- 23 Maj 2004, 13:35
#8219
Tudi tek v Bevkah je bilo svojevrstno doživetje.
S Tuaregom sva jo pribrzela iz Gorenjskega konca in v avtu skupaj ugotavljala, da na Barju še nisva tekla.
Obdelala sva seveda tudi vse druge teme od kamel do vremenoslovskih komplikacij.
O enkratnem vzdušju v okviru TF pred in po teku je bilo že kar dovolj povedanega, zato tukaj malo več o osebnem doživetju in občutku na teku.
Vedno si želim, da bi tekel tako, da se ne bi preveč matral sam s sabo, obenem pa probam teči tudi mojim sposobnostim primerno hitro.
Tudi v Bevkah je bilo tako, a me je prekrasen prvi del proge premamil,
da so noge kar same pospešile, kar se mi je pozneje maščevalo, da sem v drugem delu kar malo hropel.
Vreme, ki se je celo dopoldne pripravljalo k dežju, je bilo nekako soparno, tako da nič ni pripomoglo k izboljšanju razpoloženja.
Edina uteha je bila, da sem pred sabo gledal forumovce in jim suvereno ščitil hrbet (Lučko ne boj se,
hrbti TF so varovani
), tistim, ki so tekli na 14 km, torej dva kroga, pa sem z vso svojo ostrino rezal veter,
jih ščitil pred prepihom in jim omogočal večjo brzino.
Domačini na progi so bili res prijazni,
ploskali in vzpodbujali nas niso samo tisti,
ki so imeli polne roke sadja in pijač, ki so jih nam prijazno ponujali.
Ko sem bil najbolj zadihan, na vrhu klančka, sem na hitrico stisnil v usta cel krhelj limone
in pri priči se mi je nekje nad želodcem naredil žmukelj, kot bi imel napol napihnjen balon v trebuhu.
K sreči se mi je po nekaj deset metrih podrl kupček, prej bi rekel skladovnica,
kajti zarigal sem tako močno, da so ljudje v bližini najprej prenehali ploskati, potem pa ploskanje še pojačali.
Verjetno so zaploskali mojemu riganju. Tudi pes se je prestrašil in zbežal v hišo,
nekaj ptičev je vzletelo z dreves, iz obcestne svetilke je padla žarnica
in tekači pred mano so se umikali na kraj ceste,
ker so mislili, da vozi za njim traktor z dvobrazdnim plugom.
Meni pa je odleglo,
na naslednji postaji sem spil požirek vode,
pa sem bil zopet zdrav.
Tekel sem brez problemov proti cilju, tam je že navijal zame Filipid, nasproti je pritekel Lojze in mi dajal korajžo še do konca teka.
Zasedel sem 10. mesto, ker jih je bilo v moji kategoriji deset, če pa bi bil eno leto starejši, pa bi bil lahko tretji,
saj sta bila v tej kategoriji samo dva tekmovalca.
V družbi TF je čas od golaža do odhoda kar hitro minil, omembe vredne so Piine torte,
ki so jih postavili ravno predme in so tako slastno dišale
in kljub obrnjenemu položaju tako vabljivo izgledale,
da sem moral zbrati približno toliko volje, kot za tek na 21 km, da se nisem pregrešil in pogoltnil kakšnih 2000 slastnih kilokalorij.
Potem sva se s Tuaregom odpravila proti domu, na Barju malo zavozila s predvidene smeri,
se komaj izognila trčenju s fazanom,
ki je peš prečkal cesto
in v avtu spet obdelala vse teme, ki jih prej še nisva.
Bevke so mi ostale v lepem spominu.








































Dokler tečem upam!