V veselje in čast mi je, da sem bil del te veličastne zgodbe. Seveda sem se odločil za 105 km. Nobena druga opcija ni prišla v poštev. Kdaj bom delal stotke, če ne zdaj, ko sem mlad. Ko jih lahko. Hitro, zelo hitro po tistem, ko se je vse začelo odvijati, je bilo jasno, da je v zraku nekaj velikega. Da organizator ve kaj dela. Že nekaj minut po startu so padali komentarji v slogu: 'Če bo šlo tako naprej, potem ...'. In je šlo. Naprej in do konca. Za sedi, pet! Proga je bila odlično označena. Organizatorji prijazni, okrepčevalnic dovolj. Dovolj tekočine in hrane.
Vreme je bilo precej ugodno. Seveda je bilo na začetku soparno, potem vroče. Proti Pleši me je ponoči ujela močna burja z nevihto. Ampak v primerjavi z Istro tri tedne nazaj, je bilo vreme razkošno lepo.
Skoraj bi rekel, da je bilo vse ena sam velik užitek. A bi s tem malo naložil. Največji sovražniki čistega uživanja so bili žulji. Nekaj sem jih pridobil na trekingu v Motniku. To je bil odličen uvod v 100 milj Istre teden kasneje. Še dva tedna kasneje sem zadevo obnovil na trekingu v Zrečah. In tak prišel v Vipavo. Zelo brihtno. Obresti sem začel plačevati že pred Batujami. Oderuške obresti so prišle na vrsto ob zadnjem spustu. Seveda nisem niti pomislil na odstop. Le čisto majhno upanje imam, da sem se kaj naučil.
Velik del proge sem opravil skupaj z Miranom Goričancem. Obdelala sva vrsto zanimivih tem. Ko sem pozabil palice pri koči pod Golakom, mi jih je prinesel. Bil je odličen tovariš. Na koncu pa je na srečo šel naprej. Sam sem bil, še posebej navzdol, v zadnji fazi grozno počasen. Žulji so dirigirali ritem en, dva, tri, štiri, auč, en, dva ...
Proga je dokaj težka. Še posebej prvi del. Čeprav so razgledi čudoviti, moraš biti pozoren na to, kam stopaš. V drugem delu se glede tega veliko bolj sprostiš. Par deset kilometrov pred ciljem, mi prijazna gospodična na kontroli pove, da gremo samo še do tja. Pokaže na Plešo nekje v daljavi. Pomislim, do tja bo že šlo. Prava zabava bo spust.
Bilo je nemalo odstopov. Tudi s strani odličnih tekmovalcev. Zgodba zase so bila dekleta. Ajda je bila fenomenalna, v cilju pa še Katja, Meta, Urša, Vanja, Romana, Vida, Nataša in Natalija. Ena boljša od druge. Takšne zgodbe pišejo ultre, najlepši šport na svetu.
V cilju pa rdeča preproga, predstavniki organizatorjev, ki so vse pričakali kot zmagovalce.
Lesena medaljica, simbol nečesa velikega. V cilju je tudi Irena
, ki ji je lepo uspela 25-ka. Z njo si vse to deliva. Tako je še lepše.
Sledil je tuš, eliminacija sedmih klopov in kavica, pa malo klepeta.
Drugo leto pa spet. Tekmovalci in organizatorji si drug drugega zaslužimo. Saj smo bili letos en z drugim super zadovoljni.
Žulji se lepo celijo. Uživam ob prijetnih spominih. In se oziram k novim dogodivščinam. Moja letošnja ultra trail ogrlica že ima 100 milj Istre in 100 km Vipave. Prostora še ni zmanjkalo.
(bog, daj Dušanu volje in zdravja)
: 
