Omrežje je skoraj dobilo infarkt, še posebno strani Tekaški forum in Ljubljanski maraton. Tako mi je strežnik šele sedaj dodelil trohico časa, da sem se lahko priklopil in prijavil na forum, seveda z namenom, da napišem moje vtis z LM.
Pred startom me je malo skrbelo, ker nisem vedel, kakšne posledice so mi pustili virusi in trojanski konji, ki so me skupaj s črvi napadli pred dvema tednoma. Je bil pa to pozitiven občutek, saj se nisem obremenjeval z rezultatom ali kakšnim izboljšanjem rekorda.
Vendar naj vseeno, preden začnem nakladati,
čestitam dvema članicama TF, ki sta osvojili prvi mesti tako na 42 kot na 21 km. Veggie in Kristina, bravo in vse čestitke.
Seveda pa zaslužimo kratek aplavz tudi tisti, ki smo zmogli priti na cilj.
Kot je že moja usoda, se na štartu velikih tekmovanj ponavadi izgubim. Glede na mojo pripravljenost sem čakal daleč zadaj v boksih, za katere se je pozneje izkazalo, da so namenjeni tekačem na 10 km. K sreči se je pojavil redar, ki je prav tako v ozadju čakajoče Šiškarice usmeril na pravo mesto, sam pa sem jim sledil in prišli smo pravočasno na štartno mesto za polmaraton.
Potem smo pa stekli. Najprej sem iskal kontejner Rdečega križa, da bi vanj odvrgel odvečno oblačilo, pa ga nisem videl, zato sem pulover odložil kraj ceste pred parlamentom, mogoče bo kakšnemu poslancu prišel še prav, če jim že plačujemo kave, telefone, parkirnine, stanarine, skret papir, jim bo revežem prišel prav tudi kakšen pulover.
Ampak to ni važno. Ogromen vtis in povečanje volje je napravilo name vzpodbujanje. Nisem si mislil, da me toliko ljudi pozna. Tako rekoč po vsej progi, povsod, na vsakem kilometru so me vzpodbujali klici: »Dajmo, Fotr, dajmo, Fotr!« Že tako je bilo enkratno teči po čisti sredini Dunajske, po dveh neprekinjenih črtah, ob huronskem klicanju mojega vzdevka pa sem se res počutil kot v sedmih nebesih. Mislim, da tudi Kejžar ni bil deležen tolikšnih ovacij kot jih je bilo namenjenih meni.
Res od srca se zahvaljujem vsem, ki ste mi ob progi dajali moč in motivacijo, da sem še lažje tekel in si obljubljal, da bom zagotovo še tekel, saj sem bil takega razpoloženja deležen le malokrat. Če bi obstajal samo nedeljski maraton in navijanje zame, potem je tak dogodek dovolj, da vzbudi vsa čustva in vsa pričakovanja ter hvaležnost, da z navijanjem ljudje hočejo povedati, da se strinjajo s takim načinom življenja in da spoštujejo napor, ki prinaša toliko lepih trenutkov. Hvala vsem navijačicam in navijačem.
Tekel sem z lahkoto, čeprav zelo počasi, tudi za mojo pripravljenost, vendar, ker je bil moj cilj priti na cilj, sem ob takem počasnem teku zelo užival. Ustavljal sem se na okrepčevalnicah, si ogledoval okolico, opazoval tekače pred mano in tiste, ki so me prehitevali, užival v temu, da tečem z lahkoto in da bolezen ni pustila omembe vrednih posledic.
Kakih pet kilometrov pred ciljem sem imel še dovolj moči in sem za moje zmožnosti malo pospešil. Ne zgodi se velikokrat, da prehitevam tekače, ampak tokrat se mi je pa dogajalo prav to. V dolgem rahlem vzponu pred živalskim vrtom so noge delovale kot naoljen stroj, čeprav so namazane bile in to z nivea kremo na najdebelejšem odseku. Res mi je dobro šlo, da mi je bilo kar malo žal, da sem tako počasi začel. A pet minut gor ali dol ne odtehta uživanja ob lahkotnosti teka in neobremenjenosti z rezultatom.
Edino, kar me je motilo, je bilo kolesarsko spremstvo pri Romanu Kejžarju. Spremljalo ga je pet kolesarjev, kar je po pravilih organizatorja prepovedano. Kolesarji, ki sploh ne bi smeli biti na trasi so osorno podili ostale tekače na kraj ceste da bi imel Kejžar dovolj prostora, kljub temu, da je bila cesta tam široka vsaj pet metrov. Po mojem mnenju bi moral biti Kejžar diskvalificiran, saj je skupaj s spremljevalci kolesarji kršil pravila in oviral ostale tekače. Upam, da si organizator ne privošči dvojnih meril ali pa za so državno prvenstvo dovoljena vsa spremljevalna sredstva. V bodoče naj jih bodo spremljajo motocikli, pa tovornjaki ali buldožerji, da bodo tekoče praznili cesto pred njim. Mislim, da domnevnemu državnemu prvaku in njegovemu kolesarskemu štabu to nikakor ni v čast, ampak bolj v sramoto, saj lastnost vrhunskega športnika zagotovo ni podcenjevanje slabših tekačev.
Vendar je bil to samo trenutek slabe volje, ki je izpuhtela takoj, ko sem se bližal cilju. Res enkratno vzdušje ob vzpodbujanju številnih gledalcev in spet sem doživljal veselje in radost, ker sem prišel brez prevelikega napora do cilja in ker so me tam pričakali vzkliki odobravanja in priznanja. Zelo ugodno sem bil presenečen, ko sta me ustavila dva maldeniča, potem ko sem pretekel cilj in mi ponudila majico IZI, rekoč:«Gospod, čisto ste mokri, evo majico za preobleč!« Res sem se preoblekel in zelo dobro sem se počutil Tudi IZIju hvala!
Kako naj človek ne teče, ko pa doživi v dveh urah toliko lepega kot bi imel sedem življenj.
Tek...
in forumovce, ki so huronsko navijali na zacetku Rozne doline (Bor, Pia in ostali, ki so danes sigurno brez glasu)... Neomenjeni naj ne zamerijo, ampak moj vidni kot je bil vceraj precej ozek... 