Ko sem zjutraj vstal, sem se počutil zelo čemerno.

Ali je bilo to zaradi tega, ker sem vstal z levo nogo, ne vem. Sicer pa vedno vstajam z levo nogo, ker je na drugi strani desni del zakonske postelje. Če bi položaj za spanje zamenjal, bi potem boljša polovica vstajala vedno z levo nogo, kar bi bilo še 100x slabše,

kot če vstajam jaz, kajti vse bi se vsulo name, tako pa tiho in potrpežljivo prenašam posledice levonožnega vstajanja.
Razpoloženje je postalo še bolj turobno, ko sem pogledal skozi okno.

Oblačno vreme ni napovedovalo izboljšanja razpoloženja, kmalu pa je še zapihal veter. Kaj naj delam v takem vremenu, prekladam se s kavča na stol, pregledam sporočila na TF, še v tretje prelistam že prebrane časopise, v hladilnik sem že tolikokrat pogledal, da bom kmalu staknil prehlad.

Tudi na kavču ni nič boljše, TV sem že parkrat prižgal in ugasnil, pregledal vse satelitske programe, pa me je še kar obhajala sitnoba. Kaj storiti, zunaj slabo vreme, notri pa še slabše razpoloženje.
Nazadnje sem šel še enkrat v hladilnik in si hotel privoščiti jogurtek. Razpoloženju primerno mi je padel na tla, zdrizasta vsebina pa se je razlezla po kuhinji.

Na hitro sem vse pobrisal s šopom časopisov, jih stlačil v koš in odnesel v kanto. Tam pa jih je pričakal veter in začel nositi zmečkan papir po dvorišču. Vendar veter ni zapihal samo po časopisih, zadel je tudi mene. Veter ni bil mrzel, ampak me je topla sapa zadela v nozdrvi, lov za papirji pa mi je vzbudil prvinski nagon po teku. Počutil sem se kot mustang v preriji, kot mlad žrebec, ki zagleda nedolžno kobilo.

Zarezgetal sem kot star fuks (sosed, ki je prišel ven, mi je pozneje povedal, da je mislil, da se mi je zmešalo, ko sem letal za papirji, ki jih je nosil veter, glavo sem imel dvignjeno in skozi nosnice lovil veter, pri tem pa rezgetal kot čistokrvni arabec), šinil sem po tekaško opremo in odgalopiral na teren.
Odpravil sem se med polja, pomladni, še kar topel veter je nosil vonjave pravkar zoranih njiv, kupi gnoja so me spominjali na kravje dogodivščine (kot Urša, ki je dobila asociacijo name, ko je srečala kup gnoja, upam, da zaradi krav, če pa gnoj ni bil kravji, se pa zelo bojim, da je bil prašičji, ali pa vsaj konjski). Sicer pa je že Kosovel napisal, da je gnoj zlato in obratno.

Ob poti so že pognale mačice, na travi so kot rumeni cekini zrasle trobentice. Še oblaki so se počasi trgali in ko sem se vračal, so se že kazali zasneženi beloglavi gorenjski vršaci.

Kakšna moč narave, kakšno doživetje,

kakšna mizerija pa ležanje na kavču in listanje časopisov ter preklapljanje televizorja.

Proti koncu teka pa se je začelo močno zvonjenje v bližnji cerkvi. Ko sem prišel bliže, so bili vsi ljudje oblečeni v pražnje obleke, vse je izgledalo zelo slavnostno. Pa ja niso pripravili sprejem zame, ah, seveda ne, imeli so birmo.

Tako se je slavnostno zaključil današnji tek. Odpravil sem se proti domu in skrbelo me je edino to, ker sem pustil doma tla zapacana z jogurtom, zagotovo me bodo ozmerjali.

Ko sem prišel domov, je bilo že vse počiščeno, boljša polovica

pa je zagotavljala, kako prav je, da sem odšel na tek, je vsaj lahko v miru pospravila za mano. Hvalabogu, da sem šel na laufanje.
