Zadnje novičke

[Fotr]

Tole poletno vreme je vedno bolj podobno aprilskemu, saj ne veš, kdaj bo dež in kdaj naj sije sonce.

Tako sem se odpravil na tek v lepem sončnem dopoldnevu po podeželskih poteh. Sonce je toplo grelo, postajalo je celo soparno in temu primerno sem bil tudi sam moker. Od znoja. Nič, hudega, si pravim, maščoba se topi, odvečne in strupene snovi gredo iz telesa skupaj z znojem, in bil sem kar zadovoljen.

A soparno vreme ni bilo samemu sebi namen. Kmalu se je vlilo, kot bi jim zgoraj puščal odtok na banji. Temu primerno sem bil tudi sam moker. Od dežja. Nič hudega, sem si rekel, dež je izpral znoj s telesa, pohladil me je in po dežju se bodo pojavili zdravilni ioni, negativni radikali, potem bo posijalo sonce, in bil sem kar zadovoljen.

Po dežju je res posijalo sonce, tekel sem naprej, počasi so se na meni sušila oblačila, a sonce je naredilo svoje. Postal sem žejen in sreča je bila, da sem pritekel do bistre rečice z mrzlo vodo. Spustil sem se s poti po strmem bregu proti rečici, se ustavil tik ob vodi in se nagnil nadnjo, da bi pil. Strmi breg in pesek sta naredila svoje, spodrsnilo mi je in že sem se znašel v vodi, moker kot cucek. Od mrzlega potoka. Nič hudega, se tolažim, to je zdrava voda, kot balzam za telo, tudi odžejal sem se, na hitro ožel hlače in majico, zelo sem bil osvežen in bil sem kar zadovoljen.

Tečem naprej, proti vasi, čudilo me je precejšnje število ljudi in avtomobilov, saj je ponavadi vse prazno. Malo pospešim, da vidim, kaj se dogaja, ko me zadane vodni curek in me skoraj vrže po tleh. Naletel sem na gasilsko vajo in nihče ni pričakoval, da bo prav takrat nekdo prišel po cesti, ko so gasilci preizkusilo svojo brizgalno. Naenkrat je bilo okoli mene polno ljudi, nudili so mu brisače, se opravičevali in me tolažili. Bil sem spet ves moker. Od brizgalne brizge. No ja, si rečem, saj se mi nič hudega ni zgodilo, ljudje so prijazni, opravičujejo se mi, pomagajo, gasilci so mi dali celo značko in bil sem kar zadovoljen.

Tečem naprej, na cesti so bile velike luže, posledice prejšnjega dežja, ko pridrvi tovornjak mimo mene ravno takrat, ko sem bil vštric take luže. Izpod koles je špricnilo umazano blato, me poškropilo od glave do peta in bil sem ves moker. Od luže. Tovornjak se je ustavil izstopil je šofer in se mi opravičil in mi ponudil, da me pelje. No, ja sem si rekel, saj ni tako hudo, tekel bom kar naprej in kar zadovoljen sem bil, da se najdejo še šoferji, ki so se pripravljeni opravičiti.

Ves blaten sem pritekel do vaškega vodnjaka, se skoraj vrgel vanj, izpral telo, umil lase in superge in se zelo dobro počutil, Čeprav sem bil moker. Od vode. No ja, sem si rekel, sem se vsaj umil, da ne bom umazan letal po svetu, pa tudi hladna voda mi je dobro dela in bil sem kar zadovoljen.

Pritekel sem do doma, najprej odšel v kopalnico, odvrgel umazani dres in skočil pod prho. Menjal sem toplo in hladno vodo in bil sem spet ves moker. Od tuša. Lep tek je bil, sem si rekel, sedaj sem moker že sedmič, a topla in mrzla prha mi je zelo prijala in bil sem kar zadovoljen.

A kje je zdaj ta prekleta žajfa?

[INOT]

Me pa zanima kako bi se zgodba končala,če bi padel v vodnjak...

[tomaz.zupancic]

Me pa zanima kako bi se zgodba končala,če bi padel v vodnjak...

Bil bi prijetno ohlajen !
ČAO!

[mojA]

Nekako pod vtisi Impresij mi je uspelo del občutij s treningov z mojim O.trenerjem spraviti v pesniško obliko:

Osebno dobro te poznam
V življenju marsikaj sva skupaj skozi dala
Odkar pa osebni si trener mi še postal
Osuplo sem kar zazijala

Idej ničbroj ti krešejo možgani tvoji
Osuplo revčki so obstali moji
Ne vem več kaj storit, ne kaj nardit –
Karkoli napravim – zadaj vedno imam rit.

A v boj pogumno sem se jaz podala
Saj revica prepozno sem spoznala,
Kaj sem na glavo zdaj si nakopala.

Trenerju moraš ti zaupat,
Trener vedno ima prav.
Je bog, resnica in pravica, je pravi božji prst.
Pravico on ima te vedno šimfat ! Ko dobro delaš – delaj še veliko bolje !
Potrudi se, ne sanjaj – stisni – daj, no daj!

Jaz pa molčim, tiho moram bit.
Kako še pravjo: kdor molči – odgovori?
Se klanjat in ponižno smrkat.
Zobe stiskat in trpet
Dokler v meni je še zadnja bilkica moči –
Se trudim, pojačujem tempo – iz sebe stisnem zadnji še atom moči. Tako!
Poglej! Sedaj menda bo zadovoljen.

Kako! Slabo! Pojačaj tempo!
Mar misliš kar med treningom zaspat?
Halo – daj no nehi ga zdaj srat?
Če tega dobro ne opraviš –
Na start lahko se spet postaviš.
Brez vode, brez počitka. Zaloge vendar imaš še dovolj!
Pretekla bi lahko še 1000 km – daj pojačaj, nehaj spat – ne seri in ubogaj svojega trenerja.

Pa stisnem zobe, malo še pojačam.
Osebni dragi to trener je moj.
SI mislim, pa če crknem, odnehala sedaj ne bom:
Bo že videl, ko me bo pobralo:
Le kje si našel drugo tako bo budalo?!

A prišel bo čas, ko trening ta mi hud bo še v ponos!
Kak lepa štorja na ljubljancu bode tam nastala.
Ko brezglavo se po trasi bom pognala vedoč, da tam za voglom on s štoparco stoji in me na svoj način bodri.

[Staša]

Nekako pod vtisi Impresij mi je uspelo del občutij s treningov z mojim O.trenerjem spraviti v pesniško obliko:

MojA, uf, jest pa priznam, da ne bi zržala, da bi imela osebnega trenerja v tej obliki! Bi se pobila! Hehe, bi letel očitki za nazaj in naprej..

[TAJO]

Včeraj sem uspela prepričati hčer, da je šla teč z mano (oziroma jaz z njo) na Golovec. Štartali sva kar od doma, do Golovca imava (mimo vseh semaforjev in po stopnicah) okoli 9 minut. Ko zavijeva z makadamske poti v gozd, je že kar mračno. Ana opozori na kolesarja, ki drvi po potki. Ugotavljam, da je dobro, ker imam svetlo majico, da sem bolj opazna; tudi sama prej opazim vse tekajoče in sprehajajoče se, ki so oblečeni v svetlejša oblačila. Ker Ana teče pred mano in je temno oblečena, začnem čvekati, da bi s tem opozorila še kakšnega morebitnega dirkača na dve 'oviri' na poti. Ana odgovarja na moje čvekanje in ugotavlja, da me je najbrž strah. Ob poti mi pokaže deblo, ki v temi spominja na medveda. Nadaljujeva pogovor, srečava še nekaj tekačev, ki se jih kar razveselim. Veter zapiha, slišiva dežne kaplje, sprašujeva se, ali naj se obrneva in vrneva nazaj. Škoda. Vendar ni bil dež, zato nadaljujeva s tekom. Začnem ugotavljati, da bi bilo dobro imeti s sabo lučko, Ani pa se to zdi smešno. Kar naenkrat se na delu Pstja začne približevati temna pojava, ki prestraši najprej Ano, potem pa še mene, Ana krikne, a ko se pojava približa, z olajšanjem ugotoviva, da je to temno oblečeni tekač, ki se celo opraviči za povzročeni strah.
Kar vesela sem, ko se sicer počasi in previdno spuščava po klančku dol lin nato skozi drevored proti Litijski. Zdaj me pa ni več strah! Tečeva čez Fužinski most mimo gradu, po sprehajalnih poteh do mostu čez Ljubljanico, ki je zelo visoka, preko Štepanjskega naselja, zopet ob Ljubljanici vse do Mrtvaškega mostu in nato domov.
Drugič bo treba iti prej!

Nikoli do zdaj nisem med tekom toliko čvekala - najbrž je imela moja sotekačica slab dan - saj sva za pot porabili več časa kot običajno.

[mojA]

Nekako pod vtisi Impresij mi je uspelo del občutij s treningov z mojim O.trenerjem spraviti v pesniško obliko:

MojA, uf, jest pa priznam, da ne bi zržala, da bi imela osebnega trenerja v tej obliki! Bi se pobila! Hehe, bi letel očitki za nazaj in naprej..

Ni tako hudo, v resnici je zadeva na moč smešna. Oba pretiravava pa se skoraj vedno nareživa. Me zanima, kako bi on napisal

[Staša]

No, danes imam pa jaz eno simpatično doživetje iz teka.

Prej sem se odpravila na en 15 kilometrski tek proti Lazam, pa potem čez gozd, pod avtocesto in železnico na območje medveda, vmes pojedla maline, uživala ob meglicah... čisto počasi... ko me ujame dež. Ker je meni tek v dežju eno najlepših stvari na svetu, saj imaš občutek, da te čisti znotraj in zunaj, sem na poti nazaj še malce podaljšala in naredila še dodatni ovinek. Ko sem prišla nazaj v civilizacijo sem naredila še en krog, vse je teklo od mene in na mene, jaz pa sem v mislih ponavljala pesmico, ki jo je napisala lenka v impresijah. No, malce sem jo spremenila, ampak bistvo je ostalo: cop, cop, umikajo se mi avtomobili na sredo ceste, cop, cop, škropim avtobuse... (lenka, ful lušna pesmica!).. ko me iz misli predrami avto, ki zapelje pred menoj, se počasi ustavi in vidim voznico, ki se steguje ter odpre sovoznikova vrata.

S sočutnim glasom reče: "Joj, povejte, kam vas peljem..?"

Jaz pa kot v transu: "NE, NE, NE!" Potem se zavem, da mi nič noče: "Ne gospa, jaz prav uživam!"

Čuden pogled, meni pa postane žal, da jo nisem povabila, da poizkusi kdaj tudi sama tek v dežju, ampak bila sem že daleč naprej.

Hihi, ampak še so prijazni ljudje! A le kaj si misli..?

[lenka]

Ne vem ali je kteri od vas že imel podobno izkušnjo s plaho gozdno živaljo-4črke, ampak moja je meni precej spremenila traso tekov v naslednjih mesecih. Pa še sedaj izgleda moje soočenje z veverico bolj usmiljenja vreden šprint.

No, tekla sem po kamniškem trimu - na svoj način.Kar pomeni povsod okoli,le po označenih točkah ne.Sploh rada zavijem na nek - gozdarski?? - kolovoz, ki bi štel za makadam glede na kamnito podlago pod izprano zemljo.Cestica me po enem hudem spustu, pravzaprav enem samem doooolgem dvojnem ovinku popelje skozi gozdno nišo v malo travnato predsobo, skozi naslednja smrekova vrata pa v sobo za goste, ki se odpira v s soncem obsijano, prostrano plesno dvorano.Na leseno opaženih stenah so obešene igličaste ali listnate tapiserije.


V glavnem - tam se objamem s svetlobo,s soncem se primeva pod roko in tečeva še nekaj ovinkov, se izmenično srečujeva in ločujeva, ko se potapljam v osvežujočo senco drevesnih obokov.

Redko srečam traktor, ki se mu umaknem v goščavo hriba na desni in potem, ko počakam, da mimo steče še zadnji kmetov potomček , nadaljujem s tekom.

Še večkrat ni celo pot nikogar.
Ko pridem do prve travnate luknje v gneči debel, s kotičkom desnega očesa ravno še ujamem rjavo telo, ki med ne-tako-tihim šelestenjem izgine v gošči. Hm, si mislim in tečem naprej. Ko drugič tečem tu mimo, splašim na levi tri rjave živote-dva srnjaka in srno.Spomnim se opazovalnic nad jaso malo naprej... Ko pridem do svoje sobe za goste in že stegujem roke po rumenem, se desno za mano zasliši-kako že temu pravijo?-RUKANJE?.................V glavnem: bilo je zelo urgentno klicanje k nečemu.Odmevalo je med debli po jasi pred mano in se znova in znova oglašalo!!
Nisem upala dihati!!V mislih živa slika nekega butastega ameriškega lovca, ki se je naparfumal s srnjimi hormoni in ga je potem srnjak skoraj do smrti pomendral... Počasi naredim en korak in še en malo hitrejši, ki zelo očitno pravi: Heh,...ne?...sej je vredu...a ne?...če malo potekam tule mimo?
Po ni bilo!Spet se je zaslišalo skupaj s šumenjem podrastja in lomljenjem vej. Nekaj je bilo za mano in se mi je hitro bližalo!!
Premišljevala sem, ali naj malo počakam, ali naj kar takoj ubrišem tak"meni-nič-tebi-nič-uiber-hiter-casual-šprint mimo" srnjadi, ki je-ka pa vem-v ženitvenem obdobju?
Naslednji ruk je bil preblizu in je preveč nujno vpil: spelji se!
Medtem, ko je moja zavest še premlevala, ali je to vredno panike, so moje noge že mlele špuro čez nepokošeno "sobo za goste".
Nimam pojma, kako izgleda potoček-delček deževnega hudournika-v jarku v katerega sem treščila ob prehodu iz sonca v temo gozda, takrat sem ga prvič videla.Blato ni najboljša vzmet za naskok 60 stopinjskega pobočja gozdnega grebena, a groza je bila vedno večja. Medtem, namreč, ko so se moji možgani še vedno opdločali, ali je vredno tvegati kakšnega klopa in iti čez tole goščavje trave, se moj "napadalec" tudi ni ubadal s filizofskimi vprašanji in je sledil mojim nogam.
V šoli smo se učili, kako trdožive so lahko rastline v boju za obstanek.JAA! Res je!!Mledemu smrečju moram poslati kako sobno svetilko ali kako vrečo humusa v zahvalo za naravne kline, ki so mi bile smrečice zrasle iz tistega klanca!!(Vreča bo malo manjša zaradi vseh prask pokasiranih, ker je ta presneti plevel cela siamska bratovščina-beri nerazdružljivo zraščeno).

Iz preteklih izkušenj s trima, se na vrhu hribov vedno najdejo potke (kolovozi pa so vedno spodaj), tako da sem silila gor in še gor.Občutek mi je govoril, v kteri smeri utegnem nekega dne ugledati luč rešitve. Doseženi vrh je bil le drugo pobočje, pravokotno na prvega.Spet gor.
Ker je levo nekje spodaj v smeri rešitve tekel hudournik, sem naredila velik krog okoli. Spet na svetlobi, že s pogledom na svoj serpentinasti doooolgi ovinek ( ), je sledilo še romanje (z molitvami k in priporočili nestrupenim kačam) skozi (naravno?) pogozdeno močvirje vrh ( ) odprtega gozdnega hrbta in padla sem na skalnati makadam.
Tako ponosna, kot tisto popoldne, še nisem bila nase.Preživela sem napad zveri, tavala po džungli samotnega otoka in se rešila.

Ko sem takrat na poti domov še pokramljala z znancem, sploh nisem pomislila na vse smrekove vejice v moji glavi ali iglice in liste v tkanini moje majice ali praske in blato po nogah in obrazu. No, gospod me ni vprašal, kaj se mi je zgodilo. Škoda-KAJ bi mu imela povedat

[lenka]

Staša, ful sem vesela, da kdo pohvali mojo pesmico

[Fotr]

...Cestica me po enem hudem spustu, pravzaprav enem samem doooolgem dvojnem ovinku popelje skozi gozdno nišo v malo travnato predsobo, skozi naslednja smrekova vrata pa v sobo za goste, ki se odpira v s soncem obsijano, prostrano plesno dvorano.Na leseno opaženih stenah so obešene igličaste ali listnate tapiserije.

Lenka, krasno doživetje, že zaradi takih prizorov se splača teči, naj ne sprašuje in se izgovarja, kdor tole prebere, zakaj tečem, nimam volje, ne da se mi. Za tak privid narave se splača marsikaj žrtvovati, pa saj ni treba veliko. Samo teči v gozd in ga gledati, opazovati, razumeti, poslušati, pa saj veš... Lepo je...

[mojA]

[quote="mojA
Ni tako hudo, v resnici je zadeva na moč smešna. Oba pretiravava pa se skoraj vedno nareživa. Me zanima, kako bi on napisal [/quote]

Se navezujem na tole, se mi zdi res smešno. No, kako bi moški napisal, ko doseže 40. leto - jaz sem namreč tudi, letos:

Darilo za 40. rojstni dan - svetovno!

Dragi dnevnik,

za 40. rojstni dan mi je moja draga podarila teden z osebnim
trenerjem. Ceprav sem vendar popolnoma fit, saj sem ze z 20 igral
nogomet v lokalni A ligi!
A malo gibanja nikoli ne skoduje. Poletje je tik pred vrati in
investicijsko bancnistvo je zelo naporno. Tako sem telefoniral
v fitnes klub in se zmenil za termin z mojim osebnim trenerjem.
Odloèil sem se za Lindo, ki poleg ukvarjanja z osebnim vaditeljstvom
vodi tudi tecaj aerobike in pozira kot model za kopalke.
Ona je tudi razlog za moje pisanje, saj me je prosila, naj zacnem
pisati dnevnik, da bom lahko bolje spremljal svoj napredek. Zacnem v
ponedeljek...

Ponedeljek
Vstal sem ob sestih. Bilo je kar malo tezko, vstati tako zgodaj , a
ko sem prispel do kluba, je vse postalo veliko lazje.
Linda je fantasticna! Blond, s prekrasnimi modrimi ocmi in
prikupnim smehljajem. Zaèela sva z obhodom naprav.
Linda mi je vse razkazala, nato pa mi je dovolila teci na tekocem
traku.
Po petih minutah mi je pomerila utrip in na obraz se ji je prikradel
nemiren pogled, ker se ji je zdel utrip previsok. Seveda se ni ugotovila,
da imam tak utrip samo zaradi nje. Malo me je ze vznemirjala, saj je
vendar stala cisto blizu mene v tistem oprijetem oblaèilu iz Lycre,
skozi katerega sem lahko videl obliko njenih bradavick ... wow.
Ampak poleg tega sem itak v vrhunski kondiciji.
Potem sva delala trebusnjake in Linda me je vseskozi spodbujala k cim
vec ponovitvam, ceprav me je trebuh bolel ze odkar sem ga povlekel notri,
ko sva se srecala pred recepcijo.
Po vadbi sem sel pokukat se v njen tecaj aerobike in
uzival v skladnosti njenih gibov. Mislim, da opravlja to delo ravno
tako dobro, kot z mano. To bo en FANTASTICEN teden!

Torek
Danes zjutraj sem potreboval dve posodi kave, da sem lahko vstal iz
postelje, od tam naprej pa sem bil ze pri vratih in na poti na fitnes.
Linda me je prisilila, da sem se ulegel na hrbet in v zrak potiskal
tezko zelezno palico.
Potem je na to palico obesila se utezi! Na tekocem traku sem imel
obcutek, da so moje noge spageti, a uspel sem preteci en cel kilometer..
Smehljaj, ki mi ga je pri tem naklonila Linda, je takoj odtehtal ves trud!
Pocutim se krasno!
To je drugi dan mojega novega zivljenja!

Sreda
Danes zjutraj sem si poskusil ocistiti zobe, a to gre le, ce polozim
glavo na zobno scetko in premikam usta sem in tja. Mislim, da sem si
natrgal
misico na prsnem kosu. Tudi avto sem lahko vozil le, ce mi ni bilo treba
zraven prestavljati ali ustavljati. Danes sem pred fitnesom parkiral na
mestu
za invalide. Linda je bila danes precej neuvidevna, trdila je namrec, da
s svojim kricanjem motim ostale telovadce. Pri tem sem odkril, da je njen
glas
malo prevec odrezav za te zgodnje jutranje ure in ko krici, dobi njen glas
tecen, nosljajoc prizvok. V prsih me je zacelo boleti, cim sem spet moral
na
tekoci trak in nato se na stepper. Kdo za vraga si je izmislil napravo, ki
simulira gibanje, ki je z iznajdbo dvigala postalo nepotrebno? Linda je
nekaj
rekla o tem, kako mi bo vse skupaj pomagalo, da pridem v formo in si
izboljsam
zivljenjski slog. Tudi sicer naklada samo sranje.

Cetrtek
Linda me je cakala s svojimi vampirskimi zobmi in izrazom na obrazu,ki
naj bi predstavljal nasmeh, a njene crtaste ustnice so povedale vse.
Pa se res nisem mogel pomagati za polurno zamudo. Konec koncev sem porabil
20 minut samo za zavezovanje vezalk! Linda me je prisilila, da sem treniral
z rocnimi utezmi.
Ko je pogledala stran, sem izrabil priloznost in se skril v mosko
garderobo.
Poslala je Marka, da me je prisel iskat. Za kazen me je posedla na
napravo za veslanje. Ki sem jo potopil.

Petek
Sovrazim to prasico umazano! Linda je eno najbolj odvratnih bitij, ki
je kadarkoli - KADARKOLI - ugledalo luc sveta! Ta trescena, nevroticna,
neeroticna, frigidna mala aerobicna kurba! Ce bi mogel se kaksen del telesa
premikati brez teh strasnih bolecin, bi jo ze udaril. Linda je hotela, da
treniram se svoj triceps.
Kaj je to? JAZ NIMAM NOBENEGA TRICEPSA! Lahko pa ji pokazem mojega
malega....
In ce noce imeti vdrtin v podu, mi tudi ne sme dajati v roke utezi
ali sploh stvari, ki so tezje od sendvica. (Preprican sem, da se je
tega ucila na soli za sadiste - gotovo je dobila petko za predmet
'Povzrocanje
bolecin').
Tekoci trak me je odvrgel, tako da sem pristal na nekem strokovnjaku
za prehranjevanje. V tistem trenutku sem si zelel, da bi pristal na kom
mehkejsem.

Sobota
Linda mi je zjutraj s svojim nosljajocim, tecnim glasom pustila
sporocilo na telefonski tajnici. Sprasevala se je, zakaj nisem prisel.
Ko sem slisal njen glas, bi najraje sesul tajnico s prvim ustreznim
predmetom,
a nimam niti toliko moci, da bi premaknil program z daljincem.
Gledal sem nek finski kanal, in to enajst ur skupaj.

Nedelja
S taksijem sem se peljal v cerkev in se Bogu zahvalil, da je tega tedna
konec. Molil sem tudi za to, da mi bo moja punca naslednje leto poklonila
kaj bolj zabavnega. Na primer puljenje zobnega zivca ali gastroskopijo!

LP!

[Tuli]

ha ha ha lol )

[lenka]

[INOT]

Ti samo pazi,da ne bo res nekoč prišla kakšna Linda...
To pa boš ugotovila ko bo začel delat vaje za tricepse