- 21 Mar 2005, 08:37
#35011
Ne bom neposredno napisal, da se v okolici živalskega vrta počutim kot doma, da ne bi prišlo v napačno razumljen kontekst, vendar je res, da imam na kraje okoli Tivolija res prijetne spomine. Včeraj sem po dolgem času srečal tudi osebe iz TF, ki jih že dolgo nisem videl, pa so se ti spomini še okrepili. Izredno vesel sem bil srečanja z Maniko, ki ji je bolezen in poškodba za dalj časa preprečila tek, ni ji pa to nič škodovalo, kajti še vedno dobro zgleda, bi rekel, da še lepše kot prej. Skupaj s Poletovo ekipo sva z Maniko terene okoli živalskega vrta, Tivolske stezice in klanec v Mostec, pretekla neštetokrat.
Takoj ob prihodu mi je nedeljsko popoldne polepšala Pia, ki me je vprašala, kako da sem toliko shujšal. Druga ugotovitev je bila, da psi niso nič več alergični name, kajti vsi so samo prijazno skakali okoli mene in se mi motali pod nogami. Miro je rekel, da me zdaj marajo zato, ker čutijo, da se jih ne bojim več. Ker je tako lepo, da te psi marajo, se jih zagotovo ne bom več bal. Lučko in Šik nista tekla, ampak je Lučko venomer slikal, kar je dobro, smo vsaj ovekovečeni, Šik pa se je samo družil, česar pa nisem mogel imeti vseskozi na očeh in zato o njegovih družicah nič ne vem. Je pa Šik prvi kuža, ki je uvedel dres TF za pse.
Prvič v življenju sem se slikal s psom v naročju, izbral, pravzaprav ga mi je Lučko določil, majhnega, prijaznega kužija in ker je bil na vrvici nemiren, sem ga vzel v naročje za skupno fotografijo. Kuža se je po koncu slikanja kar tresel. Ne vem točno zakaj, ali ker je bil tako razburjen, ker se je slikal s Fotrom, ali je imel tremo, ker ga je slikal tako znan fotograf kot je Lučko, ali se je bal gospodarjev, ker se je slikal s tujimi ljudmi, ali pa se je bal Fotra, še posebej, ker sem ga zelo močno držal, ker je psiček čimprej hotel pobegniti iz Fotrovega naročja. Kakorkoli, tihožitje Fotra s psom je uspelo.
Nato smo tekli Pomladni tek TF in Repkov tek. Sicer je bila proga predvidena bolj kratka, ampak ker sta bila dva teka v enem, jo bi bilo po mojem treba preteči dvakrat. Ker je pa teči po isti progi dvakrat monotono, smo se nekateri odločili podaljšati tek do Kosez in nazaj do starta. V trojki smo tekli Ero, Pegaz in jaz in stoodstotno lahko zagotovim, da je bil to pravi, klasični pogovorni tek, ki bi bil lahko za primer treninga teka v pogovornem tempu.
Ko je nastop ljudi na teku minil, so nam še psi pokazali, da niso od muh in da znajo stvari, ki se jih ljudje nikoli ne bodo naučili, pa naj jih psi še tako dresirajo. Če bi se ljudje učili od psov, potem bi bil zagotovo tudi svet drugačen, rečem lahko boljši. To so pokazali vsi kužiji, ki so bili včeraj prisotni in ki so s sabo na vrvici pripeljali tudi ljudi.
Ob izbruhu čustev je bilo treba na koncu opraviti tudi analizo in kateri kraj je najbolj pristojen za izbruhe? Seveda, vulkan in to Etna, zato smo temeljito analizo opravili v piceriji Etna.
Bilo je lepo popoldne, obogateno s srečanji z osebami, s katerimi se že dolgo nismo videli, začinjeno s kratkim tekaškim treningom in ozaljšano z vsemogočimi pasmami kužkov, psov, psičkov in psičk. Pa še malo denarja smo zbrali za njih. Lepo popoldne na cvetno nedeljo.
Zadovoljen sem se vozil proti domu in po radiu ujel krasno glasbo, Gregorijanski koral Cvetne nedelje, ki je zaokrožil lep dan še s slavnostnim radzoloženjem.
Dokler tečem upam!