Pozdrav!
Se moj piskrcek k sagi o Radencih.
Najprej hvala Alanu, ki nas je prijavil pod zastavo TF.
Verjetno poleg 'dolge poti' najstevilcnejsi klub.
Bojanm me je dovolj zgodaj pobral pred domom, da sva navkljub gneci pred Blagovico ob 1130 ze lezerno srebala kavico v Radgoni. Bojan je avto opremil se z oznakami TF in sva se podala proti Radencem. Parkirni prostor sva nasla na obicajnem mestu, pri stevilkah ni bilo gnece, vevericke in srcki so se tekali, sejem je bil v polnem zagonu. Zelo hitro sva srecala forumovce in potem je bilo debate, stiskov rok, pozdravljanja, novih in poznanih obrazov... Klasicno vzdusje TF.
Jaz sem pred startom nasel se malo casa za lezanje na spalni vreci in ukvarjanje z romi barvicami.
(Angelca, to je bil samo izgovor za nekaj trenutkov tisine in miru.
)
Kaj lahko povem o teku? Letosnja tri srca so bila zame ze sedma po vrsti zato sem si v glavi naredil nacrt za 'hladno' in 'vroco' razlicico.
Razlike med njima ni bilo. V obeh primerih sem si zadal, da do 10km drzim pulz med 165 in 170, do 15km se malo kontroliram utrip, potem pa prosto po razpolozenju. Startal sem soraj iz zadnje vrste, da bi me ne potegnila mnozica in pocasi napredoval skladno z nacrtom. Kmalu sem srecal Ninocko
in pa Fotra
, ki sta naredovala v zmernem tempu. Srecali smo Klaudi, ki je drzala svoj tempo in se ni dala motit. Nino je kmalu odneslo naprej midva s Fotrom sva jo pa skupaj mahala do Fotrove odlocitve, da mora na 'pitstop' odlit visek vode. In potem sem vec ali manj tekel sam s kratkimi premori, ko sem srecal Martina in Texa. Zelo vestno sem se drzal pescenega roba ceste, ki je za moje pojme znosnejsi od razgretega alsfalta, na vseh vodnih postajah sem se oskrbel z zalogo vode v gobici, porabil sem tudi gasilske tuse, kjer je bila voda veliko haldnejsa.
Sladkor in banane so padli na plodna tla, saj sem jih zelo hitro obcutil v obtoku.
Skratka, vse sem imel pod kontrolo do 18km, kjer me je vrocina zacela zdelovat. Vprasanja o smislu in podobna niso ravno nekaj kar bi spodbujalo.
Na sreco sem takrat srecal Kruna in potem sva drug drugega slepala do cilja. Kruno hvala za spodbudo v ciljnem sprintu. V cilj sem prisel v predvidenem casu (pod dve uri) in sem si zavoscil hladne vode iz pipe po celem telesu, pa banan, pa visenja na ograji in smejanja samemu sebi, da je tudi tega konec.
Sem se spomnil, kako smo viseli lani skupaj z N'to in Borom na ograji in pocasi zvijali jezke, ki so se vlekli za nami kaksen kilometer.
Ja, pogresal sem vaju.
No, potem sem nasel pot do hladnega tusa, po katerem sem bil popolnoma drug clovek, so bili pa smesni zvoki, ki so prihajali iz kopalnice. Fantje, ki so se junasko borili s kilometri so bojece spopadali z mrzlim tusem.
Ajajaj.
Potem smo imeli malo analize, pa smo sli malo navijat za Ninocko, ki nas je vse presenetila s svojim casom in uvrstitvijo tako, da smo potem se malo navijali ob razglasitvi, pa se malo analize in potem je Bojanm dal komando za odhod in smo sli. V prijetni druzbi smo precvekali pot do Ljubljane, ki je bila casovno krajsa saj so koncno pospravili tisti kamijon in pojedli vse cokoladne kroglice.
Kaj lahko recem o Radencih? Lustno. Moj obracun s samim seboj je bil uspesen saj sem si dokazal, da lahko po dveh zelo ponesercenih nastopih le spravim skupaj nekaj solidnega tudi v tezkih razmerah.
Da je bil v soboto najvecji problem temperatura sem se zavedel v nedeljo zjutraj, ko noge sploh niso kazale kaksnih znakov, da sem pretekel 21km.
Plan za naslednje leto je tudi ze skovan in njegova prva tocka je 5 m3 bukovih drv, ki jih moram posekat do julija.
Ostale tocke bom izdajal sproti.
lp, oranzni slon
p.s.:
Cestitam vsem, ki so opravili z Radenci na kateri koli razdalji.
Eto, mojih 5 dkg pasje radosti.
. Tako pač je, se je treba s tem sprijaznit 
.
.
). Nekaj podobnega se je Lučkotu zgodilo lani, teden pred trojkami, ko so mu zaradi novih, neprimernih superg skor odpadli 3 ali 4 nohti. Pa jih je "mojster za vse" polimal najprej s selotejpom, ker pa to ni dovolj prijelo, še z izolir trakom, nato pa je uspešno odtekel trojke. Mene pa je celo pot, ko so tekli, bolelo namesto njega 
. Hvala tudi vsem domačinom. Čeprav je to med najbolj sušnimi območji v Sloveniji, so vseeno vklopili »tuše« za zalivanje rož.
. Na analizi je manjkalo kar nekaj Tfjevcev, spoznala pa sem nasmejanega trkača Kruna. 
v žužamobilu2 v spečo Ljubljano.
