V Zadvoru je proga pretežno ravninska

, toda kdor se je podal na 4 kroge je morda kot jaz, že po prvih par 100m ugibal, ali se mu bo četrti krog

sploh zgodil... Da o »poledici« na blatu predvsem na ključnem delu klanca in ves travnik niti ne govorim. Kje je Bajsi s svojo zimsko opremo?

Na travniku sem zavil v najvišjo travo, da sem se sploh lahko premikal v pravo smer.
Sicer se je meni dogajalo že pred štartom. Ker sem bil pozen sem se letel prijavi, pa preoblečt, ogrevat in počepat za bližnjim grmovjem. Evo ti 3 min. do starta in jaz proti brunarici s prijavami na start. Halo? – prvič. Nikjer nikogar od sotekmovalcev.

Pol v paniki zvem da je start bogu iza nogu tam nekje

čez hrib. Sem skuril že zelo veliko da sem pridirajl na start z min. zamude. In kaj pol? Štart bo 20 čez štiri. Halo? – drugič. Bil sem v majici »skoraj brez« tako da me je v glavnem zakrivala le štartna številka, tista smučarska za čez glavo – hvala, hvala se vsaj prehladil nisem do štarta. Ohladil pa. Za vse sem si kriv sam,

ker v resnici nisem bral letakov in iskal zadjih preverjenih info.
Po teku sem poiskal Matjaža (se poznava s tekov že 100 let) da me je pripeljal v družbo. Kaj naj rečem? Spet najštevilčnejši in najzabavnejši. Prekaljeni Matjaž je tako naštimal

, da smo vsi zadeli na žrebanju nagrad (on seveda že zelo kmalu), nekaterim pa je zrihtal celo futer za naš podmladek

. Kam je pa avto skril (baje prvo nagrado) se pa ne ve.
Zgornji odstavek ni po popolnoma preverjenih podatkih, se je pa tako nekao šušljalo.
O rezultatih bolj na kratko, saj je že vsem jasno, da naše punce pobirajo medalje. Kot pravi Matjaž, mamo pleha za tist avto, ki se je izgubil neznano kam.... Čao!