Nič me ni moglo

odvrniti od nameravanega teka na Petelinjek, ne sivo vreme,

ne dež pomešan s snegom, ki je padal, ko sem šel od doma.

A dež je s približevanjem Gabrovki pojenjaval.

Malo sem se iskal na poti, ko sem iskal odcepe za Gabrovko in zadnji del poti vseskozi nisem bil prepričan, če peljem prav. No končno sem prišel v Gabrovko,

kjer smo se člani TF takoj našli. Z Lučkotom sva udarila debato in kmalu je prišel čas štarta. Po začetku sem tekel počasi, pa saj sem vso pot tekel tako,

nekaj časa sva tekla skupaj s Tjašo, potem pa se je začel malo večji klanec, kjer se je že začela kriza, ki se je vlekla do konca.

K njej so pripomogli še skoki, umiki, eskapade in podobne kretnje, ko sem se izogibal blatu in lužam. Nisem se bal, da bi bil umazan, ampak, da mi ne bi spodrsnilo in bi telebnil po tleh.

Pri 100 kg teže so posledice padca lahko dokaj usodne za mojo nadaljnjo tekaško kariero,

zato sem bil bolj previden. Pokrajina je bila kljub megli lepa, le razgled je bil okrnjen zaradi nje.

Proti koncu, ko mi je že zmanjkovalo sape, pa me je prehitel še moped, ki mi je z auspuhom potisnil smrdeči zrak v pljuča, ki je izrinil še tisto, kar je bilo uporabno.

Malo pred ciljem so me že bodrili kontrolorji ob progi, verjetno so si mislili, dej stari, pejt že do cilja, da bomo mi frej. A, pa ne, saj so bili vsi zelo prijazni in fejst fantje in dekleta. Kakšnega fenomenalnega rezultata že v začetku nisem pričakoval, ampak za 15 minut sem bil počasnejši kot na treningih. Kdo ve zakaj.

Najbolj pa me jezi, ker še zdaj ne vem, kje je Petelinjek,

čeprav sem tekel nanj.

Pa še nekaj je vzpodbudno: celo progo sem tekel in nič nisem hodil.

Do jeseni bo mogoče kondicija že taka, da bom brez napora tekel na 10 km pod 1 uro.

Počasi se daleč pride. Odnehal pa ne bom, pa če bodo kilometri podobni svetlobnim letom. O Petelinjeku in petelinih pa v enem naslednjih spisov.
