Mestne luči so se pocasi zožile v redko posajene obgozdne svetilke. Na zadnjem parkirišču so izginile tudi te. Sama. Nato še jaslice pod korenino ene od tistih mogočnih bukev, ki sončnemu jesenskem dnevu podarijo bakreni lesk. A vzela ga je zima in z njo noč, jaz pa sem skušala podoživeti katero od preteklih čarobnih scen. Vse je potonilo, vzniknile so samo moje misli. Zapustila sem vrvež in korak za korakom vstopala v drug svet. Tu in tam še kak tekač, pasjesprehajalec, potem pa samo tisina. In škripanje peska pod nogami. Mir gozda. Na obronku se je pokazal ljubljanski sij. Rožnati odtenki so prehajali v bahaške violične barve, ki so se na obzorju stapljale z nočno modrino. Dolina je sijala v neskončnem številu lučk. Še en tekač.
Tokrat sem spustila egotripaško traso. Najbrž je danes že opravila svojo funkcijo. Fantje so jo res popihali. Pri enem od ovinkov me je nagubana peščena cesta spomnila, da je treba gledati tudi pod noge. Prav tu sem nekoč, na eni od kolesarskih turic, naletela na prijetno srečanje. Srni sta me zagledali zadnji hip in se le malo oddaljili od ceste med gozdno rastje. Bili sta za izteg roke blizu, lahko sem slišala njun dih. Spomnim se neskončnega trenutka nepremičnega obojestranskega strmenja. Kdo bo naredil prvi gib? Bila je kot pavza v skladbi, brezčasni trenutek. Čakam. Najbrž je strategija protipredatorske nepremičnosti močneje zasidrana v vedenju tega bitja. Mi pa smo nekje na civilazacijski poti počasi izgubljali prvinski strah. Zadrževala sem dih in poskušala igrati okamenelost. Že najmanjši gib bi me izdal in srečanje bi se končalo. Samo oči so švigale sem in tja, izostrila sem čute in razmišljala o razpletu. Bosta naredili prvi korak onidve? Samo en bežen zasuk glave je bil dovolj, da smo se razšli, vsak na svojo stran, v zavetje poznanega domačega okoliša. Film se je neslišno odvrtel dalje. Kot ne bi nikoli obstal. Kot, da strenutka ni bilo, da je bil le domišljija. Vsi smo stopili nazaj v svojo igro.
S prihodom na asfalt se je zgodba končala. Že prvi snop avtomobilskih žarometov me je trdno prilepil v to sfero. Nasmehnila sem se ob spominu žive pripovedi o popadljivem psu, zaradi katerega je bilo menda bližnje drevo rešitev ubogemu tekaču. Bila sem spet mestno dekle, tekačica asfaltnih cest, ena od tisoč prebivalcev mestne džungle. In samo iz mesa in krvi. Slastnost Domačic je bil pa dokaz.
Fantje, tudi solo je bilo fajn
lp pa lep vikend.