Nataša napisal/-a:Nisem preveč potrpežljiva in takšno obdobje nedejavnosti me čisto spravi s tira. Kaj pa vi delate, ko ste na prisilnem odmoru? 
Naj te malo potolažim z opisom mojega primera prisilnega odmora.

Zgodilo se je lani v začetku marca, ko sem bil kar solidno pripravljen za kraških 21 km v Sežani. Tedaj pa me je naenkrat nekaj zadelo nekakšen virus ali kaj. Kot bi telo popustilo pred navalom sovražnikov telesa in pokazalo vse šibke točke. V dveh dneh sem izgubil vso kondicijo. Prej sem bil prepričan, da bom v Sežani tekel krepko pod dvema urama, sedaj pa sem komaj premagal nekaj stopnic. Obležal sem kot klada.
Zunaj poznozimsko sonce, tereni za laufanje kot naročeni, jaz pa buljim v TV ali knjige ali križanke ali pa še to ne, saj so se začele hitro solziti oči in boleti glava. Žalostno sem pogledoval skozi okno.

Počasi me je začelo vse skupaj jeziti.

Nato pa sem se odločil. Obul sem dvojne pajkice, preko njih debelo trenerko, majico, srajco, puli, pulover, anorak in bundo sem nametal nase v ne vem kakšnem vrstnem redu. Na glavo debelo kapo, okoli vratu šal, na noge volnene in še ene nogavice, namesto copat obložene škornje. Počasi sem se skobacal na plano in mukoma iskal sončnih žarkov. Pot me je zanesla na odprt prostor, kjer je sonce kar dobro pripekalo. Vedno bolje sem se počutil, tudi hodil sem lahko hitreje.

Moje telo se je začelo potiti, solze iz oči so izginile, iz nosa se je ulilo kot bi stresel gnojnico in pljuval sem okoli sebe kot gasilska brizgalna. Če je tako, sem si rekel, potem pa pojdimo do konca. Počasi sem začel teči, počutje je bilo vedno boljše. Domov sem pritekel tako prešvican, da so bile še resice na koncu šala mokre. Popil sem ves čaj in dobršno zalogo sadnega soka, se spravil pod vročo in mrzlo prho in v posteljo. Spal sem dva dni, nato pa ponovno začel teči, vendar kot začetnik, saj kondicije pa res ni bilo več. Pripraviti se bo treba za naslednji maraton.
Ali ti je kaj bolje? Za tvojo poškodbo takle recept sicer ne velja, pa tudi vsak sam mora po svojem počutju sklepati, kaj naj naredi, ni pa to kakšno čudežno zdravilo.
Ta zgodbica velja tudi za runnerja.
