Tole je bolj podobno doživetju na teku, ampak, da vas spomnim na tek k Peričniku, naj ostane kot povabilo na ta tek. Že včeraj zvečer sem sklenil, da grem danes na ogled ceste in steze, ki vodi od Mojstrane do Peričnika, da v torek ne bo kakšnih nepričakovanih nevšečnosti.
Danes zjutraj pa se zbudim z vsemi simptomi začetka neke bolezni, ne vem katere, ampak počutil sem se povaljanega, telo je bilo polomljeno, nos nekaj časa zabasan, nekaj časa pa kot odprt ventil, nobene ta prave volje in kar nekaj mi je nagajalo. Takoj sem vzel dva lekadola s folijo, v pol litra kofeta natresel za noht (aha! noht) C vitamina, direktno v grlo stisnil debelo limono in pojedel nekaj mandarin.
To mi je tolikanj pomagalo, da sem se vseeno odpravil do Mojstrane, za namenom, da bom samo hodil in ne bom tekel. Avto sem pustil pri Teražu in takoj po izstopu me je kar zmrazilo. Ker velja mnenje, da moraš biti za tek v mrazu oblečen toliko, da te v začetku zebe, sem kar hitro odšel po bližnjici, gozdni poti proti Peričniku. A hodil sem samo par minut, noge so se premikale vedno hitreje in kmalu sem tekel kot jelen. Sonca sicer ni bilo, bila pa je srebrna koprena megle, ki je naravi dajala vtis beline, ozračje je bilo vlažno in hladno, zrak pa čist in prijeten za dihanje, ker ni bil preveč mrzel. Skratka, začel sem teči, telo se je ogrelo, najprej sem dobil vroča ušesa, potem pa je začel teči tudi znoj po licih. Nekajkrat sem kihnil, da je odmevalo po Vratih, prestrašil sem jato ptic in iz bližnje strmine se je vsulo nekaj kamenja. Nos se je očistil, lica so postala rdeča, dobro počutje je prevladalo, tako da sem ozdravljen pritekel do slapa.
Spustil sem se do Bistrice, kjer je na njenem bregu rastel svetlozelen mah in tam napravil razgibavanje. Kar čutil sem, kako bolezen leze iz mene in kako se vrača življenje v telo. Evo to naredi tek v zdravi naravi, v čistem zraku, ki ga bogatijo drevesa s svojim izdihavanjem kisika.
Nazaj sem se vračal po cesti, skoraj vriskal sem, a ker ne znam vriskati sem bil raje tiho. Nekajkrat sem še pljunil, da je Bistrica narasla za kakšen centimeter, dvakrat zakašljal in bil sem nared. Zaslišal sem sicer neko pokanje, a potem sem dojel, da pokam od zdravja. To sicer ni recept za ozdravitev najavljajoče bolezni, ampak je izkušnja, kako dober zrak, gibanje in narava pripomoreta k našemu dobremu počutju.
Tekaške smeri iz Mojstrane do Peričnika so v redu, najsi bo to bližnjica skozi gozd ali tek po cesti. Dolžina proge je v eno smer 4,5 km, Mojstrana ima nadmorsko višino 641 m, koča pri Peričniku pa 720 m, višinska razlika je torej 119 m. A tega ni opaziti, saj sta samo dva kratka, malo strmejša klanca, sicer se pa pot neopazno in počasi vzpenja. Kot nalašč za počasen, pogovorni tek, ki prinaša vzdržljivost in pripomore k dobri volji.
Torej se vidimo na teku k slapu Peričnik.
