Živjo!
V tretje gre rado, upam, da mi zdaj končno uspe

.
Do zadnjega dne nisem vedela, če bom lahko šla na Valvazor,...v službi gužva, delovne sobote, tud v hribe nisem kej dosti hodila

. Potihoma sem se odločila, da bi poskusila 24-urno varianto, pa bo kar bo.
Na srečo sem bla v soboto frej, tako da sem že v petek zjutraj ob 5h imela vse s sabo, da se po šihtu odpeljem direkt na tekmo! Res je deževalo, ampak, sej nismo iz cukra, bo že.
Tako sem v petek ob pol štirih zaparkirala svoj avto v Završnici, ker ni blo časa, da bi se zapeljala do Valvazorjevega doma. Z marelo v roki odmaširam proti smreki čez deroč potok, še dobro, da so čez postavili en ploh, ker bi drugače že na začetku 'plavali'.
Vzamem štartno številko in nazaj v avto se zrihtat. Tekmovalci prihajajo, nekaj znanih in nekaj novih obrazov. Kapca in palerina, skoraj obvezna oprema

. Vzdušje je blo odlično, noben ni jamral zaradi dežja,...tle smo, gremooo. Točno ob 16h zagrizemo v hrib, Klemen potegne naprej, ostali lepo počasi sledimo. Prva dva vzpona smo prehodili še pri dnevni svetlobi, pri drugem spustu pa sem že prižgala čelko. Kmalu se je povsem stemnilo, lučke so hodile gor in dol, dež je vztrajal z nami. Jest nisem vedela, kako bom prenesla nočno, ker ponavadi doma pred TV-jem že ob 22h zaspim

. Presenetljivo dobro mi je šlo, nobene zaspanosti in utrujenosti. Na obratih spodaj in zgoraj sem jedla in pila, okrepčevalnici sta bili super založeni, na zgornji pri domu so točili celo pivo

. Jest sem ostala kar pri čaju, spodaj v šotoru pa sem imela v termoski še kavo in juhco pa moje home-made energijske kroglice. Eni smo vztrajali celo noč, nekateri so šli počivat. Vmes mi na vzponu ugasnila čelka, tko da sem v popolni temi 'priplezala' do doma, kjer mi je prijazna gospa pri 'zapisnikarski mizi' posodila svojo. Odločila sem se, da ne bom nič počivala, tud preoblekla sem se samo enkrat, ko me je začelo mraziti. Copate sem imela čist premočene, ker pa nisem imela nobenih težav, sem vztrajala kar v enih, ker so mi dobro služile. Proti jutru smo komaj čakali, da bomo lahko ugasnili čelke. Ob 8h so se nam pridružili tekmovalci na Osmici. Dejan je letal gor in dol kot raketa

, Loni nam je s svojo energijo in dobro voljo polepšala jutro. Jest sem kar oživela, brez težav sem maširala po že dobro znani poti. Najbolj zoprn del je bil spodaj od smreke, blatna kopel do gležnjev, naprej ni blo težav.
Svojo odisejado sem zaključila ob 15h s 16. vzponom. Še dve dekleti sta jih nabrali 15

. Klemen je v 21 urah in pol opravil 20 vzponov

, drugi 16 in tretji 15. Uradni rezultati sledijo!
Potem pa na zasluženo joto in radlerček (Loni hvala), za toplo peč, podelitev in odhod domov, kjer me ni blo od petka zjutraj.
Čestitke prav vsem tekmovalcem

. Organizacija super, vse je štimalo, škoda, sa nam vreme ni blo naklonjeno!
Še malo statistike: v 23 urah sem naredila slabih 8000 v.m. gor pa 7500 dol in prehodila 65 km. Zelo zadovoljna, da nimam nobenih hujših posledic, nobenih žuljev, samo malo muskelfibra v mečih.
Valentina in ostali, se vidmo naslednje leto!
Lep pozdrav! Draga