bil teren tako slab, posut z ostrim kamenjem, da smo skakali na levo ali desno potko. Tukaj je bil na delu Murphy. Takoj, ko je bila potka lepa, takoj se je začelo kamnje. Ko si skočil na drugo stran, takoj se je začelo kamenje. Ker se je to tako vleklo, je tempo ustrezno padel in nisem vedel ali je bilo to res zaradi terena ali pa sem enostavno crknil. V glavi sem si ponavaljal, da nisem zastonj pretekel na tisoče kilometrov, da bi zdaj vrgel puško v koruzo. saj v bistvu nisem imel težav s pripravljenostjo ampak enostavno nikamor ni šlo. Ali sem sonce omenil? 2 mesece je bilo vedno oblačno, danes pa je bilo nebo brez oblačka. Vročina je dodala piko na i težkim razmeram. Trekerji bi rekli, da to ni bilo nič posebnega, jaz pa vem, da je teči 4:30-5:00 na slabi podlagi muka, ker noge toliko bolj bolijo.
V Grožnjanu sem ujel štart polmaratoncev, najbližji zasledovalec pa je bil 10 minut za mano. Očitno mi je tempo tako zelo padel, da sem izgubil vso prednost, ki sem jo nabral v prvih dveh urah. Ker je bila tam taka gužva, nisem videl nobenih puščic kam moram naprej, sem vprašal dekleta na okrečevalnici. “Levo, levo…” so dejale. Šel sem levo. Po 500 metrih pa so mi povedali, da sem v bistvu šel po bližnjici in si tako za 400-500 metrov skrajšal pot. Pekla me je vest. Nazaj nisem hotel, tudi če me diskvalificirajo. Edino kar sem si rekel, da če bo tretjeuvrščeni za mano manj kot 5 minut, mu bom podaril uvrstitev. To se seveda ni zgodilo, tako da imam čisto vest. Itak ni bila moja napaka. Jaz sem vprašal osebje ti pa so me poslali na napačno pot. Tako in tako se ne bi mogel prebiti skozi skupino ljudi, ker je bila gneča zaradi polmaratoncev in štafet zelo velika in si ne predstavljam, kako bi se prebil skoznje.
V glavnem, od tukaj pa je mi je šlo kot po maslu. Brez težav sem odtekel zadnjih 21 km. Tempo sem imel brez težav pod 5. Na vsakih 10 km sem pojedel en gel, pridno sem skakal iz leve na desno potko. Kamni. Ponekod so bili kamni tako veliki, da sem moral hoditi, če nisem želel zviti noge. Skozi predore sem hodil, ker je bilo tako temno, da nisem videl svojih nog. V glavnem sem se ukvarjal kako priti do cilja brez zvite noge in hkrati “hitro” teči.
Že dolgo časa nisem tako užival na kakšni tekmi. Celotno traso brez težav lahko uvrstimo v težko kategorijo. Višincev je bilo preko 1100 m. Še prekaljeni trekerji so dejali, da je bilo težko. Ko sem se na koncu pogovarjal z zmagovalcem, mi je dejal, da mu je bilo prav tako zelo težko, sploh v klancih in da je na koncu pogledoval nazaj kje sem, ker je začel popuščati. Meni se je tako in tako smejalo ker sem za njim zaostal samo za 23 minut in to za tekmovalcem, ki brez težav odteče (po ravnem) 100 km v 7. urah.
Grbu je danes zelo dobro šlo. Osvojil je 6.mesto, Indi pa 7. abosolutno in 2. v ženski kategoriji. Naš avto se je na koncu šibil ob dveh srebrnih medaljah. Haha.
Katjo smo zapustili v Kozini, od koder je odkolesarila do Ilirske Bistrice. Očitno se danes še ni dovolj utrudila

Twitter @tekvsakdan | Letos pretekel 6 PST. | Seznam okrepčevalnic na PST.