Množica 30.000 tekačev in baje skoraj milijon navijačev, sončen in topel jesenski dan, za povrh vsega še svetovni rekord - vse to smo doživeli udeleženci 41. berlinskega maratona. Ki smo v Berlin prišli vsak s svojo zgodbo, vsak s svojimi cilji. Prav zanimivo bi bilo izvedeti nekatere zgodbe - na primer tistega, ki je tekel z majico "I would do anything to get away from my wife and children".
Oditi na tak dogodek z Vitezi dobrega teka da vsemu skupaj še dodatno dimenzijo.
Avtobusni kontinent dobro oboroženih viteških tekačev in njihovih podpornikov je iz Ljubljane odrinil v četrtek zvečer.
Po dolgih nekaj urah mirne vožnje, med katero tokrat nismo bili deležni policijske kontrole sredi noči nekje na nemški avtocesti (za to, da so nas spustili, je bilo nemškim policistom kasneje zagotovo še žal
), smo v Berlin prišli v petek zjutraj. Po obveznem zajtrku je bila naša prva postaja olimpijski stadion, ki je skupaj z bazenom in drugimi objekti zares občudovanja vreden kompleks.
Ob prevzemu startnih številk smo začutili nekaj maratonskega vzdušja. In nekoliko izpraznili svoje denarnice, vsaj nekateri. Ja, treba je bilo kupiti novo garderobo za tek, ne?
Popoldanski sprejem na slovenskem veleposlaništvu v Berlinu je minil v nekakšnem ... hm, srednjeameriškem vzdušju. Ker je Jure Košir - na veliko žalost našega Rolbeka - veleposlanici naročil, naj nam pred maratonom nikar ne ponudi kranjskih klobas in podobnih mastno-mesnih zadev, smo se lahko do sitega najedli banan in se okrepčali s čokoladicami in sadnim sokom. Mislim, da Rolbek tega incidenta še zdaj ni prebolel, še posebej, ker krivca - Jureta - na tem sprejemu sploh ni bilo! Si morete mislili?!
Kaj je preostanek Vitezov počel v petek zvečer, ne vem.
Krožijo le govorice o tem, da so morale gostilne naročiti nove zaloge piva iz Oktoberfesta, saj ga je v Berlinu zmanjkalo.
Nekateri smo šli kar kmalu v hotel. Počivat.
Naj namreč povem, da sem v Berlin prišla precej slabe volje
in sem se zaradi viroze, ki me je doletela kakih 10 dni prej (in do takrat še ni minila) psihično pripravljala na možnost, da bom berlinski maraton spremljala kot navijačica.
Povrh vsega sem se pri izkrcavanju prtrljage iz avtobusa z glavo z vso silo udarila v strop prtljažnika,
po čemer mi je v hipu zrasla nova, boleča glava (po mrzlih obkladkih se je na srečo kmalu zmanjšala).
Moje počutje tudi naslednji dan, v soboto, ni bilo dosti boljše. Ob ogledu startno-ciljnega prostora nisem začutila nobene treme, pač pa le utrujenost, zaradi česar mi je bilo vse skupaj odveč in bi šla najraje spat.
V soboto dopoldne smo si med drugim ogledali kupolo nemškega parlamenta, nekateri pa so imeli srečo, da so si lahko ogledali tudi njegove kletne prostore.
Kako naj bi vedeli, da naši nemški zavezniki v Natu od nas pričakujejo, da jih bomo pred vsiljivci v njihovih državnih institucijah branili neoboroženi?
Kako so večer preživeli drugi sotekači, spet lahko le ugibam na podlagi številnih govoric.
S Kairosom
sva v hotelu po ogledu polovice enega dela serije "Stipe u gostima" (za 24 ur sva zakupila internet) kmalu zaspala.
V nedeljo zjutraj je bilo treba zgodaj vstati. Moje počutje je bilo takrat dobro
in tako dilem, na kakšen način se bom udeležila tega maratona, ni bilo več.
Kaj naj povem o samem maratonu? Da je bil dolg 42,2 km, že veste.
No, v resnici je bil še malo daljši, saj dvomim, da je - razen prvih - kdor koli tekel po idealni liniji. Tek v taki množici še 29.999 tekačev in tekačic (kolikor jih je poleg mene prišlo v cilj) je kar naporen. Prehitevanje je zelo oteženo, in to ne le v prvem kilometru ali dveh, pač pa tako rekoč do cilja. Sploh ob tem, da tekači vijugajo, pa da številni tečejo s slušalkami v ušesih in te, ko jih opozoriš, da jih prehitevaš, sploh ne slišijo, pa stopijo tik pred tabo. Ja, en padec sem tudi videla - videl pa ga je tudi tekač pred mano in se ustavil, tako da sem se v zadnjem hipu umaknila in se s tem izognila še enemu (tokrat svojemu) padcu. Zaradi tega sem večkrat pomislila, da je pravzaprav lepše teči v Radencih in v Ljubljani, kjer imaš v drugem delu proge na voljo celo cesto.
Majhno travmo mi je povzročala skupina zajčkov s ciljnim časom 4 ure. Ko so me dohitevali in tudi prehiteli, sem pomislila, da bom morda ravno za las zgrešila svoj ciljni čas.
Ko sem ugotovila, da tečejo prehitro, sem se potolažila, ampak čisto mirna pa še vedno nisem bila.
V zadnjih kilometrih, ko maraton postane najtežji, sem iz množice ob progi zaslišala svoje ime - in prepoznala svojo navijačico Nikolino.
Nikolina je moja hrvaška kolegica, ki jo po nekem spletu okoliščin srečujem v raznih delih sveta. Ko sem bila pred leti v Dublinu, sem se v tiskovnem središču skoraj dobesedno zaletela vanjo
(pozneje sva skupaj degustirali irska piva). In zdaj, ko sem bila v Berlinu, je ravno v tem času ona tja prišla za dva tedna na izpopolnjevanje nemščine.
Zadnjih nekaj 100 metrov je najdaljših na celotni progi. Ugotavljam, da se da Einsteinovo teorijo o relativnosti prostora in časa dokazati tudi pri hitrostih, ki so precej nižje od svetlobne. Z lahkoto.
Pa vendar - končno je tu cilj!
In kaj je prva stvar, ki jo pravi maratonec ali maratonka stori po prečkanju ciljne črte (in nasmehu za kamere)? Seveda, pogleda na uro!
Moja ura kaže, da mi je cilj - pod 4 ure - uspel! In to ne glede na virozo in ne glede na sto drugih izgovorov, ki sem jih pripravila za vsak slučaj.
Po tuširanju se odpravim na zbirno mesto našega kontingenta pred parlament, kjer dam izjavo za javni radio
in javno televizijo
(da enkrat vidim, kako je biti na "drugi" strani mikrofona) in se prepustim toplim sončnim žarkom.
Dokler v cilj zmagoslavno ne pride še moj Kairos.
In potem se počasi odpravimo v domovino ...
Po sprejemu smo šli na kratek sprehod po mestu in potem v hotel.