Zadnje novičke

[zajc]

Vzrok za udeležbo je bila brezplačna startnina. Na tekmovanje sta se prijavila še Indi in grb.
Vstajanje je bilo zgodnje, že ob 1:30, ker smo morali biti na cilju že ob 5h. Seveda brez zapletov ni šlo. Indi se je odločila, da bo po prireditvi šla v Ilirsko Bistrico s kolesom. Ker je razstavila kolo v temi, je izgubila majhno vzmet na osi zadnjega kolesa. Po 15-minutnem neuspešnem iskanju (šivanke v kopici sena), sva odšla še po grba in pravočasno smo prispeli na cilj.

Na cilju, v Livadah, so nas odpeljali v Portorož kjer smo ob 7h pričeli s tekom. Med potjo sem v glavi ponavljal: “Misli pozitivno, misli pozitivno… Teči tako kot znaš, tudi če boš bil zadnji...” Danes se res nisem počutil razpoloženega in sem rabil motivacijo.

Bodoči zmagovalec je močno potegnil naprej. Ko si gledal njega kako teče tempo 3:45, je izgledalo kot da se sprehaja, jaz pa sem za njim bil bitko s samim seboj. S hitrostjo imam pa res težave. Noben problem mi ni teči 20 ur 5:30, karkoli hitreje pa je mučenje. Nekako sem vseeno uspel slediti bodočemu zmagovalcu, sem pa pri prvem klancu ugotovil njegovo šibko točko, klance. Takrat mi je celo uspelo zmanjševati razdaljo in stalno je pogledoval nazaj. Seveda na ravnini nisem imel niti najmanjše možnosti. Izginil je kot kafra.

Na 22. km sem šel na WC (v grm). Že dolgo časa se mi ni zgodilo, da sem šel na WC na tekmi samo enkrat, običajno se mi to zgodi 2, 3-krat pa tja do 10-krat. Zakaj se mi to dogaja še nisem uspel razvozlati. Poskusil sem marsikaj, vendar sem bil vedno neuspešen. Sem pa danes vsaj še 4x imel “krizo” ampak sem bil tako trmast, da nisem zavil, saj veste kam.

Pred Bujami so nas speljali na popolnoma zaraščeno pot in sam sebi sem se smilil, ker na takem terenu praktično nikoli ne tečem in sem občudoval trekerje, ker je to za njih nekaj običajnega. V Bujah mi je uspelo ujeti štart maratoncev in na moje presenečenje sta me v prvih nekaj kilometrih uspela prehiteti samo dva tekmovalca. Kmalu pa so se začeli klanci in pentlje in ovinki in parkrat nisem vedel ali sem po tisti poti že tekel ali ne. Šlo je dol (15%), pa gor (17%), pa spet dol, pa spet gor in to se je eni dve uri ponavljalo. Meni se je zdelo, da klancev ne bo konec. Za nameček pa je teren postajal vse težji. Kamni na makadamu so bili tako zoprni, da nisem mogel razviti svoje “hitrosti”, tako pa sem se ukvarjal kako bom čimbolj varno tekel po klancih navzdol, da si pri tem ne bom zvil noge ali pa telebnil po vseh štirih. Pri prečkanju potoka sem z eno nogo zagazil v mrzlo vodo. Na enih strminah je bilo nemogoče teči. Na 42. km sem bil že 30 minut za svojim načrtom (pod 3. urami), prav tako je imel težave tudi zmagovalec, saj je bil, na moje presenečenje, samo 15 minut spredaj. Mislil sem, da sem za njim že vsaj pol ure. Do Grožnjana smo imeli zoprno 15 km ravnino, ki se je počasi dvigovala. Za nameček pa je bil teren tako slab, posut z ostrim kamenjem, da smo skakali na levo ali desno potko. Tukaj je bil na delu Murphy. Takoj, ko je bila potka lepa, takoj se je začelo kamnje. Ko si skočil na drugo stran, takoj se je začelo kamenje. Ker se je to tako vleklo, je tempo ustrezno padel in nisem vedel ali je bilo to res zaradi terena ali pa sem enostavno crknil. V glavi sem si ponavaljal, da nisem zastonj pretekel na tisoče kilometrov, da bi zdaj vrgel puško v koruzo. saj v bistvu nisem imel težav s pripravljenostjo ampak enostavno nikamor ni šlo. Ali sem sonce omenil? 2 mesece je bilo vedno oblačno, danes pa je bilo nebo brez oblačka. Vročina je dodala piko na i težkim razmeram. Trekerji bi rekli, da to ni bilo nič posebnega, jaz pa vem, da je teči 4:30-5:00 na slabi podlagi muka, ker noge toliko bolj bolijo.

V Grožnjanu sem ujel štart polmaratoncev, najbližji zasledovalec pa je bil 10 minut za mano. Očitno mi je tempo tako zelo padel, da sem izgubil vso prednost, ki sem jo nabral v prvih dveh urah. Ker je bila tam taka gužva, nisem videl nobenih puščic kam moram naprej, sem vprašal dekleta na okrečevalnici. “Levo, levo…” so dejale. Šel sem levo. Po 500 metrih pa so mi povedali, da sem v bistvu šel po bližnjici in si tako za 400-500 metrov skrajšal pot. Pekla me je vest. Nazaj nisem hotel, tudi če me diskvalificirajo. Edino kar sem si rekel, da če bo tretjeuvrščeni za mano manj kot 5 minut, mu bom podaril uvrstitev. To se seveda ni zgodilo, tako da imam čisto vest. Itak ni bila moja napaka. Jaz sem vprašal osebje ti pa so me poslali na napačno pot. Tako in tako se ne bi mogel prebiti skozi skupino ljudi, ker je bila gneča zaradi polmaratoncev in štafet zelo velika in si ne predstavljam, kako bi se prebil skoznje.

V glavnem, od tukaj pa je mi je šlo kot po maslu. Brez težav sem odtekel zadnjih 21 km. Tempo sem imel brez težav pod 5. Na vsakih 10 km sem pojedel en gel, pridno sem skakal iz leve na desno potko. Kamni. Ponekod so bili kamni tako veliki, da sem moral hoditi, če nisem želel zviti noge. Skozi predore sem hodil, ker je bilo tako temno, da nisem videl svojih nog. V glavnem sem se ukvarjal kako priti do cilja brez zvite noge in hkrati “hitro” teči.

Že dolgo časa nisem tako užival na kakšni tekmi. Celotno traso brez težav lahko uvrstimo v težko kategorijo. Višincev je bilo preko 1100 m. Še prekaljeni trekerji so dejali, da je bilo težko. Ko sem se na koncu pogovarjal z zmagovalcem, mi je dejal, da mu je bilo prav tako zelo težko, sploh v klancih in da je na koncu pogledoval nazaj kje sem, ker je začel popuščati. Meni se je tako in tako smejalo ker sem za njim zaostal samo za 23 minut in to za tekmovalcem, ki brez težav odteče (po ravnem) 100 km v 7. urah.

Grbu je danes zelo dobro šlo. Osvojil je 6.mesto, Indi pa 7. abosolutno in 2. v ženski kategoriji. Naš avto se je na koncu šibil ob dveh srebrnih medaljah. Haha.

Katjo smo zapustili v Kozini, od koder je odkolesarila do Ilirske Bistrice. Očitno se danes še ni dovolj utrudila

[Scooby]

Bravo in čestitke!

A to si imel skrito pripravljalno tekmo za slovensko treking ligo 2015?

[Vreme]

Samo res. Zajc a si šel med trekerje?

[5r002]

Čestitke našim legendam!

[matej712]

Bravo naši ultraši!
(Boljši ste kot košarkaši!)

[grb]

Da še jaz pristavim piskrček

Ideja je padla nekje poleti, ravno ko sem začel razmišljat, da bi se mogoče v tretje podal od Celja v Logarsko dolino. In potem pride zajc na plan s temle "vinskim tekom". Kot nalašč za dva abstinenta. In še dodatni razlog: Ni štartnine Tako sta se v glavi začeli boriti dve ideji in prevladala je tale abstinenčna. V Logarsko sem šel na izlet že dvakrat in tretjič dejansko hočem rezultat. In letos dvomim da bi ga bil sposoben, ker bi se verjetno moral lotiti nekako planiranega treninga vsaj kaka dva meseca prej. In ker dandanes ni nobena stvar več zastonj, je zmagala Parenzana. OK, če sem čist pošten, ne samo zato ker je bila zastonj. Veliko je pripomogla tudi trasa, kjer še nisem tekel in ki je po pripovedovanju čudovita.

V soboto se je med jutranjim tekom pojavila dilema, kaj obut. Ali stare "razlupane" superge, kjer je podplat že precej tanek, kar bo na makadamu Parenzane znalo bit problem, ali bolj "krampaste" adidaske z GoreTexom. Glede na vremensko napoved je kazalo, da goretex nekako ni najboljša ideja. Bom še malo premislil tekom dneva. Zvečer je bilo treba pripravit še malo hrane. V multipraktik vržem piksno fižola, piksno tun, žlico tahinija, limonin sok in nekaj začimb. Ravno prav mase za 4 tortilje, kjer dodam še izkoščičene olive. Poleg tega še nekaj banan, breskev in študent futra. Sicer so zagotovili da bodo okrepčevalnice na vsakih 5 km, ampak sem vseeno planiral zatlačit v pas dve vrečki študentfutra za vsak slučaj.

Ura je zvonila ob 2:00, ker je bil ob treh planiran odhod. Sledi klasičen obred praznenja črevesja, če se nekoliko poetično izrazim. Za zajtrk zelenjavni smoothie s proteini. Polovica ga gre v termosko za po tekmi. Zmečem še cunje v torbo in v končni fazi vendarle vzamem goretex superge. Zajc in Katja nekoliko zamudita, ker sta zgubila neko vzmet, ko sta razstavljala Katjino kolo. Očitno misli punca po zaključeni ultri še malo kolesarit V Livade smo se pripeljali okrog petih. Ljudi je bilo malo, saj so imele krajše razdalje start kasneje. Na ultramaratonski razdalji nas je bilo vsega 25 prijavljenih. Dvignili smo startne številke, opravili še obisk Dixija, ki je bil ob tako zgodnji uri še deviško čist. Ker se bomo z avtobusom peljali do Portoroža, kjer bo ob 7:00 start, pojem dve tortilji in vzamem eno banano s seboj za tik pred startom.

Pred startom nas je nagovoril še Piranski župan, ki je potem dal tudi znak za štart. Zapičil se je v mojo majico "Mali koraki za velik cilj", kar je potem izkoristila še neka hrvaska sport TV ali nekaj takega in sem moral še razložit, kaj je pomen napisa. Tako da bo šel očitno glas naše službene dobrodelne akcije še prek meje.

S starta smo se seveda zagnali, kot da bi šlo za tek do naslednjega ovinka. Zajc in hrvat Radojković sta bila klasa zase in sta potegnila tako da ju kmalu ni bilo več videt. Za njima se je naredila skupinica osmih tekačev potem jaz v spoštljivi razdalji lepo sam in za mano še preostali. Nekako mi ni bilo do čvekanja, ker sem si na telefon naložil kopico podcastov, ki jih je bilo treba še poslušat. Do slovensko -hrvaške meje, je šlo kar precej hitro. Tri od skupinice osmih sem pustil za sabo že do meje, četrti je odpadel v klancu proti Kanegri. Ko smo pritekli do ceste, ki se spusti do Kanegre, smo zavili navzgor, čeprav gre Parenzana naprej proti Savudriji. Še dobro da je bil sredi ceste kamerman, ker bi jo jaz lepo mahal naprej. Nato smo tekli ob cesti Sečovlje - Savudrija. Po cesti sem se peljal že stokrat, a nikoli nisem opazil, da je za vrsto grmovja vzporedna potka. ko smo prečkali avtocesto smo zavili desno na kolovoz proti Bujam. Za mano je bilo že cca 18 km, okrepčevalnice so bile lepo založene z vodo, neko "cukrasto" pijačo, bananami. Na vsaki sem jedel in pil, poleg tega sem nekako na vsakih 10 km tudi dofilal svoj bidon. Izkusnja s pomanjkanjem vode na zadnji Logarski je bila dobra šola. Tako sem sicer nosil s seboj malo odvečne teža, a vseeno bolje kot ostati sredi ceste s suhimi usti. Vreme je bilo sončno in temu primerne so bile tudi temperature. Na okrepčevalnici nekje okoli 20. km sem dohitel še KAtjo, ki je potem ostala zadaj. Do Buj ni bilo več daleč. Štarta maratoncev sicer ne bom ujel, bom pa verjetno kasneje dohitel tiste najpočasnejših.

Tik pred Bujami, sem dohitel še enega iz skupine, ki je bila pred mano. Mislim da mu je bilo ime Ivan. Glede na to, da se je kar na enkrat pokazal pred mano, je imel verjetno postanek v grmovju. Na okrepčevalnici sem vzel nekaj jabolčnega štrdla in ga pojedel med potjo. Pri zavezovanju superg, mi je Ivan pobegnil kakih 100 m naprej, a sem ga dohitel in tudi prehitel, v klanec od Buj proti Momljanu. Ko se je klanec obrnil navzdol, sva mesti zamenjala. Nekak mi tek po klancu navzdol ni ravno ena izmed najljubših oblik rekreacije. Tako tečeva v razmaku kakih 50 metrov po cesti, ko se gor iz ene zidanice na hribčku začnejo neki dret. Jaz sicer nisem slišal, ker sem imel slušalke. Ivan se je ustavil in očitno je bilo, da bi morala narediti ovinek mimo zidanice. Tako sem bil spet jaz 50 m spredaj. Pri zidanici sem si na hitro zbasal v usta dve rezini pršuta. Visoke temperature za tek pač povzročijo kopnenje zalog natrija in pršut je bil kot nalašč za obnavljanje zalog.

Sledila je "zanka okoli Momljana", ki se je marsikomu zdela povsem nepotrebna. Precej strm klanec v obe smeri in dobro založena okrepčevalnica spet pri neki zidanici. Večje postojanke so bile založene povsem v skladu z imenom teka Sej je kar dobilo kaj za pojest in popit. Kot del proge je bil celo skok čez potok, kjer so se spet zelo dobro obnesle moje goretex superge, ker potok ni bil ravno najožji. Potem pa smo zagrizli kolena v klanec in po nekih stopnicah, dokler se nismo vrnili nazaj na bolj prijazno podlago. Tu sem že prehitel kar nekaj tekačev, ki so startali na maratonski razdalji.

Za seboj sem imel že 42 km, ko se je pod južno od vasi Tribanj začela precej moreče dolga ravnina, ki se je ves čas blago vzpenjala. Ura je bila okrog 11, sonce je pripekalo in nikjer nobene sence. Oči so me pekle od švica, saj se je tudi vetr nekako čudno obrnil oziroma ponehal, tako da je teklo v potokih. Tudi makadamska podlaga je bila polna malo večjih kamnov, tako da je bilo treba ves čas bit precej pozoren, kam si stopil. In da ne omenjam količine istrskega peska, ki se mi je vztrajno nabiral v čevlju. Razmišljal sem že, da bi bil čas da se ustavim in to stresem ven, a potem nisem prepričan da bi se mi v tisti pripeki dalo vstat in it matrat dalje. Tako sem se sprijaznil s še nekaj kilometri refleksne masaže stopal. Moreča ravnina se je počasi končala in približeval sem se Grožnjanu. Tu je bil štart tekačev na 21 km, kar je pomenilo, da imam še 21 km do konca. Na okrepčevalnici sem si privoščil še celo malo umivanja ker so premogli celo vodovod tam pri nekem kravjem napajalniku.

Skozi Grožnjan so progo speljali tako da je šla po moje skozi čist vse ulice v mestu. In te ulice so "tlakovane" s kamenjam razno raznih oblik in velikosti, tako da se laufat praktično ni dalo. Ko pridem iz mesta, tečem po široki makadamski poti, ki se začne spuščat, na kar zaslišim da nekdo nekaj vpije za mano. Zaradi slušalk nisem slišal kaj. Ko se obrnem in snemem slušalke mi en od tekačev z maratonske razdalje vpije, da ne dol, ampak v hrib. Če ne bi bilo njega, ne vem kje bi končal, ker sem falil pot sto na uro. Ko sem zakorakal v klanec, me je zagrabil nek čuden krč v mišico leve noge tik nad kolenom. Sicer je takoj popustil, ampak neka čudna bolečina je ostala in je bila potem vse do cilja na momente precej zoprna. Je bilo pa zanimivo, da je bilo laže teči kot hitro hoditi.

Od Grožnjana do cilja v Livadah mi je bil najleši del proge, saj gre skozi gozd in preko kar nekaj mostov s čudovitim razgledom. Kakih 14 km pred ciljem dohitim še eno hrvaško tekačico, ki je bila pred mano in je hodila proti okrepčevalnici. Spet sem si zbasal v usta nekaj pršuta in sira in "odbrzel" dalje. Tempo je bil seveda precej daleč od brzenja. Na ravninah sem vsake toliko časa malo preveril nazaj, kje je ostala tekačica, ki sem jo prehitel, a je ni bilo nikjer videt. Super. Sem pridobil še eno mesto. Ja pa kaj še. Kakih 8 km pred ciljem je iznenada priletela mimo mene, kot da bi pravkar začela z dirko. Itak da mi ni bilo nič jasno. V zadnjih 8 kilometrih me je prehitela za 5 minut. Kasneje so mi povedali, da je to neka zagrebška atletinja, ki teče maraton krepko pod tremi urami, tako da je bil tudi moj ego potolažen.

Do cilja sem šel potem lepo v zmernem tempu. Vmes sem si še celo stresel pesek iz čevlja. V cilj sem prišel po 6 urah in 25 minutah, kar je bil zelo spodoben čas in prišel celo do 6. mesta. Zajc je bil seveda že zdavnaj v cilju.Katj ap aje prišla kakih 10 minut za mano. Kakega epskega trpljenja na progi niti ni bilo, zato je zapis verjetno bolj suhoparen kot ne. POčakali smo še na podelitev in se potem pobrali proti domu. Doma je bila na vrsti sanacija. 15 minut ležanja v banji z mrzlo vodo, potem nekaj časa ležanja na hrbtu z nogami v zrak, da odteče vse tista nesnaga ki se v njih nabere. Za konec še malo konjske masti in mislim, da bi moralo bit vse OK.

[zz topka]

[spela*]

Čestitke vsem trem za tek, zajcu in grbu pa tudi za odlični poročili!

Lepo sta opisala vso muko teka po neurejenem terenu, zaznati pa je tudi prefinjena kritika (sicer upravičena) na račun ne ravno najbolje označene proge ...

Takšna poročila res z velikim veseljem preberem!

Najbolj me je nasmejal zajčev prvi stavek:

Vzrok za udeležbo je bila brezplačna startnina.

Edino nekaj mi iz vajinih sporočil ni jasno: sta vidva kaj zamešala in se temu teku ne reče "wine run", ampak kako drugače? (oziroma: kaj ima z vsem tem opraviti vino?)


Zajc, glede prebavnih težav: si mogoče pomislil, da ti ne ustreza kaj v tvoji prehrani? Kairos je imel take težave, dokler ni izločil glutena, na primer.

[grb]

Edino nekaj mi iz vajinih sporočil ni jasno: sta vidva kaj zamešala in se temu teku ne reče "wine run", ampak kako drugače? (oziroma: kaj ima z vsem tem opraviti vino?)

Ne spela* nič nisva zamešala Da ne bom dolgomišil in slepovezil je razlaga tule:

http://www.trickeri.org/86-blogs/najava ... zana-magic

[spela*]

Edino nekaj mi iz vajinih sporočil ni jasno: sta vidva kaj zamešala in se temu teku ne reče "wine run", ampak kako drugače? (oziroma: kaj ima z vsem tem opraviti vino?)

Ne spela* nič nisva zamešala Da ne bom dolgomišil in slepovezil je razlaga tule:

http://www.trickeri.org/86-blogs/najava ... zana-magic

Saj veš, da sem se hecala.
Je pa res, da kaj dosti vina očitno nista spila.

[zajc]

V svojem poročilu sem pozabil omeniti, da so bila na vsaki drugi okrepčevalnici predstavljena lokalna vina in gurmanske specialitete. Poti so bile nekje speljane tako, da smo tekli skozi vinograde in mimo vinskih kleti. Tisti "tahitri" nismo imeli časa uživati v dobrotah, počasnejši pa so si vzeli čas in degustirali vina in hrano.

V zadnjem delu so tekle tudi maškare. Meni je bilo najbolj smešno, ko so mimo mene švignili vaterpolisti. Spraševal sem se, če jim je zaradi vaterpolskih kap kaj vroče v glavo. Tudi en ultramaratonec je tekel z lovorjevim vencem, vendar poti ni uspel končati.

Na ciljnem prostoru je bilo možno degustirati nešteto vin, najboljše/najhitrejše maske so bile nagrajene z brezplačnim prevozom z vlakcem po Parenzani, zmagovalca na ultramaratonski preizkušnji, M inŽ, pa sta za nagrado dobila toliko ustekleničenega lokalnega vina kolikor sta bila težka.

Označeno je bilo v glavnem zelo v redu. Na večini križišč so bili prostovoljci, če jih ni bilo, so bile puščice, trakci na drevesih pa so viseli skoraj na vsakih 50 metrov. Meni ni bilo težko najti, ker sem celo Parenzano pred leti pretekel skupaj z Ečotom in Inotom, poleg tega je del poti do Grožnjana speljan tudi po trasi predbožičnega teka od Savudrije do Novigrada, zadnjih 21km pa se je, razen takoj po izhodu iz Grožnjana, nemogoče izgubiti.

[ZdravkoC]

Čestitke našim odlično uvrščenim in ostalim, ki so prišli do cilja ali pa so prej kje odnehali. Trasa je res težka, iz razgibanega teka po makadamu, posutim s kamenjem, prehaja v gorski tek in skoraj treking ... za konec pa odrešilnih 20 km položnega spusta po spet nič kaj prijazni podlagi. Ja, pokrajina pa zares čudovita, mostovi, tunelčki ... razgledi ...

Glede na utrujenost od prejšnjega dne (Celje-Logarska) sem se odločil, da bom zaden. Prijel sem se skupinice in tako nas je šest naredilo večino prve tretjine poti. Seveda sem moral vmes v grmovje in potem se je pričel lov za skupino. Ujel sem svoj tempo, ki mi ga narekuje telo in nadaljeval sem zase. Počasi sem prešteval tiste zadaj in do cilja se jih je nabralo osem. Imel sem dober (beri odličen) občutek.

Proga je bila zadosti dobro označena, okrepčevalnice pa zadosti pogoste in našlo se je za vsakogar kaj. Jaz sem testiral vina na okrepčevalnica, mali požirek in dva kozarčka vode. Po poti sem ujel par maratoncev, ki so imeli že precej kalne oči. Priložnost jih je zapeljala predaleč. Sicer moram reči, da ni nobeden kolovratil, ni jih zanašalo, tekli so super in sploh so bili super tekači.

Največje razočaranje je bil prihod v cilj. Slišal sem glasno žurko in spikerja na odru, ki se je zabaval. Nihče ni bil obrnjen v cilj. Nekaj osebja organizatorja je sedelo na klopi in eden za računalnikom. Nisem vedel niti, če so sploh opazili, da sem v cilju in da na koncu ne bi ostal brez rezultata, sem šel do dekleta, ki je nekaj zapisovala. Sedaj je imela na zapiskih posodo z malico. Pokazala mi je na onega za računalnikom in tako preverim, da sem v rezultatih. Začuden sem bil, da ni bilo spominske medalje, vsaj tistih preluknjanih štoplov, ki so bili enkrat objavljeni na spletni strani. Da bi ti kdo od organizatorjev čestital? niti slučajno. Ni me toliko motilo, da ni bilo tušev, čeprav po 68 km paše malo osvežitve. Zbrko so imeli tudi pri makaronih, vendar to ni bilo nič neobičajnega. Podelitev se je bliskovito odvila, medtem ko sem se umival pri avtu. Kmalu za podelitvijo je ostalo pogorišče na prizorišču, kot po vaških veselicah pred mnogimi leti. Slišati je bilo vzklikanje in sploh precej bolj glasnih ljudi, čemur se dokončno lahko reče Wine Run

Na koncu še skok v morje v Novemgradu in dan je bil skoraj popoln.

[Indi]

Jaz lahko dodam še malo bolj turističen potopis, ker sem med tekom - posebej ob obisku mogočnih vinskih poti - precej časa razmišljala, kako uspešno uspejo promovirat Istro z množico športnih in rekreativnih dogodkov v teh krajih. In ker je v vabilu zabavno pisalo, da je tek namenjen tudi ''onima koji traže čistu zabavu sa dozom rekreacije''.

Zanimivo mi je bilo, da so štart ultre sredi Portoroža organizirali organizatorji slovenskega Istrskega maratona. Na tekih nam medalje pogosto poberejo Afričani, na tem teku je bil štarter Afričan. Usmerjanje po poti po slovenskem delu trase smo - vsaj v naši začetni skupini - prevzeli slovenski tekači, na hrvaškem delu so se bolje znašli hrvaški Istrani. Prva dva, ki sta tekmovala med sabo, sta bila Hrvat in Slovenec, Rečanko Ingrid je spremljal Slovenec Andrej, jaz sem na začetku tekla z Istranom Ivanom (ki se udeležuje naših Bistrških tekov ). Saj potem smo se razformirali, a se še naprej srečevali v podobnih mednarodnih kombinacijah.

Fajn so mi bili postanki v vinskih kleteh kjer sem povsod probala kako specialiteto, saj takrat ko sem jaz pritekla do njih, sem bila v glavnem edina tekačica in bi jih verjetno užalila, če ne bi nič vzela. Kombinacije vina in kokakole se mi je zdela dobra iznajdba, čeprav s tem pa mogoče sem užalila vinarje. Fajn so mi bile tudi one točke na poti, kjer so bili bobnarji in zabave s harmoniko - sem avtomatsko začela malo hitreje teči. Super vzdušje je bilo v turistov polnem Grožnjanu. Lepo mi je bilo videt kolesarje na Parencani, čeprav se meni ta pot zdi bolj primerna za tek kot za kolesarjenje, ker za gorske kolesarje je premalo gorska, za one s treking kolesi pa preveč gorska. Pogosto smo videvali tudi označbe nove evropske peš poti E12 in seveda Istarskega Planinskega Puta in ob tem sem večkrat pomislila, kako težke morajo biti spomladanske istrske stotke.

Teči mi je bilo najtežje nekje na sredini, ko so mi one res pogoste dobro založene okrepčevalnice verjetno malo zmešale ritem, ko je moralo biti sonce najbolj močno, pa še maratonce sem začela srečevati in se jih trudila prehitevati, kar je bilo verjetno včasih prehitro.

Dogajanje v cilju mi je bilo super - dosti družbe za klepetanje, obložene mize, živahno dogajanje na odru, prijetno gretje sonca. Šele tam sem izvedela, da so soorganizatorji prireditve tudi Slovenci in da bo tekma naslednje leto mogoče potekala v obratno smer. Je pa meni na ta idiličen jesenski sončen dan manjkalo ... kopanje oz. umivanje v morju. A bom to že nadomestila.

[spela*]

Čestitke tudi Indi in Zdravkotu!

[Vreme]

Največje razočaranje je bil prihod v cilj. Slišal sem glasno žurko in spikerja na odru, ki se je zabaval. Nihče ni bil obrnjen v cilj. Nekaj osebja organizatorja je sedelo na klopi in eden za računalnikom. Nisem vedel niti, če so sploh opazili, da sem v cilju

SE vidi, da nisi navajen med zadnjimi prihajati v cilj. Kar na veliko tekih je tako Ampak mene to nikoli ni ganilo, še manj razočaralo.

Sicer pa en globok poklon. Dve ultri v dveh dneh