Hudo mi je bilo, ko letos nisem bil med vami. Sem bil pa z vami. V cilju, med sodniki. V živo spremljati prihode v cilj, izraze na licih, katerih zadovoljstvo, sreča in spoznanje, da je premagan veliki cilj je enkratno doživetje. Predvsem pa dejstvo, ki potrjuje, da je Ljubljanski maraton postal prireditev, ki po organizaciji in udeležbi ne zaostaja za velikimi maratoni. Le kaj bi lahko spremenili. Zmanjšati število tekačev? Lepo prosim, če je to rešitev potem prireditev izgubi svoj pomen. Glasba je moteča! Kakor za koga. V Ljubljani so bobnarji že nepogrešljivi. Verjamem, pa da je vsak na kakšnem odcepu prišel na svoj račun. Godbe, harmonike....seveda tudi številni gledalci z močno spodbudo so dokaz, da je Ljubljana sprejela maraton kot dogodek, kateri je vsem v ponos.
Tistega, ki moti slovenska glasba pa naj takoj zamenja državljanstvo

Kakšna Golica ob prihodu najboljšega Slovenca bi verjetno naredila še boljše vzdušje. Da ne govorim o himni. Na vsakem državnem prvenstvu je del uvoda. In prav je tako!
Žal je vedno poudarek le na najboljših (Kenijcih). Taka je pač zahteva sponzorjev. Ob tem pa bi veljalo razmišljati, kako dvigniti slovensko kvaliteto. Povečati sklad najboljšim Slovencem, privabiti mlade k teku na dolge proge....Vsekakor je Ljubljanski maraton za dvig kvalitete slovenske atletike lahko lepa promocija.... Vsa čast tako organizatorju, prostovoljcem in vsem tekačem, ki so danes ponosni, da so v nedeljo bili del Ljubljanskega maratona. Na svidenje prihodnje leto!