Zadnje novičke

[Fotr]

:D BILO JE KO GROM....

Živjo Matjaž, smo se kar malo pogrešali. Najprej ti mene, potem pa jaz tebe, no sedaj sem pomirjen, ko te spet berem!

[Fotr]

Fotr! Tole pa deluje kot povabilo v hribe! Samo še počakam na sončen dan in potem smuk gor.

Komaj čakam, da bo normalno vreme, da se malo sprehodim po gozdovih in vzpetinah!

[matjaz]

haj Fotr, hja saj ves pri najinem EMSU morava se vedno kaj delat (tule se bo pa moja lepsa polovica hahahaha). A ves kolk casa ponucam da vstanem (kosti skup spravlam), pol pol ure cakam da se poscijem, pa psa peljem, da se ona pol ure ponuca da se polula. Hja pa je ura 12. heh fotr sva pa zato trpezna.

[runner]

Berem zgodbice o Urhu, Golovcu in kako ste se zgrešili s Simi… No to kaj boste prebrali je podobna zgodbica…

S prijateljem sva se dogovorila, da se dobiva na Hradeckega pod observatorijem. Tam sva pustili en in s drugim avtomobilom sva se odpeljala na Urh.
Ker je noč že počasi padala (zimski čas in je bilo okrog 17) sem izrazil zaskrbljenost, da nas bo tema ujela. Odgovor mojega prijatelja, ki je doma iz Slap, je bila: "Daj daj … jaz poznam ta gozd kot svojo dlan… saj se ne moreš zgubiti… Severna stran - vidiš luči Ljubljane, slišiš avtomobile ki pičijo po obvoznici, slišiš jih tudi po Dolenjki…jaz imam vgrajen GPS v glavi… pa se svetlo je" Če ste gledali Top Gun (kdo ni?) potem se spomnite: "Your ego is writing checks your body can't cash." … No ta stavek bi lahko opisal ego mojega prijatelja.
Seveda sem mu verjel in je resnično tako kazalo, ko sva pustila Orle za sabo. Seveda, ko je gozd postal temačen in ko sva oba že parkrat stopila na korenine sem dodobra žaloval za svojo Meglite-ko, ki sem jo pustil v avtu. Tisti, ki poznate te proge veste, da se moraš odcepiti na desno (ne tako dobro vidno potko) proti observatoriju. V tej temi tek ni bil več možen. (Res pa je da so se avtomobili slišali) ampak vse bolj in bolj z južne strani (Rudnik). In ko smo končno prišli na cesto sva se odločila, da ji sledimo. Tukaj sva vsaj lahko tekla (ni bilo korenin) in ta makadamska pot je bila edino kar sva komaj videla v tej temi. Ko sem pogledal na uro na mobitelu, ki ga vedno imam okrog vratu ko tečem (you never know), me je njegova svetloba zaslepila. Neverjetno kako so se najine zenice razširile v tej temi, da te majcena lučka lahko zaslepi.
Ostati na tej široki cesti je bila pametna odločitev. Pristala sva na Dolenjki zraven kitajske restavracije. Ulična razsvetljava! Asfalt! In končno sva vedela točno pozicijo.
Eh takrat je prišel na vrsto moj ego
"Poznaš kot svojo dlan, ha?", "Imaš ti neke hude motnje s sateliti?", "Ti jemajo GPS?" Priznam, da sem si ga malo privoščil celo pot do Hradeckega in potem ob pivu.
Še zdaj, ko pogovor nanese na GPS me pogleda, češ a ga zaj.bavam za najin tek "slepcev" po Golovcu.

runner

[matjaz]

AJA, vceraj smo srecali krasnega belega, hm .. al pa crnega konja, no ja saj ni vazno, konj je bi zares krasen. Runer, z napacnimi ljudmi teces po golovcu, predvsem pa brez lucke nimas gor ponoci kaj iskat. Razen ce hoces na smrt prestrasit kaksne PRESKAKOVALCE PLOTU (jeb...).

[dragons]

Matjaž , jaz se pa sam jahačico spomnm.A je bila na konju? Glej kaj naredi tek.

[matjaz]

jaz sem pa skoz mislil, da ma konj tako blonb grivo. Hm, zanimivo. Hja ko teces svet vidis drugace.

[Fotr]

Nič me ni moglo odvrniti od nameravanega teka na Petelinjek, ne sivo vreme, ne dež pomešan s snegom, ki je padal, ko sem šel od doma. A dež je s približevanjem Gabrovki pojenjaval. Malo sem se iskal na poti, ko sem iskal odcepe za Gabrovko in zadnji del poti vseskozi nisem bil prepričan, če peljem prav. No končno sem prišel v Gabrovko, kjer smo se člani TF takoj našli. Z Lučkotom sva udarila debato in kmalu je prišel čas štarta. Po začetku sem tekel počasi, pa saj sem vso pot tekel tako, nekaj časa sva tekla skupaj s Tjašo, potem pa se je začel malo večji klanec, kjer se je že začela kriza, ki se je vlekla do konca. K njej so pripomogli še skoki, umiki, eskapade in podobne kretnje, ko sem se izogibal blatu in lužam. Nisem se bal, da bi bil umazan, ampak, da mi ne bi spodrsnilo in bi telebnil po tleh. Pri 100 kg teže so posledice padca lahko dokaj usodne za mojo nadaljnjo tekaško kariero, zato sem bil bolj previden. Pokrajina je bila kljub megli lepa, le razgled je bil okrnjen zaradi nje. Proti koncu, ko mi je že zmanjkovalo sape, pa me je prehitel še moped, ki mi je z auspuhom potisnil smrdeči zrak v pljuča, ki je izrinil še tisto, kar je bilo uporabno. Malo pred ciljem so me že bodrili kontrolorji ob progi, verjetno so si mislili, dej stari, pejt že do cilja, da bomo mi frej. A, pa ne, saj so bili vsi zelo prijazni in fejst fantje in dekleta. Kakšnega fenomenalnega rezultata že v začetku nisem pričakoval, ampak za 15 minut sem bil počasnejši kot na treningih. Kdo ve zakaj. Najbolj pa me jezi, ker še zdaj ne vem, kje je Petelinjek, čeprav sem tekel nanj. Pa še nekaj je vzpodbudno: celo progo sem tekel in nič nisem hodil. Do jeseni bo mogoče kondicija že taka, da bom brez napora tekel na 10 km pod 1 uro. Počasi se daleč pride. Odnehal pa ne bom, pa če bodo kilometri podobni svetlobnim letom. O Petelinjeku in petelinih pa v enem naslednjih spisov.

[Lučko]

Ja, včasih pa premlevanje med tekom prinese tudi kakšne korenite, konstruktivne zaključke, ugotovitve. Razlog? Iščem napake, iščem kje, kaj, zakaj, čemu ne morem na tekmi odtečt tisto kar zmorem na treningu. Nekatere razloge, ki so sigurno »tapravi«, ki so mi jih povedali tudi »tapravi« ljudje, sem ugotovil danes na 15 km teku, teku za mojo dušco.
Še pod vtisi Gabrovke in ljudi s katerim sem se pogovarjal, sem se danes dopoldan v prijetnem sončku odpravil tečt. Med tekom sem začel premlevati besede Mirca, Tanje, Bineta in še par njih. Dali so mi koristne nasvete kako in kaj naj se lotim težav, ki jih imam sam sabo. Ugotovil sem najmanj tri pomanjkljivosti mojih neuspehov na tekaških tekmah:
1. Tek po gozdnih, blatnih poteh: res je, letošnje leto nisem niti enkrat potreniral po razgibanih gozdnih poteh, še manj pa po blatu… Vse kar sem potreniral je bil tek po asfaltu, po snežni plundri…, ampak to ni dovolj.
2. Tek v klanec: na svojih običajnih trasah, ki jih pretečem, ni dovolj dolgih klancev. Pa še nekaj moram priznati. se jih močno izogibam. Napaka. V tej smeri me čaka še veliko dela.
3. Seznanitev tekmovalnih prog: takole kot jaz in še veliko nas začetnikov, pridemo v tekaško neznano okolje in sploh ne vemo kaj nas čaka na progi: kakšen je teren, kakšni, koliko dolgi klanci, spusti, ravnine… Dobro, dobimo podatek koliko »km« moramo pretečt, vendar ta podatek je suhoparen. Opisi prog so večinoma s strani organizatorja kategorizirane kot lahke, ravninske, majhni klančki…, vendar pa se na sami tekmi izkaže čisto drugo stanje. Zato sem si letos zadal načrt, da pretečem čim več tekmovalnih prog, se seznanim s terenom na njih, si jih doma približno skiciram, opišem približno kje/kakšni, približno na koliko km me čakajo klanci, kje na ravnini, spustu lahko pojačam tempo…Skratka, informacije o progah, ki jih bom dobil to leto, mi bodo sigurno glede moje taktike prišle prav v naslednjem letu.
Ugotovil pa sem še nekaj in to se mi zdi najbolj pomembno. Vse odgovore, vse nasvete sem dobil iz naših vrst, starih mačkov iz TF. Zato priporočam začetnikom, da na samem začetku naj ne brskajo po tujih literaturah profesionalcev, brskajo naj po velikem teoretskem kapitalu, ki se nahaja v naših vrstah TF. Vaša naloga je samo ta: VPRAŠAT JIH JE TREBA!
Tek sem zaključil tako, kot da ne bi tekel: vesel, sproščen, brez utrujenosti. Vesel sem bil lepega dneva, vesel ugotovitev, vesel sem bil 15 km in jih zabeležil v tabelo .

[mare]

Hej Lučko, tole najbrž velja za večino od nas. Je pa po moje z ogledi tako, da ti ne pomagajo toliko kot dobra slika profila na internetu. Jaz sem šel pred maratonom z avtomobilom po trasi, lj. maratona, pa nisem opazil nobenega resnega klanca. Med tekom je bila resnica seveda drugačna. Na koncu se ti zdi že oni kratki in položni klanec proti živalskemu vrtu kot bi šel na Triglav.

[Lučko]

Je pa po moje z ogledi tako, da ti ne pomagajo toliko kot dobra slika profila na internetu.

Ne, ne nisem mislil ogleda kot ogleda na internetu, v nekakšni grafični obliki ali celo, da bi se prevozil z avtom ali kolesom. Mislil sem na skico, ki bi si jo sam v glavi ustvaril, si jo zapomnil po pretečeni progi na tekmovanju. Primer, saj gledamo smučarje slalomiste pred štartom, kako nekaj z rokami zavijajo: progo so si zapomnili, vejo približno kako in kaj.. Recimo, da bi še enkrat danes šel tekmovat na Petelinjek, bi se verjetno drugače spopadel z progo. Vedel bi koliko klancev, kakšnih, kje se bom malo pošparal, kje bom hitreje tekel...Pripravil bi si nekakšno taktiko. Nekaj v tem smislu.

[Lučko]

V zgornjem prispevku sem navedel nekatera imena in jih označil kot "tapravi ljudje" in "stare mačke". S tem nisem mislil samo na njih, ampak tudi na ostale forumce. Veliko tekmovalnih (ne govorim o zmagovalnih izkušnjah) izkušenj ima še veliko forumcev: Miro, Matjaž pa še kdo, ki pa jih žal ne poznam.

Če boste na tekmah dost počas tekl, vs bom med tekom moril, pa spraševal...

[Fotr]

Včeraj se mi je polomil stol pred računalnikom, tako da sem danes skoraj ves dan porabil za iskanje novega stola, ki bo zdržal strečing 100 kilaša 12 ur na dan. Zato sem šel na tek šele proti večeru v somraku torkovega dne. Kljub temu, da se je pripravljalo na dež, je bila pokrajina na Žirovniškem polju nenavadna in skrivnostno lepa. Veter je pihal s severa, na Stolu je bil snežni metež, tako da je včasih prineslo babje pšeno celo v dolino. Alpe so bile zamegljene, zato pa so pred njimi začrtovale obzorje kot sivomodro silhueto visoke planote Jelovica, Pokljuka in Mežaklja. Pri cerkvi sv. Marka v Vrbi je dolgo zvonilo, tišino je včasih zmotil močnejši sunek vetra, katerega piš je zavel preko polj. Tekel sem z neverjetno lahkoto in spraševal sem se, zakaj na tekmah ne tečem tako sproščeno. Mogoče imam pa tremo, da še sam ne vem. Brzine pa tako ali tako nimam prevelike. Edino, kar je motilo idilo, ali pa jo je še poudarilo, je bil oster vonj, ki je vel od travnikov in njiv, ki so jih kmetje polili z gnojnico. Rezek vonj amoniaka je bil tako močan, da so to občutile tudi pljuča in me prisilile na občasno pokašljevanje. Ne vem sicer, ali je tak vonj koristen za dihala ali ne, naužil sem se vonja po pognojenih travnikih. Mrak se je spustil na ravan, drobne dežne kaplje so začele naletavati, tako da sem zaključil tek v torkovem večeru. Bilo je tako nenavadno, da sem moral napisati to doživetje. Če ne bi tekel, kaj takega ne bi doživel.

[yogo]

Zdravo

Lučko, vidim da si sam prišel do zaključka, da je pametno trenirati stvari ki ti ne ležijo (tek v klanec, tek po slabših poteh). Tudi sam sem včasih izbiral na treningu najlepše in najlažje poti, to je pač v človeški naravi. Pred stranskimi potkami, blatnimi, polnih korenin, pa sem se obrnil stran. Na tekmi pa je bilo drugače in šele takrat sem se moral spoprijeti z klancem, blatom, dežjem, lužami. Z leti je prišlo do spremembe in sedaj uživam v klancih gor in dol in blato me ne moti več. Še najtežje prenašam ravne asfaltne ceste.
Nasveti glede proge pa so lahko varljivi, recimo za nekoga je vzpon na Rožnik majhen klanček za drugega ornk klanc. Neka proga je v oblačnem vremenu pri 15C užitek, pri 30C na soncu pa mora.
Osebno mislim da moraš poslušati svoje telo in za vsak primer imeti še 10% rezerve.

lp Yogo

[mojA]

Pred davnimi, davnimi časi, ko sem še zelo zelo kampanjsko tekla, sem imela eno od svojih bolj pridnih tekaških obdobij.
Tekla sem iz Ježice, mimo Šterna ob Savi, pod obema mostoma do piknik placov pa do ograje z vojašnico v Šentvidu, obrnila proti nemški cesti in med polji nazaj do Save in po isti poti nazaj. 5 ali 7 km, res ne vem. (ko sva kasneje merila razdaljo s Fricem sva nasedla v blatni luži z Yugotom (pod vrati je vdrla voda, bila je velesvinjarija), zato projekt nisva uspešno nikoli zaključila.
Tek je bil prijeten, mehka podlaga, zelenje je dišalo, tipičen vonj Save (Savo obožujem), njeno šumenje. Šelestenje listja. IN PREKLETI TIPI, KI SO KUKALI IZZA DEBEL IN KAZALI SVOJEGA "ONEGA". Najprej jih sploh nisem opazila. Bogve kolikokrat sem tekla, ko so bili tam. Nekoč, pa očitno nisem bila tako skoncentrirana na tek, pa zaslišim nenaravno šumenje. Ozirala sem se in čutila, da mi nekdo sledi in se skriva za drevesti. Bilo me je strah ! In to mi je šlo na živce ! Naslednjič je bilo isto, dokler nekega dne nisem kretena videla. Tekla sem lepo počasi naprej in premišljevala kaj naredit. Potem sem se nahitro ustavila in odločno odkorakali v njegovo smer. Revše jo je popihal nekam v grmovje. Zavpila sem za njim, da naj da mir, drugače mu bo žal.
Še vedno se je kazal, mogoče ni bil vedno isti.
Spomnim se, da mi je šlo GROZNO na živce, da ne morem teči v miru. Ker imam vso pravico, da v miru tečem ob svoji Savi. In ker me nihče nima pravice gnjavit. Bilo me je pa tudi strah ! Pa sem hodila tečt s starim pokvarjenim fotoaparatom. Kot zakleto prismuknjencev ni bilo. No, pa sem ga potem le enkrat spet pričakala.
Z vso brzino sem se zakadila proti njemu in vpila: zdaj te bom pa slikala, in držala aparat, kot da ga bom. Kako jo je brisal !
Če verjamete ali ne, nikoli več jih nisem opazila. Pač ! Na drugi strani Save !!