- 20 Avg 2005, 16:55
#48616
Tole poletno vreme je vedno bolj podobno aprilskemu, saj ne veš, kdaj bo dež in kdaj naj sije sonce.
Tako sem se odpravil na tek v lepem sončnem dopoldnevu po podeželskih poteh. Sonce je toplo grelo, postajalo je celo soparno in temu primerno sem bil tudi sam moker. Od znoja. Nič, hudega, si pravim, maščoba se topi, odvečne in strupene snovi gredo iz telesa skupaj z znojem, in bil sem kar zadovoljen.
A soparno vreme ni bilo samemu sebi namen. Kmalu se je vlilo, kot bi jim zgoraj puščal odtok na banji. Temu primerno sem bil tudi sam moker. Od dežja. Nič hudega, sem si rekel, dež je izpral znoj s telesa, pohladil me je in po dežju se bodo pojavili zdravilni ioni, negativni radikali, potem bo posijalo sonce, in bil sem kar zadovoljen.
Po dežju je res posijalo sonce, tekel sem naprej, počasi so se na meni sušila oblačila, a sonce je naredilo svoje. Postal sem žejen in sreča je bila, da sem pritekel do bistre rečice z mrzlo vodo. Spustil sem se s poti po strmem bregu proti rečici, se ustavil tik ob vodi in se nagnil nadnjo, da bi pil. Strmi breg in pesek sta naredila svoje, spodrsnilo mi je in že sem se znašel v vodi, moker kot cucek. Od mrzlega potoka. Nič hudega, se tolažim, to je zdrava voda, kot balzam za telo, tudi odžejal sem se, na hitro ožel hlače in majico, zelo sem bil osvežen in bil sem kar zadovoljen.
Tečem naprej, proti vasi, čudilo me je precejšnje število ljudi in avtomobilov, saj je ponavadi vse prazno. Malo pospešim, da vidim, kaj se dogaja, ko me zadane vodni curek in me skoraj vrže po tleh. Naletel sem na gasilsko vajo in nihče ni pričakoval, da bo prav takrat nekdo prišel po cesti, ko so gasilci preizkusilo svojo brizgalno. Naenkrat je bilo okoli mene polno ljudi, nudili so mu brisače, se opravičevali in me tolažili. Bil sem spet ves moker. Od brizgalne brizge. No ja, si rečem, saj se mi nič hudega ni zgodilo, ljudje so prijazni, opravičujejo se mi, pomagajo, gasilci so mi dali celo značko in bil sem kar zadovoljen.
Tečem naprej, na cesti so bile velike luže, posledice prejšnjega dežja, ko pridrvi tovornjak mimo mene ravno takrat, ko sem bil vštric take luže. Izpod koles je špricnilo umazano blato, me poškropilo od glave do peta in bil sem ves moker. Od luže. Tovornjak se je ustavil izstopil je šofer in se mi opravičil in mi ponudil, da me pelje. No, ja sem si rekel, saj ni tako hudo, tekel bom kar naprej in kar zadovoljen sem bil, da se najdejo še šoferji, ki so se pripravljeni opravičiti.
Ves blaten sem pritekel do vaškega vodnjaka, se skoraj vrgel vanj, izpral telo, umil lase in superge in se zelo dobro počutil, Čeprav sem bil moker. Od vode. No ja, sem si rekel, sem se vsaj umil, da ne bom umazan letal po svetu, pa tudi hladna voda mi je dobro dela in bil sem kar zadovoljen.
Pritekel sem do doma, najprej odšel v kopalnico, odvrgel umazani dres in skočil pod prho. Menjal sem toplo in hladno vodo in bil sem spet ves moker. Od tuša. Lep tek je bil, sem si rekel, sedaj sem moker že sedmič, a topla in mrzla prha mi je zelo prijala in bil sem kar zadovoljen.
A kje je zdaj ta prekleta žajfa?


Tako sem se odpravil na tek v lepem sončnem dopoldnevu po podeželskih poteh. Sonce je toplo grelo, postajalo je celo soparno in temu primerno sem bil tudi sam moker. Od znoja. Nič, hudega, si pravim, maščoba se topi, odvečne in strupene snovi gredo iz telesa skupaj z znojem, in bil sem kar zadovoljen.

A soparno vreme ni bilo samemu sebi namen. Kmalu se je vlilo, kot bi jim zgoraj puščal odtok na banji. Temu primerno sem bil tudi sam moker. Od dežja. Nič hudega, sem si rekel, dež je izpral znoj s telesa, pohladil me je in po dežju se bodo pojavili zdravilni ioni, negativni radikali, potem bo posijalo sonce, in bil sem kar zadovoljen.

Po dežju je res posijalo sonce, tekel sem naprej, počasi so se na meni sušila oblačila, a sonce je naredilo svoje. Postal sem žejen in sreča je bila, da sem pritekel do bistre rečice z mrzlo vodo. Spustil sem se s poti po strmem bregu proti rečici, se ustavil tik ob vodi in se nagnil nadnjo, da bi pil. Strmi breg in pesek sta naredila svoje, spodrsnilo mi je in že sem se znašel v vodi, moker kot cucek. Od mrzlega potoka. Nič hudega, se tolažim, to je zdrava voda, kot balzam za telo, tudi odžejal sem se, na hitro ožel hlače in majico, zelo sem bil osvežen in bil sem kar zadovoljen.

Tečem naprej, proti vasi, čudilo me je precejšnje število ljudi in avtomobilov, saj je ponavadi vse prazno. Malo pospešim, da vidim, kaj se dogaja, ko me zadane vodni curek in me skoraj vrže po tleh. Naletel sem na gasilsko vajo in nihče ni pričakoval, da bo prav takrat nekdo prišel po cesti, ko so gasilci preizkusilo svojo brizgalno. Naenkrat je bilo okoli mene polno ljudi, nudili so mu brisače, se opravičevali in me tolažili. Bil sem spet ves moker. Od brizgalne brizge. No ja, si rečem, saj se mi nič hudega ni zgodilo, ljudje so prijazni, opravičujejo se mi, pomagajo, gasilci so mi dali celo značko in bil sem kar zadovoljen.

Tečem naprej, na cesti so bile velike luže, posledice prejšnjega dežja, ko pridrvi tovornjak mimo mene ravno takrat, ko sem bil vštric take luže. Izpod koles je špricnilo umazano blato, me poškropilo od glave do peta in bil sem ves moker. Od luže. Tovornjak se je ustavil izstopil je šofer in se mi opravičil in mi ponudil, da me pelje. No, ja sem si rekel, saj ni tako hudo, tekel bom kar naprej in kar zadovoljen sem bil, da se najdejo še šoferji, ki so se pripravljeni opravičiti.

Ves blaten sem pritekel do vaškega vodnjaka, se skoraj vrgel vanj, izpral telo, umil lase in superge in se zelo dobro počutil, Čeprav sem bil moker. Od vode. No ja, sem si rekel, sem se vsaj umil, da ne bom umazan letal po svetu, pa tudi hladna voda mi je dobro dela in bil sem kar zadovoljen.

Pritekel sem do doma, najprej odšel v kopalnico, odvrgel umazani dres in skočil pod prho. Menjal sem toplo in hladno vodo in bil sem spet ves moker. Od tuša. Lep tek je bil, sem si rekel, sedaj sem moker že sedmič, a topla in mrzla prha mi je zelo prijala in bil sem kar zadovoljen.

A kje je zdaj ta prekleta žajfa?


Dokler tečem upam!