Moja kilometrina ta mesec je skromna

.
Šla sem na dopust v tople kraje in nisem delala velikih načrtov v zvezi s tekom, saj pravijo, da je tudi počitek del treninga

. Superge sem vseeno vzela s sabo in sem kakšen kilometer nameravala narediti, a sem ob prihodu na Tajsko ugotovila, da je desni gleženj otekel in boleč. Mislim, da sem na poti v službo nerodno stopila, potem pa v ihti pred odhodom na to pozabila. Poškodba me ni veliko ovirala pri hoji, samo paziti sem morala, kako obremenjujem nogo. Pozdravila se na žalost tudi ni v skoraj treh tednih

, čeprav sem se teku odrekla še tam, kjer je bila skoraj edina priložnost (na plaži). Resnici na ljubo, me ni zelo mikalo, ker se vdiraš v mivko, pa še hitro postane prevroče, tega pa jaz ne maram oops:.
Ko sem se vrnila, sem vseeno šla teč, konec koncev poškodba ni nastala zaradi teka in morda mi v blažji obliki ne bo škodil. Prvih nekaj km sem iskala pravi položaj stopala, potem pa sem nehala čutiti nelagodje (ne bi rekla ravno bolečina) na zunanjem delu gležnja. Upam, da bom zvozila brez prisilnega počitka s pomočjo hlajenja in mazila.
Ekipi Srčnih deklet želim uspešen nastop na Barbarinem teku!
Največja nagrada za človekov trud ni tisto kar bo zanj dobil, temveč tisto kar bo postal.
