Lučko napisal/-a:Tek trojk je neverjetno doživetje, nekaj najlepšega pa je sam prihod v cilj, ko se trojka z rokami prime, se poveže, postane eno
Kaj bi iskala svoje besede, ko pa jih zna Lučko obrniti točno tako, da se slišijo, kot se morajo, in povedo, kot se pač z besedami da povedati tisto, ali le delček tistega, kar smo v tistih proti cilju drvečih, hitečih ali počasi valečih se eskadriljah občutili tamkaj prisotni - neverjetno povezanost, vznesenost, evforičnost, srečo, še zrak se je prelival v mavričaste barve od vseh v nebo kipečih hormončkov sreče, ki smo jih na vse pretege dihali naokrog. Pravi orgazem smo doživeli prav na vogalu zadnjega ovinka pred ciljno ravnino, kamor nas je spremilo huronsko navijaško vpitje, kot se je zdelo, stotnije navijačic in navijačev, a se je dosti kasneje izkazalo, da je vsaj 95% silnega hrupa dotekalo iz enega samega grla, last 1.6- skupne višine postavice (dokaz, da ljudske modrosti v stilu "majhne ptičke najbolj vpijejo", ali "manj jo vidiš, bolj jo slišiš" držijo!). Iz vsesplošnega grmenja sem razločila besede "roke, roke, roke...!" in prepričana, da je bila vzpodbuda iz ust sotekačic (saj se je slišalo čisto zraven!), pograbila A*, da smo šle kar počez prek ovinka. Ko sem kasneje pobarala S* o morebiti njenem vpitju, ni o tem vedela nič, A* me je pa sploh čisto belo pogledala

in dodala, da takrat še dosti manj ni bila sposobna sikniti; pa me je prešinilo, čigavo je bilo nevidno grlo silne navijalke (Hvala, Tjaši, proglasimo te za 1. navijaško violino TF!). In potem še sprint v cilj, kjer nas je, zmagovalke, pozdravila ena udarna partizanska iz grl moškega zbora, da mi je postajalo vse bolj gorko pri srcu in sem se raztapljala kot margarina z maalo maščobe in so se nekje v kotičkih gledik že zbirala jezrca ganjenosti, da mi je od sreče vse šlo pokonci (no, nekaj manj kot Lučku ... aja, njemu so šle pokonci samo dlake) in sem se, zadeta od vzdušja, namenila objeti vse tamkaj prisotne, da me niso ustavile razmikajoče se vrste in nenadna praznina pred mano ... Khm, no pol smo pa jedli pa pili in slavili in pozdravljali in mahali in se smejali in nam je bilo sploh zelooo fajn. Še natakarica se je veselila, ko smo vsi po vrsti hoteli plačati isto, že plačano pijačo - še enkrat hvala, Tjaša, Lučko!