Kakšen večer!
Tam nekje, pet minut pred šesto, uletim na TF in vidim, da se je nekdo javil, da gre z mano (pa ravno sem preveč razmišljala o tem, a bi štartala ali ne

) in grem hitro v superge in ven.
In ugotovim, da me čaka ena tekaška štrigla. Ojej! To bo trpel, če bo šel z mano! Bogi fant, ne ve še, kaj ga čaka!
In še preden pridem do njega, piči v cilj (moj štart) maus. Hej maus!
In se nama reži kot pečen maček.
Predstaviva se drug drugemu in greva.
Verjetno sva malce hecno zgledala, vmes sva srečala še kolega, ki se je gotovo spraševal, kaj neki delam z neznanim dedcem (prav šponsko je zgledal tale miha, morm rečt) v globini gozda, vsa zadihana in škrlatna...
Da ne bom preveč nakladala - lepo je, ko tudi hitrejši tekači včasih znajo upočasniti. Dobila sem veliko vzpodbude, postavila osebni rekord (obrnila sem kakih 200m višje kot ponavadi in tudi vso pot nazaj tekla), se naklepetala in imela tudi nekaj čudovitih razgledov (poleg narave paše včasih pogledat tudi kako fajno moško rito v pajkicah).
Moj današnji spremljevalec jo je potem ucvrl proti stolpu, jaz pa še malo v hrib in domov.
Miha, upam, da nisi preveč trpel.
Meni je blo fajn, čeprav moram priznat, da mi je nazaj grede kar pasalo, da sem lahko tekla čisto po svoje. Tole je bla fajn varianta, da sva šla potem vsak svojo pot.
Doma sem izmerila (eni GERK-i al kaj nej bi to blo) mojo današnjo traso: 8600m. Ni slabo!
...ampak ni vrag, da ne bom kmalu prišla do vasi! Tiste hiše, ki sem jih uzrla skozi drevje, tik preden sem obrnila, so bile mikavno blizu!
Hvala še enkrat in
lp,
m
...si kdaj tekel po jasah svoje duše...